Slovenske novice, 06. oktober 2000
Davo Karničar se je odločil: okrog desetih zvečer (štiri ure prej po našem času) bosta s Francem Oderlapom in dvema šerpama začela naskok na vrh Everesta – Na 6490 metrih sta noč spala presenetljivo mirno, pred četrtkovo nočjo pa sta si privoščila žgance in polento – Današnje delo bo vzpon na 7950 metrov, do štirice, kjer ju bosta počakala dva šotora, tam naj bi prvič uporabila kisik
Bazni tabor pod Everestom, 5. oktobra
»Glede na to, da so Korejci krenili proti vrhu ob polnoči in ga dosegli po petnajstih urah, sva se skupaj s šerpami odločila, da bomo z Južnega sedla krenili že okoli desete ure. Korejci so namreč med spustom prespali na osem tisoč metrih, jaz pa nameravam v skrajni sili prespati v drugem taboru oziroma prismučati do baznega tabora. Torej bi morali biti na vrhu pred dvanajsto uro,« je ob osmih zjutraj, po temeljitem posvetu s sirdarjem Angom Dordžijem, prek postaje povedal Davo Karničar. Na 6490 metrih sta spala s Francem Oderlapom presenetljivo dobro, ponoči je bilo v šotoru minus štiri stopinje in zjutraj, ko je nanj posijalo sonce, se jima ni prav nikamor mudilo. Ob enih sta namreč že dosegla tretji višinski tabor v Lotsejevi steni.
»Še na stranišče moraš z derezami,« sta se pritožila iz šotora, saj je izklesan dobesedno v ledeno Lotsejevo steno. In res je leta 1996 tajvanski plezalec Čen Ju Nan zgodaj zjutraj zlezel iz šotora brez derez, želel je le na stranišče, a mu je zdrsnilo in ni mu bilo več pomoči. Šerpe danes v drugem višinskem taboru počivajo, zato sta Davo in Franc sama nosila na trojko nekaj hrane, maske in ventile za kisikove jeklenke. Čez velikansko poledenelo snežno polje, po zadnjem delu Zahodne globeli, pod več kot dva kilometra visoko grozečo južno steno Everesta in nato pod zasneženo zahodno strmino Lotseja sta prišla precej utrujena. Davo je premagal osemsto višinskih metrov v treh, Franc v štirih urah. Popoldne, ko smo se zadnjič slišali prek radijske veze, je Franc, dober kuhar, ravno pripravljal polento in žgance. »Apetit imava strašen,« je še zaklical Davo.
V baznem taboru vlada velika nervoza. Vreme je namreč čudovito, trije alpinisti pa se počutijo po štirih dneh počitka dovolj močni za vrnitev na goro. Vendar je bila Davova želja, da odrinejo šele po njegovi smučariji. Trojica se ni strinjala in sledilo je nekaj vročih dialogov. Davo je po postaji zatrjeval, da je zanje boljši nadaljnji počitek in da tudi zavoljo šerp, ki vseh jeklenk še ne bodo znosili na štirico, vzpon preložijo na soboto ali nedeljo. A po dogovoru s sirdarjem Angom Dordžijem bodo v petek odšli na goro tudi drugi trije člani odprave Tadej Golob, Matej Flis in Grega Lačen.
Triintridesetletni Tadej Golob iz Lenarta, sicer član AO Železničar, je v Himalaji že sedmič, med drugim je preplezal SV steno Hjunčulija, leta 1998 pa je stal na vrhu Daulagirija. Je urednik revije Grif. Z isto odpravo na Daulagiri je bil tudi Grega Lačen, 24-letni alpinist iz Črne na Koroškem, član AK Črna, univerzalni plezalec, ki je preplezal več tehnično težkih smeri, med drugim prvenstveno v Andih, ki jo je razglasila ameriška revija Climbing za najtežji vzpon v Andih. Soliral je najtežjo slovensko tehnično smer v Alpah, in sicer v Grand Capucinu, leta 1998 pa so ga razglasili za najobetavnejšega alpinista v Sloveniji. Najmlajši član odprave, 22-letni Matej Flis z Raven na Koroškem, član kluba AK Ravne, je v Peruju preplezal prvenstveno smer v Huantsanu (6454) in mu je bilo že spanje v prvem višinskem taboru najvišje doslej, drugi višinski tabor pa mu je pomenil višinski rekord. »Smo dobra klapa in odhajamo na Everest z velikimi pričakovanji. Če nam ne bo uspelo, bo to pač dobra aklimatizacija in se bomo odločili za drugi poskus,« je pred odhodom povedal Tadej Golob.
Zdravnik Jurij Gorjanc in Urban Golob, ki je dobil pred dnevi na 7000 metrih simptome možganskega edema, zato se po vsej verjetnosti ne bo podal proti vrhu, temveč se bo posvetil fotografiranju na gori, sta se danes odpravila v drugi višinski tabor, kjer bo tudi zdravniška baza s hiperbarično komoro, ki jo bo zdravnik uporabil ob možni višinski bolezni, saj ob pomoči tlaka v komori ustvari pritisk, ki alpinista »spusti« 2000 metrov niže.
Jutri zjutraj bosta torej Davo in Franc krenila proti Južnemu sedlu, kjer bosta na 7950 metrih postavljena dva šotora. Kisik naj bi začela uporabljati šele v taboru štiri, potem ko bosta pripravila vse za naskok na vrh. Če bosta le lahko, naj bi dve, tri ure spala s kisikom, nato pa okoli desete ure po nepalskem času oziroma ob šestih popoldne po slovenskem krenila proti vrhu. Če bo šlo vse po sreči, naj bi ga dosegla v soboto pred dvanajsto oziroma osmo zjutraj po srednjeevropskem času.
Maja Roš
