Zbral in uredil: Tone Golnar
Avtor: Tone Golnar
Avtor skic: Tone Golnar
Avtorji fotografij: Stane in Polona Barber, Matjaž Glavič, Tone Golnar, Jože Kamenšek, Mijo Kovačevič, Bogdan Rojs, Boris Strmšek, Boris Štupar in Marko Volk
Grafično oblikovanje/realizacija: Vito Tement
Prva izdaja – brezplačna publikacija
Izdano v samozaložbi v PDF obliki
E-mail: tonegolnar6@gmail.com
Copiright Tone Golnar 2025
Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani
COBISS.SI-ID 234722563
ISBN 978-961-07-2694-4 (PDF)
Plezalni vodnik: Dleskovška planota (PDF)
Uvod
Tone Golnar: Pisanje vodnikov je zame nekakšno poslanstvo. Spodobi se, da vse smeri, ki so jih kdaj preplezali, ostanejo nekje zapisane in ne samo v spominu. Vsaj dva razloga nas spodbujata k temu. Prvi je spoštovanje do vseh, ki so v preteklosti nekaj preplezali, še posebej, če so ta vzpon dokumentirali z opisom, skico in vrisom poteka smeri v fotografijo. Drugi razlog je bolj praktičen. Če imamo opis in vemo, kje so plezali pred nami, je veliko lažje najti smer, prav tako pa tudi proste predele sten, kjer lahko preplezamo kakšno novo.
To je že tretji vodnik, ki izhaja v PDF obliki na spletu in je brezplačen. S tem nočem sugerirati drugim, da bi delali na tak način. Jaz pač imam željo, znanje in izkušnje, dovolj časa in dovolj denarja za normalno življenje. Žal pa sem v to potegnil tudi nekaj mojih prijateljev in znancev, ki pač nimajo drugih koristi, kot da si z mano delijo zadovoljstvo ob izidu nove publikacije. Upam, da bo še nekaj časa tako in da bo nastalo še veliko publikacij. Upam tudi, da je zadeva nalezljiva in da se bo še kdo okužil od mene. Območij, ki bi jih morali opisati je namreč še veliko in čakajo.
Opis območja
Dleskovška planota, ki se je nekoč imenovalo ‘Veža’, je visokogorska kraška planota v vzhodno-osrednjem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Dleskovška planota meri okoli 25 km2, če pa bi izmerili vsa poševna pobočja, bi bila površina skoraj dvakrat večja. Njena povprečna nadmorska višina je 1500 m. Planota se danes imenuje po vrhu Dleskovec, ki se nahaja v osrednjem delu. Najvišji vrh je Velika Zelenica 2114 m. Na Dleskovški planoti so planine Vodole, Jezerca, Podvežak, Ravne in Molička Peč.
Značilnost Dleskovške planote so macesnovi gozdovi in razgiban kraški svet s številnimi kontami, globokimi brezni (Zadnikovo brezno, Ledena devica, Brezno pod Moličko pečjo, Brezno sv. Vida), ki sestavljajo večje jamske sisteme. Prvi obiskovalci v Kamniško-Savinjskih Alpah so bili domači vodniki, nosači, divji lovci, drvarji in planšarji. Planšarji so na planinah pasli živino in so takrat gotovo osvojili tudi kak nezahteven vrh, med katere sodijo tudi vsi opisani vrhovi v tej publikaciji. Na tem območju so v nekaterih jamah našli celo nekaj ostankov ljudi iz davnine.
Stene do osemdesetih let prejšnjega stoletja niso pritegnile prevelike pozornosti, saj so v bližini bolj zanimivi in zahtevni cilji. Ni izključeno, da niso katere preplezali že pred prvimi smermi, ki so opisane v vodniku (Čez plošče in Sestopna). Kasneje v devetdesetih letih in novem tisočletju so »odkrili« še nekatera druga območja, kot so Deska, Tolsti in Črni vrh.
Črni vrh in Veliki vrh odlikuje izjemno čvrsta skala z izjedenimi žlebiči, posebej slednji z ne preveliko strmino, ki omogoča lažje in varno plezanje. V steni je kljub kompaktnosti ogromno luknjic in skalnih ušes, ki omogočajo izdelavo zanesljivih sidrišč. Smeri v Velikem vrhu so večinoma opremljene z zankami, nekatere pa tudi s klini in svedrovci. S temi so opremljene tudi novejše smeri v Deski, nad potjo proti planini Vodotočnik.
V stenah je moč plezati v vseh letnih časih. Smeri so različno usmerjene, vendar najpogosteje proti soncu, zato lahko v njih plezamo že zgodaj spomladi in pozno v jeseni. Poleti pa raje izberimo oblačen dan ali pa se podajmo plezat dovolj zgodaj zjutraj.
Planota je zanimiva tudi pozimi, še posebej za turne smučarje, preplezanih pa je tudi nekaj grap v Črnem vrhu in Velikem vrhu.
Čeprav so dostopi do sten relativno kratki, bo morda kdo želel prespati v bližini sten. Možnosti ni veliko. Najbližja je stara Kocbekova koča pod Moličko pečjo, ki so jo zgradili davnega leta 1894. Koča je dolga leta propadala, od leta 1999 je v lasti pašne skupnosti Luče. Koča ni stalno odprta. Nedaleč vstran, blizu nekdanje planinske koče na Korošici so postavljeni bivalni kontejnerji, kjer se da prenočiti.
Zadnja možnost je jamarski bivak pod Velikim vrhom, kjer lahko za silo prenočimo pod streho.
