Planinski vestnik 2009/12
V decembru nas je zapustil Daniel Kopušar – Dani, alpinist, gorski reševalec, dolgoletni planinski delavec, načelnik postaje GRS Celje, podpredsednik GRZS, prijatelj, tovariš v dobrem in slabem. Daniel Kopušar se je rodil leta 1943. Gore je začel spoznavati že kot srednješolec, med šaleške alpiniste in celjske gorske reševalce pa je prišel v šestdesetih letih ter se jim z vsem razpoložljivim časom zapisal za vse življenje. Med alpiniste je bil sprejet leta 1967, med gorske reševalce pa leta 1972. Z Danijem smo bili povezani desetletja: od prvih stikov z gorami, ko sem mu že na koncu 60. prvič ‘ubrisal’ pri sestopu z Ojstrice, preko Paklenice, Dolomitov, norveških gora, Pamirja do GRS, ki nas je povezala za zmeraj. Težka reševanja, turna smučanja in turnosmučarska tekmovanja, dirke, morje, tudi poležavanje po savnah − povsod smo bili skupaj. Ob takih dogodkih se vedno znova sprašujem, zakaj je usoda tako krivična in kruta, tako dokončna. In vedno več prijateljev je tu, na teh pokopališčih: Janez, Bojan, Miha, Pavle, Romi … Daniju se je zgodilo, ko se človek že umiri, utiri in upravičeno reče, da je imel srečo, da ga noben kamen, noben plaz, nobena stena ne čaka več, da bi mu prekinila življenjski tok. Naenkrat pa ni več nobene možnosti, ne stopinje, ne vrvi, ne oprimka, ne klina, ne prijatelja na vrvi, le ena sama izginjajoča svetloba. Zdi se mi, da bi želel marsikaj pozabiti, a te slike, ki smo jih skupaj doživljali in ki polnijo mojo dušo, ostajajo.
Ivč Kotnik
