Planinski vestnik 2008/05
Pogled nazaj ob jubileju
Davnega leta 1971 sem se prvič odločil, da se preizkusim v Čopovem stebru. Priznam, bilo me je pošteno strah. Iz prebranega in slišanega sem razbral, da zna biti smer dokaj težka. Kup vprašanj mi je rojilo po glavi, a sva se s soplezalcem domenila, da greva, pa bo, kar pač bo. Poti nazaj tako rekoč ni bilo. Podatki, kdo vse jo je že splezal, niso kaj dosti olajšali težav, ki jih je bilo pričakovati, a bliže kot sva bila steni, bolj sva bila prepričana, da nama bo uspelo. Že po Skalaški nama je šlo zelo dobro, kar je bila samo potrditev, da bo šlo tudi v Stebru. Zle slutnje o težavah so počasi ostajale za nama, saj je bila plezarija čudovita. Tako sva uživala, da nama je bilo kar malo žal, ko je bilo stene konec po le sedmih urah plezanja. Smer me je tako navdušila, da sem jo želel čim prej spet ponoviti. To mi je z drugim soplezalcem uspelo že čez dober teden. Potem je v manj kot tednu dni sledil še en poizkus, ki pa zaradi nesreče druge naveze žal ni uspel. Če bi se ta niz nadaljeval, bi bil pa res že čudež … Ni mi šlo za rekorde, za čast ali slavo, smer me je preprosto očarala.
Kmalu sem začel iskati nove izzive in variante. Dobro desetletje po svojem prvem vzponu v Steni sem potegnil direttissimo, ki naj bi si jo nekateri že dolgo ogledovali, ampak je vendarle počakala name. Sodčki, Skalaška, Fajdiga-Pintar in Steber v celoti, to je res najbolj idealna linija po tako imenovanem osrednjem stebru severne triglavske stene. Ta kombinacija mi je potem uspela devetkrat, vedno v solo načinu in nekajkrat vse do vrha Triglava. Ob prvem (solo) vzponu v direttissimi sem šel v istem dnevu še enkrat gor čez steno in dvakrat dol po različnih smereh. Sem pač vedno, ko sem začutil neko posebno željo, le-to tudi poskušal uresničiti. Tako sta se mi tudi zgodili po dve ponovitvi v enem letu, in to trikrat. Žal pa nisem mogel ugoditi vsem željam in prošnjam tistih, ki so želeli, da jih popeljem čez to smer. Upam, da mi je uspelo vsaj s tistimi, ki so si to najbolj goreče želeli in najbolj zaslužili.
Steber je res simbol slovenskega alpinizma in želja vsakega alpinista. Imel sem srečo, da mi je dvanajstkrat uspelo priti čezenj v solo načinu, začuda nikoli z dostopom po Skalaški smeri. Pri osmih ponovitvah v navezi pa je bila ta smer najpogostejša dostopna varianta. Vsakič, ko sem se povzpel čez Steno tja gor na Plemenice, sem bil vesel, da mi je uspelo. In vsakič je smer imela svoj čar. Je pač legendarna, ne glede na različna mnenja in zgodbe … Za to sta najbolj zaslužna Joža Čop in Pavla Jesih, za kar smo jima vsi, ki nam alpinizem kaj pomeni, lahko samo hvaležni. Vedno znova sta bila z menoj v mislih, ko sem se prebijal tam čez. Še najbolj v zadnjem delu, kjer jima je šlo za biti ali ne biti. Morda mi je bilo danih toliko ponovitev ravno zato, da sem lahko čim bolj začutil dejstva in resnico ob nastanku smeri. Z gotovostjo lahko trdim, da ni bilo zgolj naključje, da sta to veličastno smer prva preplezala prav Joža in Pavla, mešana naveza torej. S tem sta sebi postavila večni spomenik, naslednikom pa zapustila nekaj, na kar smo lahko izredno ponosni. S tem vrhunskim dejanjem se je zaključilo čudovito ustvarjalno obdobje, iz katerega so pognale nove veje do neba segajočih uspehov. Ni nam bilo težko postati list ali vejica v tem mogočnem drevesu, ki je obrodilo mnogo čudovitih plodov. Žal smo nekatere kar preveč zapostavili, a zgodovina bo že poskrbela zanje, če mi ne znamo ali celo nočemo. Ne nazadnje ni dosti manjkalo, da bi se tudi s Stebrom zgodilo tako, a se na srečo ni. Kakor koli že, ta smer je marsikoga pritegnila v stene in mu odprla oči za alpinizem. Sam sem v njej vedno znova našel navdih za še in še ter se vsa štiri desetletja moje alpinistične kariere vedno z veseljem vračal v njeno naročje. Ni mi žal. Pokazala mi je način življenja, ki ga je vredno živeti.
Filip Bence
