Mladika 1992, št. 2
Pri Založništvu tržaškega tiska je izšla proti koncu leta 1990 v knjižni zbirki Leposlovje nova knjiga Dušana Jelinčiča Zvezdnate noči. V njej je opisal jugoslovansko oziroma slovensko odpravo Karakorum 86, ki je odletela iz Zagreba 17. junija in seje vrnila 26. avgusta 1986. Jelinčič se jim je pridružil teden dni pozneje. Odprava je bila ena najuspešnejših v zgodovini alpinizma, saj je kar 12 njenih članov izmed 14 osvojilo osemtisočak — Broad Peak, 8047 m, štirje pa so se povzpeli še na Gašerbrum II, 8035 m. Jelinčič je prvi v deželi Furlaniji-Julijski krajini, ki je osvojil osemtisočak, Marija Štremfelj pa prva Slovenka.
Jelinčič si je sproti pisal dnevnik, v katerega si je zapisoval vtise s poti, življenje v baznem taboru in v ostalih štirih taborih, sožitje s člani odprave, srečanje z odpravami Italijanov, Poljakov in Avstralcev, aklimatizacijo, približevanje vrhu, končni naskok nanj, vrnitev v smrtni nevarnosti, čakanje na helikopter za vrnitev in polet iz Islamabada proti domu.
Vendar pa Jelinčič knjige ni napisal v obliki dnevnika, ampak jo je sestavil iz drobnih Črtic s samostojnimi naslovi. Vanje je zajel posamezne dogodke, vremenske razmere, meglo, viharje, sneženje, divjo gorsko pokrajino s prepadi, razpokami, ledenimi plazovi, pomanjkanje kisika, višek pa predstavlja plezanje na vrh, kjer se znajde čisto sam in razočaran: »Na vrhu sem. Na cilju, za katerega sem se boril dolge mesece, se nanj pripravljal, o njem sanjal, vlagal vanj svoje upe. In sedaj? Stojim na tem kvadratnem metru snega, megle in niča in si ne morem predstavljati, daje prav to moj cilj… Vrh brez svetlobe, ki je ugasnila nekje na poti, ki je izginila nekje v snegu.«
Vodilna nit knjige je pot proti vrhu, ki je težja, kakor si jo je pisatelj predstavljal. Doma se je mesece pripravljal in trenira!, vendar pa se je zavedal, da ni dovolj pripravljen, pa tudi kolegi so mu pripovedovali, da ne more kar tako zavzeti osemtisočak. Pozneje je spoznal, da je napravil nekaj napak pred vzponom, saj »napaka nikoli ni sama in storjena v trenutku, ko jo narediš«. Ko je šel proti vrhu, se je počutil slabo; pred sedlom gaje dvakrat napadla omotica; z Mojmirom sta šla na vrh, ko se je očitno bližalo slabo vreme. Že pred odpravo pa ni zaupal vase, zato je tudi na gori opustil dva aklimatizacijska pohoda. Spoznanje: »Negotovost, površnost, lahkomiselnost in nestrpnost bi te kmalu ugonobile.«
Približevanje vrhu, divja pokrajina, sneg in viharji, življenje v tesnih in mrzlih šotorih, pomanjkanje zraka, življenje s slovenskimi in tujimi alpinisti je opisal z realistično natančnostjo in z vsemi podrobnostmi. Zlasti plastičen je opis povzpenjanja na vrh med omotico, slabostmi, pomanjkanjem zraka, gosto meglo na vrhu, ki ni imel nič vrhu podobnega, in potem vračanje v enakih razmerah, ko sta s prijateljem zgrešila pot, prespala v razpoki, kjer ju je zasul plaz, da sta se s težavo izkopala, blodila še ves dan in končno zagledala rešilni šotor. Prav tako pretresljiv je pogreb ponesrečene alpinistke med ledom in odtrganimi kamni. Vso slovensko odpravo pa je mučila zavest, da se je v tistih dneh kar 13 alpinistov smrtno ponesrečilo na gori: »Tudi sam sem spoznal karakorumski pekel in sedaj poslušam zgodbo o mrtvih tovariših. Jaz pa sem ostal živ. Tako divje, krčevito, hlastno sem se boril za življenje in narava me je nagradila.«
Vsa knjiga pa je prepletena s čustveno-miselnimi razglabljanji, v katerih Jelinčič razmišlja o smislu alpinizma, plezanja na vrhove v nemogočih razmerah, o medsebojnih odnosih s tovariši in tujimi alpinisti v izjemnih razmerah, o življenju in smrti, o novih čustvenih vzgibih v izrednih položajih, o enoličnem življenju v mestu, o iskanju izpopolnjevanja, o sreči in podobnem. Jelinčič vrta vase v vseh prilikah in razmerah, neusmiljeno odkriva svoje slabosti in išče rešitve. V tem je knjiga nekaj posebnega v slovenski planinski literaturi, posebnost tudi v tem, da se je tako spojil z naravo In stvarstvom, da se npr. pogovarja z zvezdami, ki ga naganjajo, da se poglablja vase in išče vzroke za svoje težave. Osnovno spoznanje pa je v besedah: »Vadiš, treniraš, se navajaš na odpoved, tvegaš in nato morda dosežeš rekord. In potem? Nekdo bo tvoj rekord popravil, tebe bodo pozabili. Morda ti bo ostal lep spomin na tiste čase in konec.«
Knjigi je napisal spremno besedo o knjigi in avtorju prof. Marijan Krišelj. Izčrpno je analiziral vsebino in obliko in prišel do prepričanja, da prestopa knjiga »v svojstvenem fabularnem dogajanju bregove province in jo vkljaplja v svetovne tovrstne vsebine, predvsem zavoljo vsega povedanega, pa tudi zato, ker avtor z globino svojih razmišljanj prebija to mejo in ozkost, kar velja posebej poudariti«.
Zvezdnate noči so najprej Izšle kot podlistek v Primorskem dnevniku. Jelinčič je do zdaj napisal zgodovino Slovenskega planinskega društva Trst in doživetja v Izraelu Srečanje nikjer.
