(Komentar filma)
Igor Vrtačnik, scenarij in režija:
Viharnik z roba, 100 let Skalašev
Celovečerni dokumentarno-igrani film, 2023, Slovenija
Trajanje in dolžina: 107′
Igralska zasedba: Luka Biščak (Klement Jug), Jaka Flis (Stanko Tominšek), Miha Habjan (Joža Čop), Marta Krejan Čokl (Pavla Jesih), Maj Pavček (Milan Gostiša), Kristijan Vrhnjak (Miha Potočnik)
Produkcija: Film Horizont Vrtačnik, RTV Slovenija
https://bsf.si/sl/film/viharnik-z-roba-100-let-skalasev/
Iz napovednikov:
Film »prinaša zgodbo Turistovskega kluba Skala in njegovih osrednjih akterjev (Klement Jug, Joža Čop in Pavla Jesih). Posvečen je 103 letom ustanovitve kluba Skala, ob tem pa se poklanja tudi 130. obletnici rojstva Čopa in prav tako 130. obletnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva ter 100. obletnici Jugove smrti, ki se je avgusta 1924 ponesrečil v zahodnem delu Triglavske stene.«
»Joža Čop, mali človek iz ljudstva si je pridobil globoko spoštovanje, zaupanje in poklon celotne slovenske intelektualne elite ter svojih sodobnikov. Enako pa tudi vseh kasnejših generacij Slovencev. Bil je vzor Skalašem, Oton Župančič pa mu za petdesetletnico napiše ter posveti odo, – bil pa je tudi vzor celotni kasnejši prihajajoči mladi generaciji alpinistov. Nastopil je v prvih dveh slovenskih filmih V kraljestvu Zlatoroga ter Triglavske strmine, ob osemdesetletnici pa se mu je pisatelj Tone Svetina poklonil z avtobiografskim romanom Stena. Vseeno pa pravi: »Nikoli nisem plezal zaradi slave in časopisov, da bi si potem ljudje z menoj brisali rit.« Film je hkrati zgodba o Skalaših ter zibelki, rojstvu in začetkih oblikovanja slovenske intelektualne ter športne elite, – slovenskega vitalizma, samozavesti in narodnega ponosa.«
***
Borut Peršolja: Projekcijo filma sem si ogledal v Kulturnem domu Franca Bernika v Domžalah (18. 4. 2024). V dvorani je bila zasedena dobra tretjina sedežev, med obiskovalci so prevladovale sive glave in brade. Projekciji je sledil pogovor z avtorjem filma in enim od naturščikov. Kar sledi je mešanica vtisov – nekaj sem si jih v filmski tèmi beležil sproti, druge sem zapisal dan po ogledu. Zapis sem pred objavo delil še z nekaterimi, ki so si film pogledali (ob isti ali drugi priložnosti). Če bi si lahko film pogledal še enkrat bi nekatere oprimke dodatno preveril in (morda drugače) utemeljil. Tako bo obveljal prvi vtis oz. prva prosta ponovitev videnega …
***
Po ogledu lahko napišem, da ne gre – kot obetajo različni napovedniki in novinarska, večinoma EPP sporočila – za verodostojen dokumentarno-igrani film o Skalaših. Ali če sem natančen: o Skalaših, kot jih v gorniškem razvoju poznam in razumem sam. Turistovski klub Skala (TKS) je po eni od interpretacij »v obdobju med obema vojnama gradil ideološko podlago slovenskega gorništva« (T. STROJIN 2008, str. 32). Njegova ustanovitev je bil odgovor na neizpolnjene želje in hotenja mlade generacije v okviru Slovenskega planinskega društva (SPD), ki za razvoj (športnih) dejavnosti v gorah ni imelo posluha. S svojim delovanjem je TKS odločilno prispevalo k razvoju teh dejavnosti v slovenskem prostoru, z dosežki pa prispevalo pomemben delež k razvoju alpinizma v evropskem prostoru. Ob tem ne smemo spregledati gorskega reševanja in »svetovljanskih« dosežkov v kulturi, predvsem na področju gorniške fotografije, filmske umetnosti in publicistike. »Skala je bila demokratična, domoljubna in nepolitična organizacija … da so bili pomembni zgolj gorniško delovanje in dosežki« (E. GRADNIK 2011; E. GRADNIK, P. MIKŠA 2017, str. 5).
Žal tudi ne gre za dokumentarni film o njegovih osrednjih akterjih – Klementu Jugu, Jožu Čopu in Pavli Jesih (pa čeprav v patriarhalnem vrstnem redu, opomba BP). Vsak od njih bi si zaslužil svoj film, ki bi celovito prikazal posameznikovo delovanje, umeščenost v takratni čas in prostor ter sledi, ki jih lahko v gorah in gorniškem plemenu opazujemo še danes. Viharnik z roba zgolj slalomira med njimi, utrjuje nekatere stereotipne predstave in pušča več vprašanj odprtih kot prinaša ustreznih odgovorov.
***
Joža Čop (1893–1975) je bil v obdobju med obema vojnama ena od osrednjih osebnosti med slovenskimi plezalci/(alpinisti?) in gorskimi reševalci. S Pavlo Jesih sta leta 1945 preplezal Centralni steber. O odrezavem, duhovitem Čopu tisti, ki poznamo njegovo življenje, v filmu nismo izvedeli nič novega. Nasprotno: njegov lik se skozi filmsko pripoved od iskrene dobrodušnosti preobliči v nekakšno karikaturo, ki doseže vrhunec z izjavo častnega člana PZS o njegovi pogrebni utopitvi. (Žal tega vtisa ne popravijo niti izjave drugih pričevalcev.) Ne, Joža Čop ni bil mali človek (pa čeprav samo v socialno-razrednem smislu). Bil je tudi izvrsten strokovnjak v svojem železarskem poklicu, kjer je bil dnevno izpostavljen izjemnim okoliščinam delovnega mesta.
Seveda ni vprašanje, ali je Čop – »preprost, nepismen železar, njihova gonilna sila, živahno jedro in vzor«, »mali človek iz ljudstva, ki si je pridobil globoko spoštovanje, zaupanje in poklon …« – Viharnik TKS. Temu ne gre oporekati. Že iz filmskega napovednika je jasno, da je (beri: bi moralo biti) Viharnikov več – vsak od »njegovih osrednjih akterjev Klement Jug, Joža Čop in Pavla Jesih« –, in še številni drugi, ki v filmu niso omenjeni … Nekateri med njimi se v filmu sicer hipoma pojavijo, a tudi enako hitro izpuhtijo. Film napovedniku navkljub nosi naslov, ki samotno drevo nedvomno poimenuje v ednini in ne v množini …
***
Filmski portret dr. Klementa Juga v filmu je izrazito enostranski. O njem imamo – ob kopici memoarskih člankov – na voljo obsežno in relevantno znanstveno študijo, ki ga dodobra demistificira (Virk, T. 2014: Vebrov učenec: primer Klement Jug: osebnost, diskurz, legenda. Literatura, Ljubljana.).
− Neverjetna samozavest, odločnost, trma, s katerimi je uveljavljal svoje poglede in prav zaradi svoje neomajnosti zbujal videz, da natanko ve, o čem govori, ter da so njegovi argumenti tako trdni, kot je njegovo stališče. (49)
− med julijem 1922 in novembrom 1923 … se je Jug dejavneje posvečal alpinizmu (311)
− 16. junija 1920 je z Zorkom Jelinčičem stal na Triglavu (335)
− Prikrita ali neprikrita miziognija je pri njem nenehno pri delu. Do žensk soplezalk je pokroviteljski, pripisuje jim bistveno manjše plezalske sposobnosti kot moškim. (337)
− V poročilu o zimskem vzponu na Grintovec samozavestno zapiše, da so imeli on in tovariša »dokaj snežnih izkušenj«, a vsaj po današnjih merilih je bilo to neznansko pretiravanje. Jug je imel nekaj malega zimskih izkušenj le iz sredogorja, v visokogorju se je pred to turo lahko srečal le s posameznimi poletnimi zaplatami snega. (339)
− 23. julija 1922 – v Vratih je naletel na tri Skalaše (Čopa, Kvedra in Volkarja), ki so nameravali preplezati Tumovo smer (danes bolj znana kot Slovenska). Plezali so nenavezani. (340)
− Jugova gorniška filozofija je torej, gledano z vidika kulturne in duhovne zgodovine, precej tipičen in ne čisto neproblematičen produkt svoje dobe. (354)
− Za orientacijo v steni je imel sicer precej slab občutek, na snegu se ni najbolje znašel in tudi v skalnem plezanju po tehnični plati ni bil najzmogljivejši; toda pred vsemi se je odlikoval z vztrajnostjo, trmo, neustrašnostjo in hladnokrvnostjo. (357)
− Joža Čop: »S svojo osebnostjo, ki je bila močno sugestivna, je naredil name močan vtis. … V svojem alpinističnem udejstvovanju je vedno poudarjal nacionalnost. … Sodili smo, da je čudak, toda istočasno smo ga spoštovali.« (357)
− Uradno gorniško zgodovinopisje drugačnih pogledov na Juga ni upoštevalo. »Selektivno se je osredotočalo in se še na mitizacijsko tradicijo pisanja o Jugu.« (377)
Ko sva se z dr. Tomom Virkom (Gorniški večer z dr. Tomom Virkom, Jug ali sever, 2. 11. 2016 https://domzalec.si/sport/lumarjev-gorniski-vecer-s-tomom-virkom-jug-ali-sever/) pogovarjala o Jugu je med drugim povedal:
− Od Jugove filozofije je ostalo samo govorjenje o njem …
− Jugov lik je v vseh pogledih predimenzioniran.
− Za vse kar je delal, je bil pri Jugu potreben strašen napor. To ni značilnost genialnih ljudi, ki stvari izvajajo nekako lahkotno, spontano …
Iz natančnih Jugovih dnevniških in pisemskih zapiskov jasno izhaja, da s Čopom nista prav veliko plezala skupaj (tudi sicer je v dveh, treh letih gorniškega/alpinističnega življenja v gorah preživel zgolj približno 70 dni).
***
V filmu predstavljena vloga Pavle Jesih ostane v spominu predvsem po dolgem nočnem prizoru bivakiranja pod vrhom Centralnega stebra (prirejeno posnet drugje, na udobno široki polici, ki je omogočila filmično kadriranje ožarevanja in izžarevanja …). Njen lik je pred leti mikroskopsko tenkočutno osvetlila dramska uprizoritev Pavla nad prepadom (Andrej E. Skubic, Matjaž Pograjc). Njena tokratna filmska upodobitev je zgolj nizanje drobcev (enako velja tudi za življenje Mire Marko Debelak), ki ne osvetlijo dovolj celotnega dogajanja in akterjev, ki so takrat, ko bi jih najbolj potrebovala, ostali zvesti samemu sebi in/ali partiji (npr. Milan Kham, pa tudi Joža Čop in Miha Potočnik …). Sodni proces [Zgodovinski arhiv Ljubljana, Fond Okrožno sodišče v Ljubljani, Ko 689/46, Kazenski spis Milana Khama in Pavle Jesih], ki je bil neverjetno brutalen in presenetljiv, je vodil v njen osebnostni zlom in žalosten iztek človeškosti.
(Gledališka uprizoritev Pavla nad prepadom je bila delo izvrstne profesionalne ekipe, med njimi so izstopali tudi poklicne igralke in igralci. Številni se še spomnimo odličnega filma Matjaža Fistravca Steber iz leta 1997. Čopa je takrat igra Borut Veselko, plezal pa je zanj Pavle Kozjek. Pavla je bila Mirjam Korbar, zanjo je plezala Marija Štremfelj. In čeprav imamo tudi danes v plezalsko/alpinističnem plemenu vrsto izvrstnih šolanih (in filmsko izkušenih) igralk in igralcev – lep pozdrav Niki Rozman, Roku Viharju, Nini Ivanišin, Juretu Henigmanu … – je scenarist in režiser tokrat ubral drugačno, amatersko pot.)
***
Prizor, ki veliko pove o režiserjevem pristopu k filmu: igralska Jug in Čop sedita pod vstopom v smer v severni steni Triglava (verjetno gre za remake vzpona 23. julija 1922). Čop sedi na zviti konopljeni vrvi in se pomenkuje z Jugom. Ko Jug nenadoma vstane in začne plezati, mu počasi (nenavezan) sledi še Čop. Zvitek vrvi, ki je Čopu služil za udobnejše sedenje ostane pod steno …
V igranem prizoru lahko opazujemo prvine takratne kakovostne priprave na vzpon. Ker čelade še niso bile v plezalni rabi (pojavijo se leta 1952), sta si oba plezalca pod obvezni klobuk iz polstene klobučevine varnostno natlačila v kepe zmečkan papir (z namenom ublažitve poškodbe zaradi udarca zapadnega kamna). Ta zmečkani papir pa ni bil nič drugega kot iztrgane strani iz izvoda Planinskega vestnika!
Ob gledanju remake prizora me je prešinilo, da mi je fotograf in Skalaš Jaka Čop (1911–2002; sin Jakoba Čopa, starejšega brata Jože Čopa) večkrat omenil, kako dragoceno branje je bil Planinski vestnik. Dragocenost je bila ob bralni izkušnji tudi v tem, da je bil Planinski vestnik relativno drag, zato so si ga, če navedem Jakca, sposojali po ulici od hiše do hiše … Pobrskal sem v spletni arhiv in našel podatek, da »Planinski vestnik izhaja 1. dne vsakega meseca; naročnina mu je za leto 1924 v tuzemstvu 40 Din, za inozemstvo 50 Din.« (Za primerjavo: leta 1924 je stal 1 dolar 76,7 Din in kot izhaja iz Virkove študije – 1. julija 1923 naj bi Jug postal Vebrov asistent. Plača bi bila 6000 Din.) Letna naročnina na Planinski vestnik ni bila majhna, zato dvomim, da so predvojni plezalci res trgali Planinski vestnik in ga uporabljali za sicer plemenite varnostne namene, kot je to prikazano »v dokumentarno-igranem filmu z biografsko in gorniško tematiko.«
Seveda je možno, da gre v prizoru za kakšno drugačno scenaristično sporočilo, uperjeno npr. v SPD, ki je Planinski vestnik izdajalo. Ta je Skalašem sicer na široko odprl svoja literarna in fotografska vrata. Na ustanovnem zboru TKS je bilo med drugim sklenjeno: »Klub ima namen: gojiti in širiti turistiko v vseh panogah« (E. GRADNIK, P. MIKŠA 2017, str. 33). Dogovorjeno je bilo: »SPD bomo stali vsekakor ob strani. Nismo konkurenca« … »Pri delu za napredek slovenskega planinstva bo Skala podpirala matico – SPD« (V. ŠKERLAK 1961, str. 366–367).
Ob tem naj omenim, da je Jaka Čop, za razliko od uradne gorniške zgodovine, konec skalaškega obdobja postavljal na točno določen datum: 28. junij 1945. Takrat sta Joža Čop in Pavla Jesih prva preplezala Centralni steber v Triglavu (danes znan kot Čopov steber; žal pa ne kot Čop-Jesih steber).
***
Da je film zašel na pot, ki ni neproblematična, je zagotovo zasluga tudi zunanjih sodelavcev, na katere se je zanesel scenarist in režiser (pri čemer mu ni pomagalo, da so bili med sodelavci ljudje iz vrhuške PZS in PV). Pri tem izstopa planinsko enciklopedični zgodovinar dr. Mikša, ki v prvem delu filma nastopi v živo. O njegovih razlagah in retoričnih nastopih sem že večkrat pisal. Zgodovinar ostaja zvest samemu sebi: tudi v tem filmu izhaja iz docela simpatičnih, čustvenih, nacionalnih, tudi vzgojnih motivov, ki pa večkrat presežejo mejo dobrega okusa (so pa floskule všečna voda na mlin sedanje PZS – Pohodniške zveze Slovenije). Strokovnjak je še vedno med tistimi, ki Juga (navkljub že omenjenim drugačnim spoznanjem) predstavlja izrazito mitološko, moralno pozitivno, kot človeka plemenitih ravnanj in zavezanega k (etičnim) idealom. Zgodovinar podaja, celo prodaja, podobo Juga, za kakršno si je – še za življenja – iskreno prizadeval tudi sam. Ta podoba je projekcija želje po nadaljnji, pa čeprav pozitivni nacionalni mitizaciji, legendarizaciji in heroizaciji, kar Mikša zelo rad in neumorno počne v naletu nekakšnega viteškega poslanstva – tako v primeru Aljaževega stolpa, Triglava in – kot smo videli v filmu – tudi TKS.
Problematičnost tovrstne strokovne, celo znanstvene zgodovinarske vloge nakažeta dva drobca: za TKS zgodovinar v filmu (še vedno) trdi, da je imel največ različne vsebine v zgodovini slovenskega gorništva. To (na neskončni časovni premici) zagotovo ne drži (več), dovolj je samo pogledati število članov Skale ter sedanji organigram PZS. In ob izjemnosti vsebine TKS dosledno poudariti, da je Odbor TKS npr. slabega pol leta po ustanovitvi (9. 7. 1921), ob polemiki »Trapasti klub samomorilcev«, podal javno izjavo, da klub »ne goji plezanja po težkem in nevarnem terenu.« (Prav slednje je danes ena od ključnih vrlin, ki jo priznavamo TKS.) Mikša v enem delu filma sicer trdi, da TKS nikakor ni stremel k elitizmu, na drugem mestu pa TKS okarakterizira kot elitni klub …
***
Našpičeno pozornost vzbudi že uvodni filmski prizor: brano besedilo govori o Trenti, slika pa prikazuje Kamniško Bistrico in gore nad Koncem. V besedilu je omenjen npr. Aljažev (jedilni) kot, ki je v Aljaževem domu v Vratih, na posnetku pa je prikazana stara Koča pri Triglavskih jezerih. Če se ne motim, je eden od igranih prizorov posnet z ozadjem Mangrtskih jezer. Glede na to, da je bila novembra 1920 vsiljena Rapalska meja, je bilo območje na drugi strani nove meje, zaradi vzpostavljenega vojaškega mejnega režima, težje dosegljivo …
Če sem si prav zapomnil, je za dr. Miha Potočnika v filmu rečeno, da je po domače Smarčarjev Miha z Belce. Pravilno je Smrčarjev Miha.
Potočnik, M. 1996: Posušeni rožmarin: spomin. Planinska založba, Ljubljana.
− Jaz sem pa Smrčarjev z Belce … (29)
− Po domače se naši hiši reče pri Smrčarju. Vsi po navadi mislijo, da to pride od smrčanja, ki ga sicer pri naši hiši in meni osebno res ni tako malo. Toda ime se v stari obliki pojavlja že na katastrskih mapah: v Smrerzah ali Šmercah, kar v sedanji pisavi pomeni v Smrčah ali v smrekah.« (253)
***
Vrhunec razočaranja je vidno dejstvo, da se filmska kamera, kljub dokumentarnemu značaju filma, večinoma ni podala in situ, temveč so kadre snemali tam, kjer je bilo to najlažje izvedljivo. »Plezanje Čopovega stebra, najbolj slavne alpinistične smeri v Sloveniji, smeri, ki je poznana daleč ven iz alpinističnih vrst, je bilo posneto v Nad Šitom glavi!? Okoli igralcev se svetijo svedrovci, ki so jih med plezanjem celo vpenjali.« (https://ka.pzs.si/alpinisticna_novica.php?pid=7) Kronist alpinističnih novic PZS je še zapisal, da »bi se veljalo potruditi in takšno zgodbo končati s posnetki plezanja (in razgledov) v naši najmogočnejši steni in ne s kadri iz plezališča nad Vršičem in nekimi pavšalnimi posnetki slovenskega gorskega sveta. … In, da ne govorim o prvih slovenskih igranih filmih V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine. Posneta sta bila pred skoraj 100 leti. Kje? V tapravi severni steni Triglava!«
***
Dokumentarnih nedoslednosti, ki filmu raven verodostojnosti znižajo do doline, je veliko in preveč. Zgodba je zgrešila enotnost časa in prostora in preskakuje sem in tja v razkošnosti fantazije režiserja. (Tako se v nekem trenutku v filmu znajde tudi zgodba/omemba ustanovitve gorsko reševalne službe iz leta 1912. Filmska zgodba pa ne »skoči« npr. v sedanjost in pojasni, kako je s Skalaško tradicijo danes.)
Igor Vrtačnik je seveda vedel, kakšen izdelek pošilja pred (slovenske) gledalce. Novinarki oddaje Osmi dan na prvem programu TV Slovenija je jasno povedal, da »morda dokumentarec ni idealen, vendar je nastalo to, kar je dopuščal proračun.«
https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/snemati-film-s-sto-metri-pod-sabo-je-nevaren-izziv/698058
Tudi v pogovoru po projekciji filma je scenarist in režiser večkrat ponovil, da je film dobil izjemno malo denarja. (To dejstvo naj bi frazemsko pojasnilo – v skladu s pregovorom »Za malo denarja malo muzike.« –, da ni posledice brez vzroka.) Po javno dostopnih podatkih je film na dveh javnih razpisih prejel skupaj kar 105.880 EUR:
− Slovenski filmski center (Javni razpis za sofinanciranje realizacije avdiovizualnih projektov 2020): 40.0000 EUR
− RTV Slovenija (Javni razpis za izdelavo filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko predvajanje v letu 2019): 65.880 EUR
Hm …
Če Viharnik z roba primerjamo s filmom Sfinga (avtorjev Vojka Anzeljca in Gregorja Kresala):
− »Že podatek, da si številne domače, milijonske filmske projekte v kinih ogleda komaj nekaj tisoč ljudi, verjetno upraviči vsak cent Sfinginega proračuna, ki je štel 100.000 evrov. Že v kratkem bomo namreč presegli 25.000 gledalcev, kar je številka, za katero Kolosej podeli t. i. zlato rolo.« (https://www.gore-ljudje.si/sfinga-po-knjigi-se-film)
− »Sfinga je po velikosti ustvarjalne ekipe in proračuna eden najmanjših igrano dokumentarnih filmskih projektov v Sloveniji, po svoji sporočilnosti, prepoznavnosti in odzivu javnosti pa eden prepričljivejših v zadnjem času.«
− Montirali so ga iz okrog 400 ur posnetega materiala, mu dodali 3D animacije, nazadnje pa s pomočjo skupine Siddharta glasbeno opremili.
− Sfinginih 100.000 EUR (z dne 1. 4. 2011) v revalorizirani vrednosti zneska (s spletnim pretvornikom SURS) na dan 7. 5. 2024 znaša 133.100 EUR. Sfingo je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo, moralno pa Triglavski narodni park in Planinska zveza Slovenije.
− Film Sfinga je (med številnimi drugimi domačimi in tujimi) dobil nagrado občinstva in posebno pohvalo žirije 5. slovenskega festivala gorniškega filma (2011), ki je zapisala, da »so trenutki, ko se tradicija sreča s sedanjostjo, in slovenski film Sfinga, posnet v severni triglavski steni, živo in domiselno prikazuje takšne trenutke skozi dva vzpona, ki ju ločuje 30 let.«
− Viharnik z roba je bil prikazan na letošnjem 18. festivalu. »Med nagrajenimi filmi sicer ni slovenskih, ki so jih na letošnjem festivalu predvajali kar sedem …«
Ne, ni vse v denarju …
***
Film se je lotil pomembne tematike v slovenski zgodovini gorništva in obči zgodovini. Vprašanje je, če bo še kdo od filmskih ustvarjalcev (v bližnji prihodnosti) dobil takšno priložnost. Filmski prikaz TKS (in posameznih viharnikov) je nepopoln, površen in nedodelan. Upati je, da zamujena priložnost ne bo imela širšega vpliva na oblikovanje mnenja o »zibelki, rojstvu in začetkih oblikovanja slovenske intelektualne ter športne elite, – slovenskega vitalizma, samozavesti in narodnega ponosa.«
Očitno se Skalašev drži nekakšna smola. Po enostranskih in mestoma neverodostojnih predstavitvah (razstava, razstavni katalog, knjiga, zbornik), ki jih je v zadnjih letih pripravil Slovenski planinski muzej, tudi filmska predstavitev Viharnik z roba ne dosega Skalaškega znanja, kulture, poguma in tovarištva.
»Skromnost je čednost, a le do gotove meje; pretirana vodi v suženjstvo.
Kdor izpolni svoj namen, stori dovolj, pridobil si je najvišje dostojanstvo.
Naprej v popolnost, ki je cilj človeka.«
Klement Jug
(citati z razstave NUK iz leta 2005) https://www.gore-ljudje.si/Tags/kjer-je-volja-tam-je-pot
