Slovenski alpinizem 2017
Domen Petrovčič (1992-2017)
Domč je – tako pravi legenda – k Akademcem prišel zaradi turnega smučanja. Nisem prepričan, ali je iskal klapo za v pršič, nasvete, kako vleči špuro, ali koga, ki bi mu posodil manjkajoči kos opreme, vsekakor pa ga nikoli nisem videl niti slišal biti turnosmučarsko aktiven. Z vso silo ga je potegnilo v plezanje. Nenazadnje tudi SMAR, katerega član je bil, ni neka Smučarska mladinska »A« reprezentanca, ampak ekipa mladih, obetavnih alpinistov.
Zanj se je zdelo, da večino stvari počne na polno in pogosto hodi po robu, ampak ni šans, da bi se mu kaj zgodilo. Tak občutek smo imeli vsi, ki smo se veliko družili z njim. Ko je tako vpričo soplezalca v Marmoladi testiral svoj biceps in presenečen odlomil lusko, jo je odnesel s padcem, prasko in smehom. Ko je v Frankenjuri pri drugem svedrovcu sajtal z dinamičnim gibom na luknjico, je s hrbtom podrsal po tleh in jo spet odnesel s prasko. Ko je v zaledenelem slapu čakal vpet v abalaka, da se od spodaj zaderem »freeeeej«, je od dolgčasa tolkel s cepinom in napokal led in lastno vero v najino sidrišče. Smešna je bila celo zareza na prsnici, ki jo je staknil na Krku pri nepotrebnem skoku v morje. Ampak zdelo se je, da čisto zares pa se mu ne more zgoditi nič. Nekaj superherojskega se ga je držalo, podobno kot velja za mačke in tisto, da vedno pristanejo na štirih nogah.
Ja, Domč je bil zame v marsičem paradoks na dveh mišičastih in v nizke dostopne čevlje obutih nogah.
Paradoks številka I: ko sem ga prvič srečal ob četrtkovem pivu, se mi je zdel tip kompletno neresen. Tak ležeren zajebant, duhovit in prefrigan, vrhunska družba. Da bi lahko zjutraj zgodaj vstal in šel zmrzovat v resno zimsko smer, ne bi stavil niti evra. Pa se je izkazalo, da k[jub splošni tendenci k težkemu vstajanju za pravo idejo ali povprečen dan v hribih nikoli ni potreboval dveh budilk. Le kavo, tobak in pol ure časa, da je svoj glas spravil iz hripavega basa v basbariton, pa si mu že lahko gledal v hrbet od avta do vstopa v smer. In predvsem v zimske smeri je šel res rad, predvsem pa ni plezal preverjeno »narejenih« smeri, ampak je šel rad sam raziskat, kakšne so razmere, in po potrebi tudi obračat.
Paradoks številka 2 (čudno, tudi ta vključuje kavo in tobak): dvomim, da bom kdaj doumel, kako je lahko nekdo tako plezalsko močan, kondicijsko pripravljen in vzdržljiv, medtem ko polnamerno zavrača vsa znanstvena dognanja s področja športne prehrane in zdravega življenja. Ko smo trije ponoči bluzili po bohinjskih gorah, je vsake toliko neopazno pospešil, si pridobil par minut prednosti in naju na primernem mestu z razgledom počakal, medtem pa kadil tobak in se nama rogal. Ko bi tipičen alpinist razmišljal o carbo loadingu, je Domč sanjal gumijaste medvedke, šamrole in španske vetrce. Ko bi tipičen alpinist spil izotonik in pivo, je Domč naročal drugo pivo. Ko bi se tipičen alpinist med premlevanjem o spakirani opremi za jutrišnjo turo silil zaspati, je on žural na Metelkovi, zjutraj pa v večini primerov razen želje po kavi ni kazal hujših znakov obrabe. Če je slučajno pozabil kak kos opreme, se je že nekako znašel.
Ta metelkovski pristop sem – ker sem si včasih želel biti malo podoben Domču – samo enkrat ubral tudi sam. Tisti dan bi bilo povsem na mestu, če bi se na neki točki pojavila ekipa GRS in me odvitlala na varno, mi vzela plezalno licenco in me preusmerila na bowling.
Paradoks številka 3 (in s tem zadnji paradoks tega zapisa) pa je Domčeva nasprotujoča si narava. V isti sapi je znal biti kolerik in mirovnik, zrel in otročji, nagonski in premišljen, glasen in tih. Tudi iz nas je znal izvabiti enako različne občutke. Kdor ga je imel rad, ga je verjetno sem in tja sklofutal ali pa si je tega vsaj resnično želel. S pikro pripombo, enim odgovorom preveč ali pa mulc-manevrom brez vsakega občutka za bolečino (najpogosteje premočna prijateljska boksa v ramo) je bil pogosto na meji refleksnega sogovornikovega udarca. In čudi me, da se pravzaprav ne spomnim, da bi ga kdo pred mojimi očmi sklofutal. Iskreno ne vem, zakaj ga nisem sam. Ker občutka, kako bi najraje ga, pa ga nisem, se spomnim bolj, kot si lahko mislite. Ampak Domč je imel v sebi nekaj, kar si moral imeti rad in kar je očitno inhibiralo celo nekatere refleksne gibe. Bil je pisan flek v sivem dnevu, smešna zgodba za otroke, nekdo, ki redno pokliče in, ko se javiš, ne ve točno, zakaj te kliče, skratka dober soplezalec in frend.
In najbrž zato plezalna potovanja niso več enako zabavna, odkar hodimo brez tebe, in zato Klemen Klemen zveni drugače kot v tvojih citatih in zato sem pri šivilji že šestkrat zaflikal tvoje kratke hlače, ker se mi včasih zdi, da ko jih nosim, mogoče za nekaj trenutkov tudi sam postanem superheroj.
Žiga Regina
