Slovenske novice, 17. december 2023
ALPINIZEM
Z največjim alpinistom na svetu in njegovo ženo smo se pogovarjali o njuni knjigi, skupnem življenju in odrekanju kot navdihu za srečo in uspeh.
Foto: Viki Grošelj
Prejšnji konec tedna sta se v Sloveniji mudila slavna zakonca – 79-letna živa legenda alpinizma Reinhold Messnerin njegova 43-letna žena Diane Messner. Kljub izjemno natrpanemu urniku njune mini knjižno-alpinistične turneje, na kateri sta predstavljala svojo knjigo Podobe smisla in so zaradi velikega zanimanja dvorane v sedmih krajih po Sloveniji kar pokale po šivih, sta si oba vzela nekaj časa za pogovor. Poleg njegovih modrosti, povezanih z njegovimi alpinističnimi, pustolovskimi in muzejskimi projekti, sta nam zaupala tudi mnoge zanimivosti iz svojega skupnega življenja. Par sicer živi na Južnem Tirolskem, v gradu Juval, ki ga je Messner kupil leta 1983, ga obnovil in v njem naredil enega od svojih znamenitih muzejev.
Nedavno je ves gorniški svet osupnil ob novici, da so vas iz Guinnessove knjige rekordov črtali kot prvega na svetu, ki se je povzpel na vseh 14 osemtisočakov. V kateri fazi je zdaj ta afera? Reinhold: Nikoli nisem plezal zaradi rekordov in pred tem niti nisem vedel, da sem sploh bil v tej knjigi. Zdaj, po aferi, se moji odvetniki trudijo, da me bodo dejansko res izbrisali iz nje in moje ime v njej ne bo omenjeno. Tega namreč sploh niso storili. Gre za zelo značilno zgodbo, kakršne me spremljajo že vse življenje. Začelo se je pred štirimi leti, ko so objavili, da nisem osvojil vrha Anapurne. To so trdili brez vsakršnih dokazov, poleg tega naj bi šlo po njihovem mnenju le za pet metrov. Povsem jasno je, da sem bil na vrhu, saj nisem nor! Kateri alpinist bi preplezal 4000 metrov visoko steno v Himalaji, ki je bila povrhu vsega še ena mojih najtežjih plezarij, in bi se potem ustavil pet metrov pod vrhom! To bi bilo zelo neumno. Po tej objavi pred nekaj leti se nič ni zgodilo, noben medij ni pisal o tem in tudi sam sem pozabil na to. Nato so šli ponovno v akcijo in letos so moje ime dali na vrh in v naslov. Tokrat so to pograbili vsi mediji. Pri tem gre za zlorabo mojega imena, kakršne se pogosto dogajajo, predvsem takrat, ko kdo hoče z njim čim več nečesa prodati. A jaz nisem človek rekordov, zato nočem imeti nobenega opravka več z njimi. Zame ne rekordi ne knjiga rekordov ne obstajajo več! S temi ljudmi se po tej aferi niti nočem kregati, saj nimajo pojma o alpinizmu.
Sicer pa: čestitamo za drugačno, vašo in izjemno iskreno napisano knjigo Podobe smisla. Kako to, da sta jo napisala skupaj z ženo? Reinhold: Zelo preprosto. Nekega dne je Diane zjutraj pri zajtrku dejala, da bi moral napisati knjigo. Takoj sem privolil, vendar le pod pogojem, da jo napiševa skupaj. Diane:Jaz sem potem malo omahovala, saj še nikoli nisem napisala knjige. A po kratkem premisleku se mi je zdelo, da bi javnost zelo zanimalo, kakšen je moj pogled na življenje z njim in kakšen je Reinhold v resnici oziroma kot ga vidim jaz. Iskreno sem tudi povedala, da življenje z njim ni vedno preprosto, saj je za ves svet živa legenda, medtem ko je zame predvsem moj mož.
Gospod Messner, v knjigi ste dejali, da ni lahko živeti z vami in za Diane biti vaša žena. To ste celo zelo slikovito opisali s primerjavo, da je biti živa legenda tako, kot je biti lepotna kraljica. Reinhold: Ja, ker je takšna izpostavljenost javnosti za nekoga lahko zelo naporna, čeprav te vsi občudujejo in sprejemajo. Jaz sem se tega z leti že navadil, za ženo pa verjetno ni lahko!
Kaj imate najraje na njej? V knjigi ste iskreno zapisali, da je pravi čudež, da ste se pri 75 letih znova zaljubili in končno doživeli tisto pozno ljubezen, o kateri si niste upali več sanjati. Reinhold: Da, vse to, poleg tega pa je hitra in vse obvlada. Včasih sva v enem mesecu na 20 različnih dogodkih, veliko potujeva, imava predavanja, predstavitve, in zanjo ni težko vse to organizirati.
Kaj pa vi, gospa Messner, katero njegovo lastnost najbolj spoštujete? Diane: Da je tako zelo potrpežljiv z menoj! Nikoli ni jezen name, posluša me in mi pokaže, da me ima rad. To mi največ pomeni. Veste, on zame ni legenda, ampak je predvsem moj mož.
Menda vas je že na prvem zmenku vprašal, ali znate kuhati. Diane: Ja, to je bilo v resnici njegovo prvo vprašanje. Oba sva bila rahlo nervozna in vznemirjena …
V knjigi opisujete svojo življenjsko filozofijo, kako ste z odrekanjem in z zmanjševanjem vsega odvečnega postali največji alpinist na svetu in srečen človek. Reinhold: V 70. letih prejšnjega stoletja sem odkril nov način alpinizma, in sicer z zmanjšanjem vsega odvečnega. V tistem času se je za plezanje uporabljalo ogromno materiala, sploh v Himalaji je bilo opreme na tone, šlo je za ogromno število ljudi, plezalcev in šerp, za ogromno denarja. Nisem bil bogat in nisem si mogel vsega tega privoščiti, razmišljal sem, da se da za denar od ene takratne odprave narediti več manjših, a bolj uspešnih. Želel sem iti v hribe in plezati z minimalno opremo, na preprost način. Odkril sem, da se edino tako lahko izrazim in da me to osrečuje. Tako sem uvedel nov pristop alpinizma do gora, ki se popolnoma razlikuje tudi od današnjega.
Kako ste postali alpinist? Reinhold: Prihajam iz gorske vasice, kjer nismo imeli bazenov, niti otroških igrišč ni bilo. Naše igrišče je bila narava in ničesar drugega nismo potrebovali. Hitro me je odneslo v okoliške stene in tam sem ugotovil, da je manj lahko več. Da bolj uživam in sem bolj srečen in zadovoljen, če na vrh pridem z manj opreme. Na eni mojih prvih odprav, na Nanga Parbat, nas je bilo 18 članov, imeli smo devet ton opreme, zapravili pa smo skoraj pol milijona ameriških dolarjev. Osem let pozneje sem splezal na Nanga Parbat, bil sem sam, imel sem 600 kilogramov opreme in zapravil sem le 5000 dolarjev.
Kako razmišljate o današnjem dogajanju v gorah, predvsem v Himalaji? Reinhold: V zadnjih 30 letih je alpinizem postal čisto nekaj drugega. Zdaj je plezanje tekmovanje, celo olimpijska disciplina, in vse to zelo spoštujem, a treba je vedeti, da to nima popolnoma nobene zveze z alpinizmom. Alpinizem je odnos med človekom in goro, predvsem med človekom in samim seboj, športni plezalci pa plezajo na umetni steni, v dvorani. Alpinizem tako ni več duhovno doživetje v naravi, ampak šport in zgolj fizično doživetje. To, kar se dogaja v Himalaji oziroma na Everestu, pa sploh nima nič več skupnega z alpinizmom, to je navadni turizem. Gre za ogromne komplekse v baznem taboru, z vsem udobjem, ki ga imaš sicer doma, hrano pripravljajo kuharji, šerpe napeljejo vrvi do vrha. To ni plezanje, ampak hoja po poti, na Everest so zdaj naredili poti. V baznem taboru pod Everestom je pet pristajališč za helikopterje in je več prometa kot na ljubljanskem letališču. Vse je dobilo neverjetne razsežnosti, česa takega si pred 30 leti nihče ni mogel predstavljati. Jaz tega ne odobravam in me tudi ne zanima. Vedno pa povem, da to ni alpinizem, moje srce bije za klasični alpinizem.
Kako filozofijo zmanjševanja materialnih dobrin udejanjate v vsakdanjem življenju? Reinhold: To naj pove Diane, ki se je morala bolj prilagoditi kot jaz in zadnja leta z menoj živi v gradu, kjer spiva v zelo mrzli sobi, in mora špecerijo iz trgovine prinesti kar 100 višinskih metrov visoko od parkirišča do stanovanja. Diane: V najinem skupnem življenju sem se naučila tudi, da je treba res razmisliti, kaj v resnici sploh potrebujemo, in da res ni treba imeti vsega. Nekoč, ko sva bila še bolj na začetku, sva šla z Reinholdom v supermarket, in kako je bil šokiran, ko je videl, koliko različnih šamponov in drugih izdelkov je bilo na policah. Zakaj jih je toliko, če pa rabimo samo enega, je dejal. Tudi sama sem spremenila svoj pogled na vse to in z razmislekom kupujem le to, kar v resnici potrebujem.
Gospa Messner, v knjigi ste zapisali, da se je za vašega moža, preden sta se poročila, govorilo, da je egomanijak. Kaj si mislite o njem zdaj? Diane: Zagotovo lahko rečem, da ni tako egocentričen, kot si o njem mnogi verjetno mislijo. Ne, sploh ni egomanijak, za kakršnega ga morda imajo nekateri. Je zelo zaščitniški do ljudi okoli sebe in do sebe. Zaradi statusa žive legende je moral zaščititi svojo zasebnost, a je zelo prijeten človek.
Med vama je velika starostna razlika in zaradi tega tudi veliko govoric. Kako se zaščitite pred njimi? Diane: Ljubezen in spoštovanje, ki mi ju daje, mi pomagata, da me te govorice ne prizadenejo. Glavni očitek je, da sem jaz kot veliko mlajša ženska z njim samo zaradi slave. Če bi bilo to res, potem bi bilo najino razmerje lažno in zdaj ne bi bila več skupaj. Ljudje, ki naju poznajo in ko naju vidijo skupaj, opazijo, da gre za lep odnos, medsebojno ljubezen in da se imava zares rada. Poleg tega jih mnogo tudi ne ve, da je moj mož že pred najino poroko razdelil vse svoje premoženje otrokom.
Kaj ste počeli, preden ste ga spoznali? Diane: Delala sem na področju IT (informacijske tehnologije), 20 let sem bila poročena in imam 17-letnega sina. Zdaj sem prevzela upravljanje Reinholdovih družbenih in spletnih omrežij.
Sta med obiskom v Sloveniji imela čas, da sta zlezla na kakšen hrib? Diane: Ne, to je bila res samo promocija obeh knjig in druženje z Vikijem Grošljemin njegovo družino. Za nič drugega ni bilo časa. Smo pa zmenjeni naslednje leto in takrat bomo verjetno šli skupaj na Triglav. Reinhold: Tokrat ni bilo časa, a bom še prišel v vaše prelepe gore, ki jih imam zelo rad. Zelo spoštujem tudi slovenske alpiniste. Moje zanimanje za gore kljub mojim letom še narašča. Srečen sem, da še lahko hodim v hribe.
Kako se soočata s staranjem? Reinhold: Kar dobro mi gre. Sicer nimam občutka, da bom že kmalu star 80 let, a seveda opažam, da mi telo ne deluje kot prej. Pravočasno sem se preusmeril v drugo zgodbo. Zdaj, ko sem uresničil sanje v alpinizmu in z muzeji, se trudim, da sem pripovedovalec zgodb. Z ženo sva ustanovila majhno podjetje Messner Mountain Heritage, s katerim želiva ohraniti mojo duhovno dediščino, ki jo želim pustiti za seboj, za prihodnje generacije. Diane: Ker je med nama res velika starostna razlika, se oba zavedava, da se ne bova skupaj postarala, zato res uživava vsak dan skupaj. Najino življenje ni ravno mirno, veliko potujeva in zame je velika čast, da mi Reinhold pokaže ta svoj svet. Čeprav sama ne plezam, me to zelo zanima, veliko se pogovarjava o gorništvu, o razvoju alpinizma, o mladih generacijah, kaj se dogaja, in lahko rečem, da se čutim privilegirano, da se o tem lahko pogovarjam z njim.
Tina Horvat
