Javna tribuna, januar 1978, letnik 18, številka 149
Piše: Slava Mrežar
Gorovje Hindukush je dolgo kakih 900 km, široko 200—400 km. Je eno najvišjih gorstev sveta, z najvišjim vrhom Tirič Mir (7706 m), ki pa je že v Pakistanu, medtem ko je v Afganistanu najvišji vrh Nošak (7492 m). Gorovje namreč meji na severno višavje Afganistana, proti severu na sovjetski Tadžikistan in na jugozahodu na Pamir.
Do pravega spoznavanja tega gorstva je prišlo šele v dvajsetih letih tega stoletja, danes pa je Hindukush zbirališče alpinistov iz vsega sveta. Jugoslovani smo bili pred našo odpravo že petkrat v teh krajih. Leta 1968 pod vodstvom Aleša Kunaverja, dve leti kasneje pod vodstvom Lojzeta Šteblaja. Obe odprave sta imeli cilje v afganistanskem delu Hindukusha, medtem ko je tretja odprava l. 1971 obiskala pakistanski del. Naslednji dve odpravi, splitska in kamniška, pa sta imeli za osrednji cilj Nošak.
In naša odprava? Štela je 14 članov. 15.000 km dolgo pot iz Ljubljane do Quazi Deha in nazaj smo prevozili s tremi vozili: kombija IMV in TAM, ter TAM furgon. S seboj smo imeli 2 toni opreme (hrana, alpinistična oprema, rezervni deli). Za vožnjo tja in nazaj smo rabili nekaj več kot en mesec, tri tedne pa smo bili v hribih.
ODHOD
Soparen julijski dan je. Pripravljamo še zadnje malenkosti. Potem se poslovimo od staršev in prijateljev in se odpeljemo. Kar oddahnemo si. Za nami je skoraj leto dni priprav in načrtov. Še enkrat pomaham mami, ki pa se je že kar navadila na to, da me ni nikoli doma. Posebno zadnje mesece. Treba je bilo napisati toliko prošenj, zbirati skupaj opremo, hrano, povrhu tega pa še trenirati in ne nazadnje, tudi kakšen izpit je bilo pametno opraviti. Na bencinski črpalki za Ljubljano pa že prva nezgoda. Razbijemo luč neki stoenki, ki se je naenkrat znašla za kombijem. Toda rečemo si: »Začetek slab — konec dober «in se odpeljemo naprej. Zoranova in Matevževa mama sta spekli odlično pecivo in tudi prometni zastoj v Zagrebu nas ne spravlja v slabo voljo.
