Planinski vestnik 2004/05
»Na podolju gore svit« Franc Ceklin (1. oktober 1911 – 20. februar 2004)
Bohinj se je tistega februarskega dne, ko smo se sorodniki, prijatelji in znanci poslavljali od Franca Ceklina, odel v pražnje. S snegom zasuta, ozaljšana pokrajina je učinkovala dostojanstveno, kot se za sloves temperamentnega scenarista planinsko-turističnih propagandnih filmov spodobi. Morda si je natančni in vse predvidevajoči Franc »tam zgoraj« celo izprosil priložnostno sceno za svoj odhod?
Bohinjski svet se je vanj zarezal zarana. Francu je domače okolje podarilo uporen značaj, previdnost in sprejemljivost za lepote, ki jih je tam obilo. To je bila popotnica, s katero je laže kljuboval življenjskim tegobam. Te mu niso prizanašale. Usoda ga je že v zibelki oropala za topel dom in družinsko življenje. Komaj se je mladenič izučil čevljarskega poklica in od služil vojaško obveznost, že se je spopadel z nadlogami gospodarske krize. Ob požiranju domače in svetovne literature je postajal vse bolj načitan. Zagrabil ga je vojni vrtinec. Na strani odpora je s tiskano slovensko besedo z ilegalnimi partizanskimi tehnikami pomagal širiti upanje, da bo naš narod obstal. Kot bakla upora je izpod njegovih rok zasijala jubilejna izdaja Prešernove Zdravljice, ki jo je s tovariši natisnil v ilegalni tiskarni v Davči. Osvoboditev domovine je sprejel kot veliko priložnost: dobil je zaposlitev v upravni službi v Postojni (leta 1949) in nato v Tolminu (leta 1951); sledili so ustvarjanje družine, šolanje abrahamovca ob delu do končane prve stopnje fakultete (leta 1964), na koncu pa še poseben izziv – delo v gospodarstvu, dokler se ni leta 1971 kot večletni direktor gostinskega podjetja upokojil.
Spoštovani Franc! Ljubezen do gora je bila vraščena v tvojo družino. Tvoji prvi predvojni obiski bohinjskih gora z bratrancem Martinom so prerasli v resne plezalske dosežke in končno tudi v prvenstvene smeri v Toscu, Debelem vrhu in Tičaricah. Gora si se oklepal tudi med vojno. Starejši Bohinjci se spominjajo drzne akcije, ko si s tovariši razpel trobojnico nad omotično navpičnico studorskih skal; besnim zavojevalcem v brk, domačinom v ponos in upanje na boljšo prihodnost. Zvest svojim mladostnim gorniškim idealom si bil med ustanovitelji postaje GRS v Bohinju (leta 1946), pobudnik ustanovitve AO v Postojni (leta 1949), v Tolminu pa si bil nekaj let načelnik AO in postaje GRS. V tistem obdobju si preplezal prvenstvene smeri v Kanjavcu, Vršacu in Jalovcu. Hkrati pa si se posvečal delu na propagandnem področju v PD Tolmin. Planinci iz Posočja se spominjamo predvsem tvojih zaslug za to, da smo si po četrtstoletni italijanski zasedbi Primorske utrli svojo, Slovensko pot prek severozahodne stene Mangarta, ki si jo ti začrtal. Na čelu vseh primorskih društev si spomeniku dr. Juliusa Kugyja uspešno izbojeval mesto, ki mu pripada, v Trenti. Prvi povojni poskus ustanovitve planinskega muzeja, ki ga planinci še danes načrtujemo, je bil v Trenti predstavljen javnosti na tvojo pobudo. Številne so bile tudi tvoje pobude na področju turizma, saj si bil vrsto let član Goriške turistične zveze in Republiške komisije za propagando v turizmu. S tem je bilo povezano tudi tvoje delo pri snovanju novih prospektov. Ljubezen do gorske pokrajine si z izbrušenim občutkom za jezik prelil v scenarije za turistično-propagandne filme (Trenta, Trije biseri, Srenja). Svojemu aktivnemu gorništvu, »delu v višavah«, kot si rad dejal, si se moral po letu 1954 zaradi bolezni nenadoma odreči. Izgubljeno si nadomeščal s pisanjem v dnevni tisk, v Planinski vestnik in še kam. Poglobljeno si raziskoval preteklost družin bohinjskih gorskih vodnikov, potomcev kosezov in zgodnje osvajanje Triglava. Za razpravo o zgodovini bohinjskih kosezov in svobodnikov si prejel 2. nagrado in objavo na natečaju Planinskega vestnika leta 1975. Dolgi dve desetletji si bil ves čas navzoč na področju razvoja turizma in turistične propagande. Planinska zveza, Turistična zveza in država so ti zato podelile več priznanj.
Vem, da si do zadnjega diha nosil v srcu pesem gorske pokrajine, h kateri se naposled tudi vračaš. Vse, kar ti je življenje namenilo, dobrega in slabega, je bilo samo spremljevalna melodija. Zvest tej svoji pesmi gora si preminil z ne dokončano knjigo v rokah, tisoč dvestoletno zgodovino Triglava in okoliških pokrajin, v katero si vtkal petdeset let vztrajnih raziskav. Dajala ti je voljo do življenja; ostaja nam kot nenapisana oporoka.
Žarko Rovšček
