GRZS, 06. september 2014
S prikazno vajo in svečano akademijo so obeležili devet desetletij bogate zgodovine jeseniškega gorskega reševanja
Železarsko mesto med Mežaklo in Karavankami se lahko upravičeno pohvali s prispevkom svojih someščanov – gorskih reševalcev preteklih desetletij in sedanjosti. Njihova bogata zgodovina se je začela leta 1924 za Aljaževim domom v Vratih, kot kronist tedanjega dogajanja pa se je podpisal dr. Miha Potočnik, član Zlate naveze v kateri sta bila še Joža Čop in dr. Stanko Tominšek, takratni vrh slovenskega alpinizma: “Po reševanju dr. Klementa Juga ob lojtrskem vozu Prckinovega Šimla stojijo pretežno jeseniški skalaši Matevž Frelih, Joža Čop, Miha Potočnik, Rado Poženel, Karel Čop in Miha Čop. Jeseniški skalaši smo bili takrat vključeni v tako imenovano rešilno ekspedicijo.” Tistega leta so se v severni steni Triglava in bližnji okolici pripetile štiri nesreče in prav v vseh rešilnih ekspedicijah so sodelovali jeseniški alpinisti, zato od tu naprej lahko upravičeno govorimo o začetku organizirane gorsko reševalne dejavnosti na Jesenicah in leto 1924 z vso pravico štejemo kot rojstno leto postaje GRS Jesenice.
Svojim someščanom in gostom so se jeseniški gorski reševalci najprej predstavili s prikazno vajo tehnik reševanja. Na starem delu nekdanjega obrata Fiprom na Stari Savi, v industrijsko urbanem okolju, je bil prikaz gorskega reševanja ob podpori policijskega helikopterja izjemno zanimiv, kot nekakšen moderen balet vrvi, rohnečega stroja nad glavami publike ter gorskih reševalcev. Sama umestitev vaje v nekdanje železarske obrate je bilo tiho pričevanje o tem, da je bilo železarstvo vedno trdno povezano z jeseniškimi gorskimi reševalci. Zagotovo se ne bo nikoli vedelo koliko klinov, derez in cepinov ter druge opreme se je skovalo in kalilo v železarskih delavnicah in koliko žebljev kroparjev se je zabilo v podplate gojzarjev. Nikoli pa se ne bo pozabilo, da se je spoštovalo tovarištvo in nesebična pomoč.
Danes je v okviru postaje GRS Jesenice več kot štiri desetine deklet in fantov, ki poleg osnovnega znanja obvladajo še specialne tehnike reševanja, hkrati pa so bili in so še poznani kot odlični vodniki lavinskih psov. In ne le to! V svojih vrstah imajo celo igralsko sekcijo, ki je na svečani akademiji pripravila prijetno predstavo. Polna dvorana Kolperna, nekdanjega skladišča oglja za plavžarske peči, ki je danes spremenjena v veliko dvorano za prireditve, je ob nastopajočih, slavnostnih govorih ter predaji priznanj zaslužnim članom dočakala petkov večer, ki je s temo zagrnil Jesenice, mesto, ki je lahko upravičeno ponosno na devet desetletij delovanja svojih gorskih reševalcev.
Besedilo in foto: Boštjan Fon
