Planinski vestnik 2018/03
Miss Elizabeth Hawley (1923–2018)
V petek, 26. januarja 2018, me je ujelo sporočilo Špele Kristan: “Miss Elizabeth Hawley je umrla 26. 1. ob 2.30 po nepalskem času.” Torej 25. januarja ob 20.45 po našem.
Še isti dan popoldne mi je z ekrana izginilo ozadje namizja, posnetek zadimljenega Katmanduja s Svajambunatom ob sončnem vzhodu, za ikone nemoteča podlaga tople oranžne barve, in nadomestila jo je popolna črnina. Še nikoli prej kaj podobnega! Izgubljeno podlago sem zamenjal s sivino tamarskih sten.
Nedelja, 28. januarja zjutraj: “Miss Hawley je v miru odšla (passed away) 26. januarja. To je velika izguba za nepalski turizem. Na njeno željo je bila kremirana na Svajambunatu po budističnem obredu.” To mi je sporočil Ang Phurba.
Najina srečanja so bila na splošno kratka, delovna, “ameriška”. Le v zadnjih letih, ko sva bila že oba stara, je bilo v njih nekaj več topline, najbrž zaradi podobne usode, saj se je obema znana okolica že precej osula, znanci in prijatelji razredčili. Niti slučajno pa ni bila kaka pusta birokratka, nasprotno, znala je pomagati in svetovati, a povsem racionalno, drugače od našega temperamenta. Protestantska etika dela! Tako sem jo skozi bežne stike počasi spoznaval in vse bolj cenil. Pri odpravi Kangbačen 1974 je skrbela, tako prej kot pozneje, za pošto. Iz Katmanduja za nami vrečke s pismi, enako nazaj iz baze v Katmandu. Kurir med bazo in Biratnagarjem, od tam s piloti v Katmandu in k njej, pa spet nazaj. Na platnene vrečke je lastnoročno napisala naslov odprave, na drugo stran pa svojega (še zdaj vem poštni predal: 224). Takrat je tovor priplul v Kalkuto, po železnici v Džogbani in s kamioni v Daran. Moštvo z letalom do Kalkute, vodja in novinar Zoran Jerin pa v Katmandu. Stična točka Daran, po tem pa do baze dan manj kot tri tedne. “Ameriška novinarka”, kot sem Hawleyjevo imenoval (še sanjalo se mi ni, koliko opravkov bom v naslednjih letih še imel z njo), nas je zbodla, da si tako zapletene organizacije ne bi mogli izmisliti niti CIA niti NASA. Ob uspehu je v bazo poslala lastnoročno napisano čestitko, ob vrnitvi pa svetovala, naj “na črno” splezanih vrhov ne prijavimo ministrstvu, saj bi nam za lep čas prepovedali odprave. Jih bo že ona počasi vnesla v evidenco. In jih je. Vsaj tri desetletja je pošiljala natančno urejene spiske odprav po posameznih vrhovih in sezonah, z vsemi člani, vsemi “uspešneži” in vsemi mrtvimi: nobeno drugo gorstvo nima take statistike. To je trajalo do jubileja ob 50. obletnici prvega vzpona na Everest (1953–2003), ko je ta vrh prvič dobil res množični obisk. Takrat je v svoje delo pritegnila pomočnike, vešče sodobnega obdelovanja podatkov.
Naslednjič sva se srečala po izvidnici Everest ´78. Najprej zaradi Zahodnega grebena, ker bi smer potekala po meji s Kitajsko. Svetovala nam je kitajsko veleposlaništvo, a sem to preložil, saj smo se odločali šele po izvidnici. Z nosaško ekipo, ki nam jo je priskrbela stara agencija, nismo bili zadovoljni, pa sem se spet obrnil na “ameriško novinarko”, katero agencijo nam za glavno odpravo naslednje leto svetuje. “Agencij je več, dobri sta le dve, Sherpa Cooperative in Mounta in Travel; ker delam s to, priporočam Mountain Travel,” se je nasmehnila in še dober hotelček nam je našla.
Največjo pomoč – naj jo zahvala še zdaj spremlja na nebo nad Svajambunatom – pa sem dobil ob odpravi Everest ´79. V Katmandu sem priletel sam, Tomaž Jamnik je ostal pri dveh tonah opreme v Delhiju, moštvo nama je sledilo šele čez deset dni. Na ministrstvu niso nič vedeli o kaki vlogi PZS za Zahodni greben. Hawleyjeva mi je svetovala le počasen proces, ker bi na hitro zahtevo preprosto rekli ne. Čez nekaj dni bo prišel Hillary, priredila mu bo sprejem, povabila ljudi z ministrstva in tam se bo morda oblast omehčala, saj se bodo gospodje počutili počaščene. Tam sva bila oba z Jamnikom, vzdušje je bilo mehko, tudi ob viskiju, odgovorni na ministrstvu je kazal odobravajoč obraz, Hawleyjeva je vpletla Hillaryja, kazalo je dobro. Skoraj sem se zaljubil vanjo, od nje sem pa čutil pravo materinsko naklonjenost. Kakorkoli, čez nekaj dni sem imel dovoljenje v rokah, moral sem ji ga pa pokazati, da ga je otipala. Vseeno do konca ni povsem verjela, da ga bodo res dali. Zadnji dan sem ji nesel “Aleševe šifre” za sporočanje našega položaja, povedala mi je za zdravnika v Kumdeju, ki bo stična točka med njenimi in našimi poštnimi tekači, ter da bo seveda ona naša teleks centrala za domovino. Rutinsko sem se z njo srečal ob vsaki odpravi dvakrat. Ob prihodu je želela natančen načrt, popisala je vse člane z vsemi, skoraj intimnimi podatki, ob vrnitvi pa je sledilo poročilo in zaslišanja tistih, ki so bili na vrhu. Od sumljivih primerov se ni poslovila nikoli. V nekem intervjuju je rekla, da so lažnivci dveh vrst. Prvi si zgodbo že vnaprej pripravijo in kategorično vztrajajo pri njej. Hočejo prepričati tudi druge, se pa izogibajo ponovnim soočanjem. Drugi so pa kot Walter Mitty, ki neuspeli vzpon počasi spreminjajo v uspeh, v uresničene sanje. Tem je težko reči lažnivci, saj deloma živijo v vzporednem svetu svoje domišljije in si nazadnje zares verjamejo.
Sčasoma se je tudi njen svet spreminjal. Mountain Travel se je skrčil. Ko ga je zapustil “zvezdnik” Bobi Četri, je to imela za izdajstvo. Potem je odšel Dipak Lama, torej oba glavna operativca. Mountain Travel je ostal dobra agencija, a ena med mnogimi. Hawleyjevo si potem našel pri švicarski letalski družbi, v zadnjih desetih letih pa kot upokojenko in častno konzulko Nove Zelandije doma. Tam smo ob odpravi Ski Everest ´96 srečali še Hillaryja, z obema je Stipe Božić opravil intervju. Opravke za Everest 2000 Dava Karničarja sem porabil pri njej za izpisovanje zgodovine vzponov na vrhove severno od Kangčendzenge za odprave naslednjih let. Leta 2004, ko sem bil tam zaradi iskalne akcije Jožeta Šepiča, mi je rekla, da je vse bolj prepričana, da je alpinizem neka vrsta norosti, saj ljudi povsem zaslepi, še najbolj do njihove odgovornosti za druge. Pa te dirke na Everest, ki so le lov za trofejami in za že zdavnaj zamujeno mladostjo. Nič bolj je nisem razveselil, v resnici razočaral tri leta pozneje, ko je odprava, ki je imela dovoljenje za Kangbačen in Kiratčuli, splezala na Patibaro in Dromo. A je z nastopom nove državne ureditve nastopila tudi anarhija, tako da se oblast ni razburjala, da je le dobila denar. Gospa Elizabeth Hawley se je v naš hotel pripeljala s svojim starim, a bleščeče modrim VW hroščem. To je bilo zadnjič z avtom. Ostala dva obiska sem opravil pri njej doma, predzadnjega, ko smo leta 2013 z Urbanom Golobom in Boštjanom Slatenškom snemali film o moji Himalaji. Če nič drugega, sem ji vsako leto poslal koledar PZS, tudi za 2018. Če so se ji leta na zunanjosti le kazala (zares mlada ni bila nikoli videti), ji je bistrina misli ostala. Vsaka doba ima svoje junake in ena od junakinj je bila ona. Pisati o alpinizmu, biti ključna osebnost informatike in raziskovanja resnice, hkrati pa se ne zanimati za gore, le za njihova imena in višine, je že samo po sebi uganka. Kaj je res imela rada? Alpiniste? Sem in tja se je komu od njih zasvetil žarek skozi njene zavese, a te milosti so bili deležni le redki.
Svetovni alpinizem ji je lahko neskončno hvaležen za dragoceno oporo svoje zgodovine in za pomoč, ki jo je z njene strani tudi lahko dobil. Slava in čast ji!
Tone Škarja
