Slovenec, 29. oktobra 1937
Ljubljana, 28. oktobra 1937
Najmlajša zdravniška generacija pri nas nima sreče. Poleg tega, da se bori s hudimi težavami za svoj obstoj, kosi tudi smrt neusmiljeno po njenih vrstah. Tako je zatisnil za vedno oči danes ob pol 5 zjutraj mladi zdravnik dr. Franci Verbic, ki je služboval poldrugo leto v celjski bolnišnici. Pokojnik je bil po rodu
Ljubljančan, sin umrlega profesorja Franca Verbica. Z bratom Pavlom sta izgubila starše že v zgodnji mladosti ter se oba s pridnim študijem in s pomočjo očetovih prijateljev posvetila akademskim poklicem. Po dokončani gimnaziji v Ljubljani, kjer jo zaključil svoj študij z odličnim uspehom, se je vpisal pokojni Franci leta 1928 na medicinsko fakulteto v Ljubljani. Za tem je študiral en semester na Dunaju, svoje medicinske študije pa je zaključil na medicinski fakulteti v Gradcu, kjer je prejel doktorsko diplomo. Že v gimnaziji je bil Franci ves čas priden sodelavec v naših katoliških dijaških organizacijah, za časa akademskega študija pa je bil član in tudi funkcionar akademskega društva »Danice«, sedaj pa član katoliškega akademskega starešinstva. Po dokončanih študijah, ki jih jo dovršil v najkrajšem času, je odslužil kadrski rok in nato volontiral eno leto v ljubljanski bolnišnici. Pred poldrugim letom je dobil službo v celjski bolnišnici, odkoder ga jo zahrbtna bolezen potegnila v prerani grob.
Pokojni Franci je bil vsem svojim številnim prijateljem in sošolcem drag kot dober tovariš in zvest prijatelj. Njegova dobrosrčna nrav si je osvojila vsakogar, ki je bil z njim v družbi. Za časa študija v tujini je kot dober pevec vedno držal skupaj družbo slovenskih akademikov. Mnogi se ga spominjajo kot požrtvovalnega prijatelja, ki je marsikomu od tovarišev priskočil na pomoč. Poleg strokovnega študija, kateremu je posvetil vse svoje moči, in poklica, ob katerem se je tako rekoč izčrpal, ni poznal druge zabave kakor gore. Naše planine so mu bile edino razvedrilo za časa študija in tudi sedaj. V prejšnjih letih je preplezal marsikatero steno in celo nekaj prvenstvenih tur je napravil s svojo plezalsko tovarišijo.
Kljub temu, da je že v štiriindvajsetem letu postal zdravnik, je gledal v svojem poklicu odgovorno službo, katere ni izvrševal le kot službeno dolžnost, ampak kot odgovornosti polno žrtvovanje v dobro bližnjega. Ta njegova požrtvovalnost in nesebična ljubezen do bolnikov je najbrž tudi vzrok njegove prerane smrti. Že pred tremi tedni je zbolel in vročina ga je opozarjala na to, da bolezen ni lahka. Kljub temu je vztrajal na svojem oddelku v celjski bolnišnici, kjer je trenutno primanjkovalo zdravnikov. Tako je vlekel deset dni in upal, da bo bolezen prestal. Vendar se mu je stanje slabšalo in s skrajnim naporom volje je ostal pokonci.
Zadnjo noč, preden je obležal, jo opravil dolgotrajno in mučno operacijo, ki se je vlekla do ranega jutra. Z 38° vročine je stopil k operacijski mizi, od katere se je zgrudil s 40″ vročine v posteljo. Ker ni bilo mogoče ugotoviti bolezni, ki ga je tako hudo napadla, so ga prepeljali v Leonišče v Ljubljano, kjer je še ležal dober teden dni. Njegovo stanje se je slabšalo iz dneva v dan in po težkem trpljenju je, previden s tolažili svete vere, davi v Bogu zaspal.
Mladi žrtvi zdravniškega poklica, ki je s 27 leti omahnila v grob, ohranimo najlepši spomin in molimo za pokoj njegove duše. Vsem pa, ki jih je smrt dragega Francita hudo zadela, naše iskreno sožalje.
Pogreb blagega pokojnika bo v soboto ob pol 3 popoldne izpred mrtvašnice splošne bolnišnice na pokopališče k Sv. Križu.
