Portret tedna
Delo, sobotna priloga, 11. september 1982
»A s’ pr’šu? Jest s’m Francelj. Boš čaja, a? Minka, daj čaj!…«
Pregrete, zasopihane in seveda tudi žejne planince osebno pričaka na dobrih dva tisoč metrih višine, na »pragu« zravnane ploščadi pred svetlečo se majhno kočo, oskrbnik Francelj. V kratkih športnih hlačah, z rdečo platneno čepico na glavi, ves zagorel v obraz. Človek bi mu komaj prisodil teh 64 let (ravno te dni jih praznuje). Najprej te morda malce zmede z intimnostjo, ko te kar tika — vse pri njem tu zgoraj pa je res intimno družinsko.
Oskrbnik zavetišča pod Špičko Franc Ciuha slovi daleč naokrog med slovenskimi planinci kot eden najbolj sočnih, prizadevnih in priljubljenih. Tu sem pod Jalovec mora vsak planinec hoditi vsaj dobre tri ure; sem ni niti ceste niti žičnice. Če tu naročiš pivo, moraš vedeti, da so ga jeseniški fantje prinesli na ramenih: Gledamo jih z višine, kako ubirajo zadnje ovinke in do konca prepoteni snemajo nabasane nahrbtnike. Tudi več kot 40 kil je kdaj v njih, od olja in sladkorja do moke in piva. Pri Franceljnu – samo tako hoče biti imenovan — sicer ne smeš pričakovati celega kosila ali večerje, ampak za konec tedna mu pride pomagat žena Minka iz Ljubljane in za enolončnice poskrbi ona, tudi če se zvrsti po dvesto in več planincev. Sploh pa oba, Francelj in Minka, ljubosumno varujeta tajnost svojega čaja. Samo iz planinskih rastlin ga delata, je pa opojno dober.
Francelj Ciuha kraljuje tu pod Špičko že trinajsto leto. Pravzaprav je bil vmes, v letih 1978 in 1979, oskrbnik koče na Kamniškem sedlu. Do upokojitve leta 1970 je bil železničar. Vozil je vlake vseh 35 let, kot kurjač na parnih in pozneje kot strojnik na električnih lokomotivah. Po vsej Jugoslaviji je križaril. In tudi kot »kralj planin« — ta naslov si je prilastil in ga kar naprej ponavlja — je še vedno polnokrvni železničar: za vrati koče ima loparček, s kakršnim dajejo odpravniki vlakov znak za odhod. Pravzaprav je to že kar velik lopar: Francelj si je na eni strani narisal »STOP«, na drugi pa tisti dve strešici. Ko se ob pol petih zjutraj zbere skupina za pohod na Jalovec, se Francelj postavi pred nakazani prag pred kočo, trikrat zažvižga s svojo železničarsko piščalko in dvigne loparček za odhod. »Pa srečno, ne?«
Ciuha je Ljubljančan z Brda pri Vrhovcih. Od konca junija do začetka oktobra preživlja poletje pod Jalovcem. »Zaljubljen sem v planine,« pravi v odgovor na poizvedovanje o tem, kaj ga žene sem gor in kaj ga še drži pokonci ob tako napornem delu, kot je oskrbniško. »Samo to napiši: zaljubljen sem v planine. In nikoli bolan! Tu je zdravje doma. Poglej: tamle je Triglav, tamle je Razor, tam Prisojnik, Trenta…«
Francelj je vedno enako očaran nad tem zares enkratno lepim gorskim svetom. Vsak dan je malce drugačen, vedno je drugače lepo, pravi. Jeseniški planinci so naredili iz prejšnjega, štirideset let starega zavetišča, novo kočo. Vso so oblekli v aluminijsko pločevino. Stene so obložene s tervolom in odlično varujejo toploto. Na pogradih zgoraj in spodaj je Francelj stlačil že dvesto planincev. Za kakšnih štirideset pa bo uradno prostora. Koča, ki bo poslej prava koča, sicer še ni v celoti dograjena in čaka tudi na primerno slavje ob otvoritvi — ob skrbi zvestega oskrbnika pa niti ne opaziš, da tu še delajo. Več kot štiri tisoč udarniških ur so tu pustili naši planinci; gradbeni material so deloma zbrali v jeseniškem planinskem društvu, večinoma pa je za obnovo prispevala Planinska zveza Slovenije. Ker pa je treba vse to pripeljati s helikopterjem in ker stane ura leta tega »ptiča« 4,5 milijona starih dinarjev, se hitro nabere tudi tistih 200 milijonov, kolikor je že do zdaj stala gradnja. Gospodar koče Miro Koder iz jeseniškega PD prihaja skoraj vsak konec tedna gledat in se dogovarjat z oskrbnikom za oskrbo in gradbena dela. Francelj pa med tednom, ko ni več (toliko) gostov, ureja milijon drobnih reči, od vode do stranišča, od markacij do zimske sobe.
Francelj ni samo večno duhoviti oskrbnik, marveč je tudi strogi paznik. Ob štirih zjutraj pride k nam na skupna ležišča. Na ustni harmoniki navija vse mogoče narodne, ki pojejo o zgodnjem vstajanju, o planincah in podobnih lepih rečeh. Francelj zna biti duhovit na presenetljiv način. »Rana ura, zlata ura — slovenskih fantov grob …« Nesmisel. Ampak Francelj bi ti celo dokazal, da je v tem izreku tudi globok smisel. Na planine je treba iti s primerno opremo. Najdejo pa se cepci, ki pridejo sem v telovadnih copatah in hočejo tako obuti v skale na vrh Jalovca.
Francelj »prepričuje« vsakogar, ki ga odkrije neprimerno opremljenega. Vsakega pa tudi ne odkrije. In ko se ducati resnih planincev vzpenjajo proti vrhu Jalovca, se znajdeta dva možakarja, ki bi jima človek na prvi pogled prisodil vsaj malce razsodnosti, jo mahneta kar mimo markiranih in zavarovanih poti počez čez krušljiva pobočja. Prvi kar v copatah; ob vsakem drugem koraku mu bolj ali manj zdrsne. Ljudem, ki to opazujemo, zastaja dih.
»Ubil bi ga!« — se zgraža stari ljubitelj gora, ki mu tik pred glavo leti plaz kamenja. Ampak brezvestna pustolovca se nam smejeta v brk in nas verjetno še danes imata za plašljivce.
Francelj ima ves čas na mizi pred kočo pripravljen poljski radijski oddajnik. Ko mu kdo prinese žalostno sporočilo, da se je gori na Ozebniku ali pod Jalovcem komu kaj zgodilo, takoj vključi oddajnik in postaja milice v Bovcu zazna njegov klic za reševalce. Francelj je seveda sam navadno med prvimi reševalci; raje ne pripoveduje, koga vse je že reševal in kolikokrat. »Ljudje so pač neprevidni.« pravi.
Francelj Ciuha je tudi eden tistih naših planincev, ki so po dolgem in počez prehodil vse slovenske hribe. »Na tuje pa na grem: nimam denarja, pa tudi jezikov ne znam. Lepše pa tako ne more biti kot je tule pod mojo Špičko.«
Pravzaprav bi morali reči temu zobatemu vrhu Špiček in postojanka bi bila torej pod Špičkom. Ampak jezik ima svojo logiko: danes govorimo samo še o ženski obliki in tudi na tabli Planinske zveze Slovenije je »Zavetišče pod Špičko«. Obetajo se baje časi, ki bodo vse takšne postojanke oskrbovane z zraka s helikopterjem — cenejša pa oskrba zaradi tega verjetno ne bo. Čaj za 25 ali kava za 30 dinarjev sta še v mejah razumnega, enolončnica za 100 ali pivo za 80 dinarjev pa je mnogim že drago. Nasploh planinarjenje že zdavnaj ni več poceni. Ali mora biti poceni? Ali sme biti tako drago? Za nošenje na hrbtu je vse skupaj gotovo še poceni. Večkrat je slišati pobude, naj bi vojska oziroma obrambne organizacije prevzele del skrbi za visokogorske postojanke, hkrati in predvsem pa še za vzgojo (mladih) oskrbnikov in vodnikov. Ni treba dosti dokazovati, kolikšnega obrambnega pomena je mreža izurjenih planincev. No, vse to ostaja za zdaj le še v mejah razprav. Planinska organizacija z več sto tisoč pohodniki in kot najbolj množična družbena organizacija je vse preveč prepuščena sebi, svojim udarniškim prostovoljcem. Kje bi še v naši potrošniški družbi našli podoben zanos in toliko prostovoljnega težkega dela kot pri planincih?!
Francelj Ciuha je eden od njih, tisti iz stare šole, ki žal vse bolj izginja z zanosom. Preko njega naj bo tudi na tale način povedano priznanje ducatom njegovih kolegov, ki vzdržujejo naše gore, vzorno markirajo poli in v skalo klešejo stopnice, napeljujejo vrvi in zabijajo kline.
Anton Rupnik
