Severna stena Eigerja – Nordwand, Mordwand, »stena smrti« – je že skoraj stoletje simbol najtemnejše, najbolj neizprosne plati alpinizma. Dva kilometra navpičnega in previsnega apnenca, izpostavljenega snega in krhkega ledu, prepredenega s skalnimi odseki, ki se krušijo pod dotikom. Stena, ki jo je Heinrich Harrer opisal kot »slabo presenečenje nad pastirskimi travniki«, in ki je v 30. letih postala prizorišče tragedij, ki so pretresle Evropo.
Do leta 1961 je v severni steni umrlo 17 alpinistov, preden je sploh prišlo do prve zimske ponovitve. Pet let pozneje, leta 1966, je stena postala prizorišče ene najbolj dramatičnih in medijsko izpostavljenih zimskih odprav v zgodovini alpinizma — odprave, ki je terjala življenje Johna Harlina in rodila novo, neposredno linijo skozi srce stene.
1961: Prva zimska ponovitev klasične smeri – Hiebelerjeva vizija
Pozimi 1961 so Bavarec Toni Hiebeler, Toni Kinshofer, Anderl Mannhardt in Avstrijec Walter Almberger izvedli prvi zimski vzpon po klasični smeri iz leta 1938. Hiebeler, takrat že znan kot pisec, fotograf in urednik revije Alpinismus, je bil gonilna sila odprave: organizator, strateg in glasnik nove dobe zimskega alpinizma.
Vzpon je bil vse prej kot eleganten. Hiebeler v svojih zapisih govori o: »prohibitivnih razmerah«, »zastrašujočih prehodih«, »skoraj ničnih možnostih varovanja«.
Slavni odseki — Hinterstoisserjeva prečka, Težka poč, Rampa, Prečnica bogov — so bili okovani v led. Kinshofer, ki je plezal večino ključnih raztežajev, je po Hiebelerjevih besedah »plezal kot bog«.
Po sedmih dneh so se prebili skozi Pajka, ozko ledeno grlo, kjer je Hiebeler doživel padec, ki je skoraj potegnil v globino celotno navezo. A sedmi dan so štirje možje stali na vrhu Eigerja, izmučeni, premraženi, a zavedajoč se, da so odprli novo poglavje v zgodovini stene.
1966: Harlinova direktna – tragedija, tekmovanje in rojstvo nove smeri
Pet let pozneje je Eiger postal svetovni oder. V hotelih na Kleine Scheidegg so se gnetli novinarji iz Quick, Stern, Epoca, Paris Match, televizijske ekipe in radijski reporterji. V zraku je bila »epidemija eigerite«, kot je zapisal Hiebeler.
Dva močna tabora sta »napadla« steno:
Nemška ekipa; Karl Golikow, Peter Haag, Jörg Lehne, Sigi Hupfauer, Rolf Rosenzopf, Günther Schnaidt, Günther Strobel, Roland Vötteler.
Anglo-ameriška ekipa; John Harlin, Layton Kor, Dougal Haston, Don Whillans.
Chris Bonington je bil sprva le novinar, a je kmalu postal pomočnik ekipe.
Obe ekipi sta želeli isto: prvo zimsko direktno smer skozi osrednji del stene, navpično linijo, ki je bila s prostim očesom videti skoraj nemogoča.
Tekmovanje je bilo odkrito, napeto, skoraj groteskno. V spodnjem delu stene so potegnili dve vzporedni liniji fiksnih vrvi, kar je bilo tako absurdno, da je Lehne predlagal združitev ekip. Bonington je bil za, Harlin pa je okleval — bil je vodja odprave, imel je vizijo, imel je ponos.
21. marca so Nemci že zaplezal v Pajku. Harlin in Haston sta bivakirala na »bivaku smrti«, kjer sta leta 1935 umrla Mehringer in Sedlmayer. Vremenska napoved je bila slaba: 24–48 ur do novega poslabšanja.
22. marca dopoldne je opazovalec Pete Gillman skozi daljnogled videl temno silhueto, ki pada skozi steno. Sprva so upali, da je nahrbtnik. Ni bil.
Harlin je padel 1500 metrov v globino, potem ko je počila fiksna vrv. Bonington in Kor sta našla njegovo telo ob vznožju stene — »groteskno, a prepoznavno«.
Smrt vodje je pretresla obe ekipi. A pet alpinistov, ki so bili že visoko v steni, se je odločilo nadaljevati — tudi kot poklon Harlinu. Ostali so brez vrvi, zato so morali odrezati spodnje fiksne vrvi in s tem zaprli svojo pot umika.
22. in 24. marca so se Haston, Lehne, Hupfauer, Strobel in Vötteler borili v peklenskem vremenu. Na izstopnem snežišču je veter strgal vrv, po kateri je moral Haston plezati 50 metrov brez cepina in kladiva. Kasneje je zapisal: »To je bil trenutek, ko sem bil najbližje meji med življenjem in smrtjo.«
22. marca 1966 so izstopili na vrh Eigerja. Na njih je čakal Chris Bonington, ki je skupaj z Mickom Burkom in Tonijem Hiebelerjem izkopal snežno votlino za zavetje.
Nova smer je dobila ime Harlinova direktna.
Vzpona iz let 1961 in 1966 sta alpinistični prelomnici: prvi je dokazal, da je klasična smer pozimi preplezljiva, drugi je odprl novo ero direktnih zimskih smeri in pokazal, kako daleč so pripravljeni iti alpinisti v iskanju novih linij. Oba pa sta potrdila nekaj, kar je veljalo vse do pred kratkim: Eigerjeva severna stena je bila ena najbolj neizprosnih aren svetovnega alpinizma — kraj, kjer se srečata človeška ambicija in brutalna resničnost gora. O njej se je veliko pisalo, govorilo, in če ne drugače, se je končalo na sodišču.
In Eiger – Nordwand danes? Vzponi se zaradi okoljskih sprememb vršijo večinoma spomladi in jeseni. Za posamezne »plačane promotorje« nekdaj odličnih alpinističnih narodov pa so redki vzponi navez po »klasični smeri« še vedno dejanje herojstva?
