Slovenski alpinizem 2009
Filip Bence (22. 05. 1950 – 03. 04. 2009)
Filip je bil velik gornik in poseben človek, alpinistična legenda z več presežniki: eden najboljših slovenskih solo plezalcev, med najmočnejšimi in najvztrajnejšimi alpinisti svoje generacije, Slovenec z verjetno največjim številom alpinističnih vzponov, dolgoletni gorski reševalec, neutruden hribovski poet …
Tistega nesrečnega dne sem ga že hotel poklicati po telefonu in povprašati o razmerah na Storžiču, kamor sem bil namenjen v prihodnjih dneh. Mogoče bi šla celo skupaj, na najino domačo goro, v kateri imava na stotine vzponov v vseh letnih časih in razmerah, v steno, za katero sva bila prepričana, da jo poznava najbolje od vseh. A je prej zazvonil pozivnik, sporočilo je bilo nujno in zlovešče, moral sem pustiti delo v ambulanti in s helikopterjem smo poleteli v gore kot že mnogokrat, tokrat proti Storžiču, podobno kot pred tremi leti, ko se je izkazalo, da gremo po ostanke našega pripravnika Janeza. Tudi tokrat nismo vedeli, kdo je in ali je še živ. Slutnje zadnjih dni so se krepile in kmalu po tem, ko sva z Robijem skočila iz helikopterja, tudi potrdile. Turkizno modri čevlji, vetrovka Gorske reševalne službe… Filip. Osuplost, udarec, presenečenje, ki to pravzaprav ni moglo biti. Res je bilo malo verjetno, da bi poleg njega ali mene še kdo v takih razmerah plezal v Storžiču. Njegovi angeli varuhi, prekaljeni, mogoče tudi izčrpani v desetletjih zahtevnih, nevarnih vzponov in sestopov, so danes zatajili. Ali pa je preprosto prišel čas za druge, drugačne višave in globine.
Filipu življenje ni prizanašalo, prizanašal si ni niti sam. Otroštvo nas zaznamuje bolj, kot si včasih želimo ali upamo priznati, v dobrem in slabem. V marsičem opredeljuje našo življenjsko pot, pomanjkljivosti in kakovosti, šibkosti in moči. Trda zgodnje otroška pastirska šola na pobočjih Košute je Filipa zaznamovala na različne načine, predvsem pa mu je vsadila ljubezen do gora in sposobnost suverenega obvladovanja strmin. Bil je eden tistih srečno nesrečnih ljudi, ki so predvsem v gorah odkrivali in našli iluzijo ali resničnost svojega smisla, potrditev in izpolnitev, zatočišče in svetišče. Bil je eden redkih, ki je vse to izgradil tudi v alpinistično vrhunstvo, saj je bil v svojih najboljših časih med našimi najsposobnejšimi alpinisti. Verjetno se mu večina življenjskih želja izven alpinizma ni uresničila, kar ga je še trdneje priklenilo na gore, v svet, kjer je bil doma, kjer je bil sposobnejši in vztrajnejši, bolj predan od večine drugih. Tisoči vzponov, desetine mrzlih bivakov, neštete ure v stenah in težka bremena na ramenih, pogosto ne meneč se za vreme, mraz, nevarnosti .
Osupljiva je bera njegovih solo vzponov; imel je redek, nenavaden dar, da je sam plezal celo bolje kot v navezi. Kljub udeležbi na več odpravah v Himalajo mu je bilo samo enkrat dano stopiti na vrh osemtisočaka – leta 1989 na Šiša Pangmo. A njegov himalajski prispevek k slovenskemu alpinizmu je bil mnogo večji, kot bi lahko sodili na podlagi tega dejstva: garanje v južni steni Lotseja, preizkušnje na Gašerbrumu I, K2, Kangčendzengi, Anapurni in drugih najvišjih gorah sveta . Bil je tudi mentor več generacijam tržiških alpinistov. Njegovo temeljno alpinistično vzgojno sporočilo je bilo preprosto: alpinistično mojstrstvo in uspehe lahko dosežeš predvsem ali samo z garanjem, odrekanjem in s predanostjo gorništvu. Za marsikoga je bila ta šola pretrda, nekateri pa smo jo znali ceniti, poosebiti in nadgraditi.
Kljub bremenu let – čez mesec in pol bi jih dopolnil 59 – in kljub težki, kronični bolezni, ki je marsikoga z enako diagnozo prikovala v dolino ali celo na invalidski voziček, naju pa je skozi medicino še dodatno povezala, je z neizmerno voljo, vztrajnostjo in predanostjo nadaljeval svoje gorniško življenje. Še vedno nas je znal presenetiti s številom, včasih pa tudi s težavnostjo tur, ki se jih je kljub zdravstvenim težavam loteval.
Bil je samosvoj, zahteven, kritičen, iskren in brez dlake na jeziku, kar niso vedno priljubljene lastnosti, a njegova prijateljstva so bila pristna in njegova pesniška duša je pustila številne preproste, a tople in globoko občutene sledi zlasti v vpisnih knjigah na bivaku v Storžiču, pa tudi po mnogih gorskih vrhovih.
Seveda je bil Filip mnogo let tudi gorski reševalec, inštruktor, letalec. Mnogim, ki so na lastni koži spoznali temno plat gora, smo skupaj uspešno pomagali. Včasih smo bili žal prepozni ali pa je bilo brezupno od vsega začetka. Žal je bilo tako tudi tistega dne, le da je bil tokrat Filip na tisti drugi, temni strani, brez povratka, brez možnosti, da bi mu naše hitro posredovanje s helikopterjem lahko še rešilo življenje.
Njegove najdražje gore so bile tri. Osemtisočak Lotse, v katerega južni steni smo pod vodstvom Aleša Kunaverja leta 1981 doživeli in preživeli eno od največjih slovenskih himalajskih pustolovščin. Mangart, v katerega ostenjih je preplezal in prehodil več kot kdorkoli drug, in seveda Storžič, gora njegovih začetkov, njegov drugi, morda celo prvi dom, žal tudi gora njegovega konca. Če se je že moralo zgoditi, se je vsaj v Storžiču.
Tisti, ki zaživimo tudi v spominih, ki se znamo srečevati tudi drugje, verjamemo, da bomo Ta črnega še srečevali, nasmejanega, prepotenega, z žarečimi, v gorske lepote zagledanimi očmi – v strminah domačega Storžiča, v grapah in ledenih trakovih Begunjščice, v prepadnem amfiteatru ostenj nad Belopeškimi jezeri; kjerkoli, kjer so se prepletle naše alpinistične in druge poti, kjer so se stkala tiha, žlahtna prijateljstva.
Iztok Tomazin
