Dülfersitz ali spuščanje sedé?

Manever, ki (naj) bi ga pokazali tudi v sodobnih alpinističnih in plezalnih šolah ter tečajih, če že ne zaradi drugega pa zaradi spoštovanja do preteklosti, …

Dülferjev sedež je klasična tehnika spuščanja po (ob) vrvi (z vrvjo, …), ki se je nekoč uporabljala (tudi) pri alpinizmu in plezanju. Zadeva je splošno poimenovana po nemškem alpinistu Hansu Dülferju, ki je razvil nekaj podobnih tehnik (Dülferjevo prečenje, …). Dülfersitz omogoča spuščanje po steni brez uporabe plezalnega pasu ali varovalne naprave, saj se vrv ovije okoli telesa, hitrost spuščanja pa se nadzoruje s trenjem vrvi ob telo. Prednosti te metode so v njeni preprostosti in dejstvu, da vrv ni podvržena velikim silam, kar zmanjšuje njeno obrabo. Vendar pa ima tudi slabosti, kot so intenzivna toplota, ki nastane zaradi trenja, bolečin na mestih, kjer vrv drsi po telesu, ter možnost poškodbe oblačil in seveda kože.
Tehnika vključuje ovijanje vrvi okoli stegna, prsnega koša in ramen, pri čemer se vrv vodi v roki, ki nadzoruje gibanje. Čeprav je Dülferjerv način učinkovit, je ob neuporabi pomožne vrvice in prusikovega vozla (prav tako) manj varen kot sodobne metode, saj lahko sprostitev vrvi zaradi panike ali utrujenosti povzroči padec.
Danes se Dülferjev sedež redko uporablja, saj so ga nadomestile varnejše in bolj udobne metode z uporabo plezalnih pasov in varovalnih naprav. Kljub temu ostaja zanimiv del zgodovine alpinizma in tehnika, ki jo je vredno poznati.

Če pa pogledamo malo v preteklost, v Plezalno tehniko, ko se je zadeva vsesplošno uporabljala k Miri Marko, je za ta način uporabljala naziv »spuščanje sedé«.
Takrat je Mira zapisala, da: »je to edino pravilno spuščanje ob strmi steni ali prosto po zraku. Obrnjen z obra­zom proti zanki za spuščanje stopiš z razkoračenimi nogami čez vrv, tako da imaš v korači dvojno vrv, ki jo oviješ okrog enega stegna čez prsi, na nasprotno ramo in čez hrbet. Od tu teče vrv okrog spodnje lakti v dlan, roke pri z vrvjo ovi­tem stegnu. S karabincem naramne vrvi se pripneš na vrv, ki teče k zanki za spuščanje, tako da gladko drsiš ob vrvi, a ne moreš izpasti, če se hoče plezalec med spuščanjem ustaviti, si ovije vrv še enkrat okrog stegna, nakar varno sedi v vrvi in ima obe roki prosti. Ob oprimkih se lahko stransko pomika ali niha.«

In morda še zanimivost – primer iz takratne (znamenite) Plezalne tehnike (1933): »Zgodilo se je, da je neki alpinist sam sestopal čez steno. Močna prevesa mu je zaprla pot. Pod seboj je videl gredo, in ne da bi poizkusil, če doseže njegova dvojna vrv gredo, se je jel spuščati prosto po zraku. Spuščal se je popolnoma pravilno, a ko je bil le še nekaj metrov oddaljen od grede, mu je zmanjkalo vrvi. Grede v skoku ni mogel doseči, ker je bila pre­ozka ob prosto viseči vrvi pa tudi ni mogel splezati deset metrov kvišku. Upajoč na rešitev je sedel v vrvi in čakal na pomoč. Kako dolgo je živel, ni bilo mogoče dognati, čez leto dni ali več so neki plezalci slučajno našli žalostne ostanke plezalca, visečega v vrvi.«
Ni bilo tudi telefonov in ne helikopterjev …