Slovenski poročevalec, 27. april 1946
Po dolgoletnih odpovedih so naši gorniki neučakani stopili na svoja pota takoj ko so partizanske brigade zmagoslovno zaključile svoj bojni pohod in prinesle trpečemu ljudstvu zmago in svobodo. Skalni špiki so dolga leta samevali in bili cilj neutešenih hrepenenj premnogih ljubiteljev naših gora. Zato se gorniki hoteli nadoknaditi vse zabranjeno in zamujeno ter so z neučakanimi koraki pohiteli svojim goram naproti.
Pred letom dni, v mesecu maju, ko se je opojno dišeča preorana zemlja prebujala k novi rasti, ko so zaduhtele cvetne poljane v vsej svoji krasoti, takrat je z našimi brigadami prišla z vzhoda svoboda. Premnogi so, izmučeni od čakanja in trpljenja, znova zaživeli. Utešeno je bilo vse hrepenenje; cilji in pota so se ponujali. Po vsem hudem je vstal nov in lep prazničen dan. Dočakali smo, v kar smo trdno verovali v taboriščih smrti, v brezštevilnih hajkah in v temnih in gnilobnih fašističnih ječah, kjer smo morali prestajati nečloveške muke. Takrat, ko se je majalo vse lepo okoli nas in v nas samih, smo neomajno zaupali v veliko pravico in to nam je dajalo moči, da smo v najtežjih dneh naše zgodovine rasli iz naroda sužnjev in hlapcev v narod svobodnih ljudi. Borbena gorenjska mladina ni nikoli zatajila sebe in svojega poslanstva in ga tudi danes noče zatajiti. Predani in požrtvovalni gorenjski planinci so uvideli veliko potrebo obnove in preporoda.
Komaj so zadihali svobodni zrak, že so se jim ponujale lepe in koristne naloge. Združeni jeseniški fizkulturniki so že 15. julija pohiteli v novo deželo naše svobodne države — Trento. Tam so v zibelki Soče, med gorami, našli sebi enake. Kako so bili vsi srečni v deželi tolikih sanj in hrepenenj! Praznih rok se niso hoteli sestati z brati, ki so dolgo vrsto let robovali sovražnikom našega naroda. Želeli so svobodnim bratom prinesti dar, ki so ga zaslužili. Naše slavne brigade so Trento vojaško osvobodile, fizkulturniki z Jesenic in ostale Gorenjske pa so te ljudi tudi kulturno preporodili. Preko 700 slovenskih knjig je v oprtnikih romalo preko gora v našo novo deželo, do katere imamo vse pravice. Ljudstvo, ki je že 25 let bilo neizprosen boj za svoj obstanek, pa je potrebovalo tudi kruha in je bilo potrebno gospodarske obnove. Gorenjski fizkulturniki so storili vse potrebne korake pri narodnih oblastih, da se Trenta tudi gospodarsko obnovi. Skupna tozadevna akcija z RKS je imela uspeh. Množični izlet gorenjskih gornikov, katerega se je udeležilo preko 80 ljudi, so Trentarji sprejeli s solzami sreče in bratskimi objemi. Ne bi bili vredni svobode, če ne bi znali ceniti vseh dragocenih žrtev, ki so nam to svobodo priborile. Nesmrtnim junakom osvobodilnega boja so gorenjski gorniki, dne 5. avgusta odkrili spominsko plaketo na vrhu Škrlatice.
Da smo dozoreli in da znamo ceniti gomile kosti in potoke dragocene krvi, na katerih je zgrajena naša svoboda, je dokazalo 150 gornikov, ki so ta dan posetili Škrlatico in tako počastili žrtve osvobodilnega boja in jim dali svoje priznanje. Na svojih potih so gorniki srečavali žalostno zapuščino okupatorjev, ki so uničili vse, kar je bilo last’ našega naroda. Nekdaj ponosni planinski domovi so v obupnem stanju. Gorniki so organizirali drugi množični izlet 9. septembra na triglavskem udarniškem dnevu, ki naj bi koristil porušenim planinskim domovom. Sodelovalo je preko 200 ljudi, ki so s skupnim delom marsikaj pripomogli k obnovi.
Dne 12. septembra so naredili gorenjski gorski reševalci plemenito gesto s svečanim in dostojnim pokopom posadke zavezniškega letala, ki je v pomladnih mesecih strmoglavilo v južno steno Rjavine. Neustrašeni gorniki so vedno na delu za obnovo. Posebno pa so se izkazali, ko so na zgodovinsko obletnico zasedanja AVNOJ-a in za proglas Titove republike izobesili na zasneženem vrhu Triglava našo narodno zastavo.
Neumorni planinski delavci pa so izvedli še drugo uspelo akcijo. Pri množičnem posetu planin po najširših ljudskih množicah je treba po. skrbeti, da se te množice primerno zaščitijo. Ker so Jesenice center odličnih reševalcev in alpinistov, je bilo treba sedež gorske reševalne službe PDS prenesti tja. Predlog je bil s podporo oblasti in z razumevanjem merodajnih faktorjev sprejet. Že se kažejo prvi uspehi: v dneh 12., 13. in 14. aprila je bil za reševalce organiziran gorski reševalni tečaj, o katerem smo že pred dnevi poročali.
Da pa poleg množičnih akcij niso izostali odlični uspehi naših planinskih gadov in asov v najtežjih stenah naših gora, sta v polni meri poskrbela Joža Čop in Pavla Jesihova, ki sta v najtežji smeri in najbolj neugodnih vremenskih razmerah v dneh 26.—30. junija rešila edini še preostali problem Triglavske severne stene, ko sta prva preplezala centralni steber v tej mogočni steni.
Drugi podjetni in borbeni alpinisti v vrvitvi Župančič, Dermelj in Medja so ponovili edinstveno smer Zlatorogovih polic v Triglavski steni, ko so to mogočno steno prečkali od Praga do Plamenic in Luknje. Ta trojica je hotela vse zaostalo nadoknaditi. 26. avgusta jo najdemo v Jugovem stebru Triglavske stene uspešno in mesec dni pozneje, 23. septembra, se jim poda severna stena špika v smeri Pavle Jesihove. To leto so v družbi tov. Janeza Krušiča preplezali tudi škrbino v Zadnjem Prisojniku (Mlinarica). Na teh poteh so že gazili prve jesenske snegove. 5. januarja uspe vodniku Janezu Brojanu vzpon preko severnega raza Kukove špice. Podjetne gornike srečujemo pozneje tudi v zasneženih gorah. V družbi Dimnika, Krušiča, Župančiča, Dermelja, Oblaka in Medje jih najdemo, ko plezajo zasnežene police Škrlatice in Rakove špice. Nič jih ne zadržuje. Hromi jih mraz in zimski viharji, vztrajno in podjetno kljubujejo snegovom. Utirajo si nova pota. V začetku februarja uspe Krušicu, Medji, Bizjaku in Kramžarju grebensko prečenje Rušica, Riglica, Kurji vrh. Dimniku, Krušicu in Župančiču se pridruži še Gorjanc Janez in mladi Ljubo Bizjak. Kot prvim uspe dne 24. marca preplezati severno steno Razorja. Neustrašeni so in podjetnost jim utira pot. Še isti dan so sestopili skozi Križko grapo, ki je desno od poti čez Križko steno in poleti neprehodna.
Odmora ne poznajo, sanja se jim o Kavkazu, zato bijejo neizprosen boj z zasneženimi gorami. Župančič ne odneha — kloni mu vzhodni greben Kukove špice in pozneje se mu vda tudi vzhodna grapa iste. Vreme jih ovira v udejstvovanju. Komaj zadnje dni v marcu ulove prve ugodne prilike. Večno tudi ne morejo biti v zasneženih stenah in grebenih, kajti zaposleni so v kovinski industriji, obnova porušene domovine jih kliče k delu.
Dne 31. marca se zbero znova pod stenami in grapami škrbine v Zadnjem Prisojniku Krušic, Župančič, Bizjak in Gorjanc. Strma zasnežena stena se pne proti modremu nebu. V rano in hladno jutro sekajo oznojeni stopinje v plaznico. Počasi uspevajo, kjer je najtežje, jim pomagata volja in pogum. Po resnem opravilu izstopijo zmagoviti v Jugovem izstopu. S škrbine se pno navzgor do Zvonika pod gromado Razorja. Od tu prečijo pod kupolo severno steno Razorja in preko Križkih podov dospo do Križke grape in po njej drzno sestopijo v Krnico. Isti dan uspevajo Dovjak, Medja in Oblak v severo-zapadni steni Velikega rokava. Steno so naskočili iz Velike dnine. Borbeni duh vsepovsodi zmaguje nevarnosti. Z Velikega rokava sestopijo na jug v škrbino med Rokavi in dalje čez Grunte v V rata. Tako so gorenjski planinci in alpinisti popolnoma uspeli na pozitivni poti slovenskega alpinizma in se po dolgih letih do dobra naužili čarov silnih sten in zasneženih gora. Njihovim uspehom v prvem leta svobode se bodo v vedno večjem številu pridruževali še novi.
Žuro
