Planinski vestnik, 1956/1
Tone Svetina: Časi romantičnega lovstva in klasičnega alpinizma so za nami. Takrat so na naše visoke vrhove Julijcev še bolj redke obiskovalce vodili izkušeni gorski vodniki, Trentarji, Bohinjci in Gornjesavčani. Triglavska lovišča so bila v rokah bogatih zakupnikov in gorenjski fantje, v katerih je vrela lovska kri, so se morali tihotapiti po gorah kot divji lovci, če so hoteli priti do gamsovega čopa ali ruševčevih krivcev. To so bili časi, ko fant brez krivcev ali brez čopa ni imel nobene veljave. V zimske gore pa je razen gamsarjev le redko kdo nameril korak. V teh časih se je nam Slovencem razvila marsikatera gorska osebnost s svojo posebno gorniško podobo, ki je še dolgo ne bomo pozabili.
Eden izmed takih gornikov je bil tudi visokogorski lovec in gorski vodnik Škantar Franc iz Bohinja, triglavski vodnik.
Zibelka mu je stekla leta 1883 v bohinjski vasici Studor. Oče je bil mali kmet. Nekaj slabega polja, travnikov in gozda so bila vsa sredstva za preživljanje bohinjske družine. Ko so se gore obdale s travno odejo, je odšla čreda v planino. To je bil največji praznik. V takem okolju je rastel Francelj. Sredi gorskih vrhov, dvigajočih se okoli Bohinjskega jezera, sredi planin in gozdov. Nekaj je moral imeti v krvi dediščine po prednikih, saj ga je gora že kot otroka močneje priklenila kot druge. Največje veselje mu je naredil oče, kadar ga je vzel s seboj v planino. Tam je skakal po mili volji, se napil svežega mleka, zavračal jarce in krave, poslušal odmeve. Prvič je videl gamse, s strahom je opazoval orle in z grozo je meril globine prepadov.
Vleklo pa ga je še više. Komaj šest let mu je bilo, ko je preprosil očeta, da ga je vzel s seboj na Triglav. Tedaj je prvič videl trorogljato skalno glavo, ki jo je prej le gledal z Velega polja in Krstenice. Kakor je rastel, tako je rasla ljubezen do gora. Razvila se je v pravo strast. Ko je dorastel v fanta, ga najdemo med bohinjskimi divjimi lovci. Plezanje s puško v rokah za gamsi v zasneženih strmih pobočjih Pršivca, Vogarja, Krsteniških stogov, Tosca, Črne prsti, Komne je razvnelo v mladem fantu še večjo ljubezen in strast do gora. Vsakovrstne dogodivščine, srečanje z lovci, streljanje, premagovanje težav in nevarnosti, je zorilo krepki značaj mladega Škantarja.
Tako življenje je ustrezalo njegovemu nemirnemu duhu, ki si je želel vedno nekaj novega, nekaj posebnega in imenitnega. Ko se je začel val izseljevanja v Ameriko, je tudi njega zamikalo, da bi obogatel onkraj luže in se rešil bohinjske revščine. Toda gore so mu bile bolj pri srcu. Ni jih mogel zapustiti. Precej je vplivala nanj tudi Žmitkova Marija, njegovo dekle, ki je ni maral pustiti same. Tako se je l. 1908, star petindvajset let, raje oženil in ostal doma.
Prva svetovna vojna mu je vzela štiri leta. Tepel se je po Karpatih, v Rusiji, na italijanski fronti, nazadnje pa je zdrav srečno primahal domov. Šele po vojni se mu je uresničila dolga želja, da je lahko postal lovec v lovišču Komne. Kasneje pa v rajonu Vogar, Krstenica, Ovčarija. Šele sedaj je bil srečen, ko je vsa leta prebil med gamsi in ruševci in med skalovjem. Toda njega ni vlekla samo divjad. Ljubil je goro in borbo s strmino. Srce ga je vleklo više, tja, kjer so nehali gamsi, v nedostopne stene, na triglavske vrhove, katerih obiskovalec je bil vse pogosteje.
Takrat so Bohinj spoznali tuji turisti in planinci. Dosti jih je bilo, ki so hoteli v gore. V visokogorskem lovcu Škantarju so našli izvrstnega vodnika in dobrega gorskega tovariša. Veljal je za najboljšega poznavalca bohinjskih gora.
Škantar je moral preživljati precej številno družino. S Katro se jima je rodilo pet sinov in nazadnje še hčerkica Olga. Le veliki delavnosti in vztrajnosti se je zahvaliti, da je l. 1929 zgradil Škantar lastni dom na Ribčevem lazu. Sedaj se je posvetil lahko le lovu in gorskemu vodništvu. Kot lovec je veljal za mojstra v zalazu na gamsa kot tudi za lov s pastmi. Kune in lisice so leto za letom v šopu visele v njegovi kamri. Tudi orlom je zadajal in pri petelinih se je razveseljeval.
Leta 1932 je v Ljubljani dovršil tečaj za gorske vodnike in postal registriran gorski vodnik za bohinjsko področje. Čeprav se je sedaj še bolj intenzivno posvečal vodništvu, je ostal lovski čuvaj. Če danes, 13 let po njegovi smrti, listaš orumenele liste njegove vodniške knjige, se iz vrstic, ki so jih napisali planinci iz vseh evropskih držav razodeva priznanje veliki gorski osebnosti, v katero je z dolgoletnim delovanjem v gorah dozorel Škantar.
Domači ljudje, naši z juga, Nemci, Čehi, Amerikanci, Angleži, Francozi, Madžari in drugi so v kratkih vrsticah dali odlično priznanje našemu slovenskemu človeku kot gorskemu vodniku, ki jim je z vsem žarom srca znal lepo opisovati naš planinski svet in jih voditi po neuhojenih poteh, da so se počutili varne. Vodil je navadne ljudi, intelektualce, trgovce, ljudi vseh mogočih slojev in narodnosti. Iz Londona, Prage, Beograda, Zagreba, Berlina, Frankfurta itd. Vrstice o njem so polne laskave hvale in priporočila. Tako piše n. pr. pla- ninec iz Ljubljane: »Škantar ni samo odličen vodnik, marveč tudi ljubezniv in potrpežljiv družabnik. Za njegovo družbo smo mu resnično hvaležni.« Ali pa planinec iz Beograda: »Škantar kao odličan vodić upoznao me je sa prirodnim lepotama Alpa i zahvaljujući njemu zavoleo sam ta kraj, da ću još doći. Čovjek je pun karaktera i pravi poštenjačina.« In neki Nemec: »Škantar je res pravi gorski tovariš. Najlepša hvala. Po inteligenci vsekakor prekaša vodnike, ki jih imajo Avstrijci okoli Grossglocknerja.« In nadalje planinec iz Zagreba: »Preporučam ga svima kao najboljeg od najboljih.« In planinka iz Londona: »Mnogo prisrčnih zahval vodniku Škantarju. Še bom prišla pogledat to lepo zemljo in gore.«
In tako se vrste hvala za hvalo gorskemu vodniku, ki svoje naloge ne bi izpolnjeval tako, če mu Triglav in Julijski vrhovi ne bi bili prirasli k srcu.
V desetih letih, ko je Škantar dan za dnem odhajal v gore, poleti kot vodnik, jeseni in pozimi kot lovec, se je izoblikoval v markantno gorsko osebnost. Njegova visoka, močna, razvita postava, je bila izoblikovana kot nalašč za plezanje in hojo po gorah. Vsa njegova pojava, od drznega pogleda in ožga- nega obraza, z brki in ostrimi potezami do dobrodušnega nasmeha, vse se je kot ustvarjeno prilegalo gorskemu okolju. Okretnost, izredna moč, iznajdljivost, inteligenca, vse to ga je usposabljalo, da je Škantar kot preprost človek brez posebnih šol govoril pet jezikov.
S tega stališča bi podčrtal predvsem pomembno družbeno vlogo osebnosti Skantarja kot gorskega vodnika. Preko njega je prišlo v neposredni stik z našim človekom nešteto ljudi vsakovrstnih narodnosti. Od vtisa, ki so ga odnesli od njega, so sodili ljudi pod Triglavom. Kajti ljubezen do lastne zemlje in podrobno poznavanje gorskega sveta, je kazalo na visoko kulturno raven preprostih predstavnikov našega ljudstva. Poleg tega je izven meja zaslovela lepota naše zemlje in privabila nove obiskovalce, kar je bilo za naš gorenjski kot pomembno z gospodarskega in kulturnega stališča.
Desetletja je Škantar odhajal v gore v vsakem vremenu. V dežju, v viharjih, v meglah in v snegu. Vsakovrstne težave in nevarnosti je prebil. Težka bremena mu niso zlomila volje, pač pa so mu upognila hrbet. Kljub njegovi železni volji, zdravju in odpornosti, ga je gora počasi lomila. Brez dvoma je imel Škantar svojevrsten rekord v pristopih na Triglav. Že v l. 1939 ga beograjsko »Vreme« proglaša kot turističnega vodnika, ki je stopil preko pet stopetdesetkrat na vrh Triglava. Vsa soseščina Triglava, posebno pa bohinjske gore, to je bila njegova domena.
Preveč se je gnal in se premalo pazil. Maja 1942 ga je zgrabila pljučnica. Prehladil se je v gorah. Moral je umreti. Njegov lik gornika in visokogorskega lovca pa je ostal živ in svetal med ljudmi pod Triglavom in še daleč izven naših meja.
