Delo, 19. avgust 2000
Tone Škarja: Dnevnik
Ponedeljek, 7. avgusta
Avgust že lep čas teče, a neizprosno se bližajo datumi treh ključnih akcij, v katere sem resno vpleten. Prihodnjo nedeljo – 13.8. – bo v Nepal odšlo pet inštruktorjev učiti domače tečajnike osnov alpinizma, prve pomoči, vodništva, organizacije trekinga in tako naprej, nekaj, kar teče z redkimi prekinitvami že dobri dve desetletji. Konec meseca odide pod Everest Davo Karničar s svojo odpravo. Njegovo smučanje z Everesta, prvi popolni smučarski spust z najvišje gore sveta, bo finančno in medijsko povsem pokrit po zaslugi agencije Mythos. Z njim na njegovo prošnjo grem tudi sam, za pomoč pri organizaciji in za boljše gospodarjenje s sredstvi. Le teden pozneje pa pelje Andrej Štremfelj v vzhodni Nepal dvanajstčlansko slovensko odpravo, letošnji glavni projekt naše komisije za odprave. Manjka še polovica denarja in kup opreme. Potem sta še žepna odpravica v Langtang in mariborska v pogorje Anapurne, ki morata denar zbrati sami, a tudi njima je treba pomagati z opremo in organizacijo.
Sicer se dan začne bolj počasi, ker je vnukinja s starši na morju in torej manjka tisti jutranji impulz z dvorišča, ko jo hčerka in zet pripeljeta v dopoldansko varstvo. A telefon kaj kmalu zapolni praznino. Obisk pri finančni družbi, ki bo s tisoč dolarji podprla naše stokrat večje potrebe, mine v dopovedovanju, da to ni za reklamo, pač pa je čisto darilo, donatorstvo. Kot bi jim bilo nerodno, da podpirajo ali vrhunski alpinizem ali tečaj v Nepalu, oboje zelo pomembno za ugodno podobo Slovenije v svetu. A oni že vedo, kaj jim je lažje opravičiti pred lastniki. Na Zahodu so banke, zavarovalnice, energetske in telekomunikacijske družbe glavni pokrovitelji alpinističnih in podobnih odprav, medtem ko trgovine in izdelovalci pomagajo le z opremo. Pomagajo torej družbe, ki ne potrebujejo neposredne reklame, pač pa žele pokazati, da podpirajo nacionalno pomembne podvige, pa naj bo športne, kulturne, znanstvene, da so le trajnega pomena.
Zvečer imamo v Kamniku sestanek o predstavitvi najpomembnejših dejanj kamniškega alpinizma. Ob vzponu Tomaža Humarja v Daulagiriju nas je obšlo spoznanje, da smo kamniški alpinisti pomembno vplivali na slovenski alpinizem, tako z dejanji kot z duhom in organizacijo, in zdaj je Klemen Mali, ki mora vse to spraviti skupaj, razdelil svoje breme še na Marka Prezlja, Bojana Pollaka, Metoda Humarja in name. No, zaradi kratkega avgusta meni odpade le izbor “zgodovinskih” diapozitivov. Strah, kdaj in kako bom izmed tisočev posnetkov izbrskal ravno prave, raje zadržim za zobmi.
Torek, 8. avgusta
Ko je pri nas jutro, je v Nepalu že poldne, tako da te zjutraj na ekranu čaka že vse, kar ti od tam sporočajo. Nepalske oblasti se o odpravah dogovarjajo le posredno, preko pooblaščenih agencij, da lahko nje primejo, če odpravarji ne izpolnjujejo formalnih in denarnih obveznosti. Naša je že dolgo Wilderness Experience. Pravzaprav že od leta 1979, ko smo po zahodnem grebenu plezali na Everest, delamo z Dipakom Lamo: prva leta pri Mountain Travel, ko pa je ustanovil svojo agencijo in postal njen direktor, smo se pa z njim vred preselili še mi. Zanesljiv, zvest, pošten, natančen, asketski, tako ga označujejo tudi sami Nepalci. Šolal se je pri misijonarjih v Dardžilingu in se pozneje preselil v Katmandu. Tamang je po rodu in budist po veri, družinsko hišo si je postavil zunaj krožne ceste, kjer takrat še ni bilo treba plačati dovoljenja za gradnjo, sin dela v agenciji in je pravi računalniški talent, hčerka študira medicino v Indiji. V službo se vozi z najmanjšim marutijem, vedno je v pisarni, a nikoli na soboto – nepalsko “nedeljo.” Enkrat se je pustil – pravzaprav je sam namignil na to – povabiti v Slovenijo. Največji vtis so nanj napravili gozdovi (“pri vas je vse globoko zeleno”), sicer pa je obisk Evrope potreboval za vpis v prospekt (in pozneje na internet), da je med drugimi deželami obiskal tudi Slovenijo in Avstrijo, da torej ima mednarodne izkušnje. Teh si je seveda kar doma nabral precej več kot po svetu, saj ima nenehno opraviti z alpinisti in trekerji res z vsega sveta, še najbolj zahodnega, z Amerikama in Avstralijo vred. Verjetno smo Slovenci njegove najbolj vzhodne stranke, vsaj trekerji – kot včasih rahlo namigne – tudi mentalno, ne le geografsko.
No, in zdaj mi ta Dipak Lama sporoča, da so vsi stari šotori nazaj iz popravila, nekaj jih je za odpad, nekaterim pa manjkajo palice. To pomeni, da bodo pri Doremi iz Radomelj morali prav na hitro narediti še nekaj ogrodij, kajti zdaj so še na dopustu, v ponedeljek 21. avgusta pa moramo na Brniku oddati kargo za vse odprave. Druga stvar, ki mi jo sporoča, pa je, da nepalska vlada za Štremfljevo odpravo nikakor ne popusti, da bi imeli le enega zveznega oficirja. Odprava ima namreč v načrtu tri vrhove in po pravilih je za vsak vrh svoja odprava (čeprav ista) in torej za tri vrhove trije zvezni oficirji. To pomeni tri plače, tri odškodnine za opremo, pa tudi še tri šotore in vsaj šest dodatnih nosačev. Uradniki so uradniki, pravila so pravila, in tu ne pomagajo ne naše utemeljitve in ne priporočilo nepalske planinske zveze, ki ji vzgajamo tečajnike. Najbrž nikjer na svetu uradnikom delovnega mesta ne ščiti domoljubje, pač pa čim manjše odstopanje od predpisov.
Ob pol enajstih nesem v vladni kabinet ponovljeno prošnjo za denarno pomoč pri nepalski šoli, zraven pa še ves program, učbenik in še kratko zgodovino, kar vse mi je v slovenščini in angleščini pripravil Bojan Pollak, ki je pri naši komisiji zadolžen za šolo. Šola sama je otrok Aleša Kunaverja, kot mednarodno pomoč jo je plačala Jugoslavija, prvi tečaj je bil leta 1979 še pod šotori, naslednje leto pa že v zgradbi. Država je denar zagotavljala še štiri leta – najprej za investicijo, potem za zagon – nato pa je že bilo treba vsako leto bolj prosjačiti – malo državo, malo republiko in zraven še kako podjetje. Po letu 1991 je bilo državne pomoči konec in če ne bi nekaj denarja trgali od tudi finančno podhranjenih odprav, bi bilo z “našo” šolo že zdavnaj konec. Z našo, pravim, ne pa z nepalsko. Osnovni tečaj z največ “šolarji” je bil vedno slovenski, nadaljevalni, a le kdaj pa kdaj in z malo tečajniki, pa francoski. Za razliko so imeli Francozi vedno več kot dovolj denarja, tako da so posameznike vabili tudi v Francijo na tečaje. Na srečo se Francozom ne da preveč delati, bolj so vse skupaj imeli še za svojo zabavo zraven, sicer bi že zdavnaj prevzeli tudi osnovni tečaj. S posebno šolo se trudijo tudi Avstrijci, a za zdaj še ne preveč uspešno. Kaj je rdeča nit tega? Izobraževanje, varstvo okolja, vse to je za (predvsem) Zahod strašno pomembno kot promocija države, širjenje vpliva, marketing, pozneje tudi trg. In to, da je naše izobraževanje nepalskih vodnikov najbolj pomembno za samo Slovenijo, za njeno promocijo, je tisto, kar Planinsko zvezo žene, da se vedno znova odzove prošnji Nepalcev za inštruktorje. Ne samo to, zraven še od strani škilimo, če nam kdo drug skuša priti v zelje, da pravi čas spomnimo Nepalce na naše “večno” sodelovanje (čeprav so tam že povsem drugi ljudje, kot leta 1979, in nimajo nobenih nostalgičnih spominov na “stare čase”). Mi vemo le to, da bi pri prvem negativnem odgovoru na nepalsko prošnjo šolo izgubili za vedno, kajti materialno boljših ponudnikov je dovolj, čeprav ne tudi pedagoško (kar je pa za sedanje vodstvo nepalske planinske organizacije manj pomembno). Drugi problem pa je država Slovenija, njena oblast. Nismo še ugotovili, katera bi bila prava ušesa, doslej je šlo še pri vseh na drugi strani ven. Moram reči, da je dr. Tone Jeglič, gorski vodnik in profesor na fakulteti za elektrotehniko, pred leti preko ministra za znanost in tehnologijo dr. Andreja Umka dosegel, da je Hyunday v celoti pokril stroške enega tečaja (in dr. Jeglič se tudi letos, tokrat kot državni sekretar na tem ministrstvu, trudi najti kakega sponzorja). A to še ni bila država. Še bolj obetavno vest je lansko jesen prinesel Tomaž Humar. Predsednik Milan Kučan ga je odlikoval za Daulagiri, tik pred tem pa je prišel od predsednika vlade in objavil, da je “dobil denar za nepalsko šolo”, torej obljubo o rednem financiranju. Ker dolgo ni bilo nobenega sporočila, smo spomladi pisali in vprašali v kabinet, kako priti do tega denarja. Vendar je vlada padla, še preden bi morda odgovorila, zato smo ponovili vprašanje kabinetu tudi po spremembi. Rezultat je bil takojšnja prošnja, naj prinesemo obrazložitev in predlog, kajti v zapiskih o obiskih lansko jesen niso našli ničesar o Humarju in nepalski šoli. Toliko o tem obisku in upanjih, ki so v bistvu človeku pomembnejša od dejstev.
Točno opoldne je na Planinski zvezi novinarska konferenca, ki smo jo sklicali pred odhodom inštruktorjev v Nepal. Televizije sicer ni, je pa obisk dober in še različne radijske postaje kličejo vmes, za izjave “v živo”. Tečaj bo vodil Vlado Schlamberger, pomagali bodo Janez Rupar, Jože Zupan, dr. Anda Perdan in Marko Pogorevc. Zadnji je alpinistični inštruktor slovenske vojske, in to, da je vojska zraven, je poleg denarne injekcije (krijejo dvojne stroške) vsaj delna uresničitev naših želja, saj “spodobne” države dokaj redno pošiljajo v Himalajo tudi vojaške in policijske odprave. Začetek je!
Le dobro uro pozneje je na Komenskega ulici še sestanek odprave Ski Everest 2000. Vse gre v redu, denar bo, internet bo, dela ima največ Karničar sam, drugi pa “pomagamo”.
Sreda, 9. avgusta
Zjutraj se peljem skozi Jezersko, Karničar mi naloži nekaj opreme za Everest (hlače, dereze, cepin, perilo), malo se pokregava, a pazim, da mu ne bi poškodoval ostrine volje, ki jo mora povsem neskrhano prinesti na vrh Everesta, potem pa se zapeljem čez Jezerski vrh. Šel bi skozi Belsko Kočno proti Mrzli gori, pa se po robeh že obešajo megle, zato se odločim za Obir: cesta gre visoko, do vrha je le ura, pred nevihto se lahko obrnem na vsakem koraku. Nad kočo so pot premaknili v gozd, da se bodo vedno znova razriti peski morda le počasi zarasli.
Že po prvih sto metrih mi zapiska Mobitelov GSM (sicer testni aparat za preizkušanje dosega): tajnica Delove sobotne priloge mi najavlja, da me bo čez pol ure poklical urednik. Potem kliče Viki Grošelj, ki se je obvezal, da bo novembra spravil skupaj nekakšen večer slovenskega alpinizma v Cankarjevem domu: 40 let prve himalajske odprave (Trisul), 25 let prvega slovenskega osem tisočaka (Makalu) in 5 let zadnjega, štirinajstega (Anapurna). Dogovoriva se za sestanek v petek popoldne, ker jutri ne more, gre na Veliki Klek, Grossglockner (ah, kako smo vsi kar naprej zasedeni!). Končno spet gospa od Dela in urednik gospod Lorenci: če bi morda pisal dnevnik za naslednje štiri sobote. Po svoje mikavno ponudbo moram odkloniti: 30. avgusta odpotujem s Karničarjem v Nepal, pa še prej me čaka neznansko veliko dela in tako naprej. Kaj pa, če bi zadnji dve nadaljevanji poslal iz Nepala? To bi bilo pa sploh zanimivo. Hm, tam bo toliko dela in razbitega časa, saj bo treba še na ministrstvo v zadnje boje proti trem zveznikom za Štremflja, pa čeprav brez upa zmage, pa sestavljanje tovorov, nakupi hrane in goriva in še in še. Ja, res škoda. No, pa potem jeseni, po vrnitvi? Prav, z veseljem. Ob tem modro zamolčim, da mi svinčnik veliko hitreje teče kot pa prsti po tipkovnici in da bi preprosto predolgo trajalo, ampak to bi bil le dodaten, manj pomemben argument. Zveze je konec, a kost je nenadoma pri meni, duševni mir je preč in počasi zadevo začnem glodati. Jeseni po odpravi bo vse mimo. Vse tele napetosti, brisanje kljuk, nadlegovanje politikov in direktorjev, vse to bo pokopano pod vtisi z odprave, pa naj bo uspešna ali ne. Zdaj telefoniram jaz. Morda bi bilo zanimivo imeti dvodelni dnevnik, najprej pred odpravo, nato pa potem, kot soočenje sedanjega napenjanja loka in poznejšega poleganja, popuščanja, izteka. Sprejeto, saj ni treba, da smo zmeraj tako konvencionalni. No, in zdaj pišem.
Obir je lepa in prijetna gora, z izjemnim razgledom na večino “slovenske” Koroške. Obiskovalcev, hitrih in počasnih, vse polno. Na vrhu trije križi: leseni za molitev, od železnih prvi za vrh, drugi pa za zahvalo za “avstrijsko” Koroško. Pred leti sem pod zaneseni nemškutarski vpis v knjigi zabelil v slovenščini in angleščini nazaj, tokrat pa je knjiga že zdavnaj polna, tako da vsi bratsko in skrajno skromno tlačimo svoja imena med že prej popisane vrstice. Korte, slovenska vas na nasprotnem bregu, je s svojo lego, raztresena po pobočjih visoko nad dolino, prava prispodoba usode staroselcev: ne samo po Koroški, po vseh Alpah, ne samo po Alpah, po Kavkazu, Himalaji, povsod je šlo ali gre po enakem kopitu. Stari so ostajali po robeh in višinah, prišleki so se preganjali po ravninah, vsakokratna oblast, vojaška in trgovska, je pljuskala v doline in jih počasi zalila, in tisti zgoraj so morali umreti ali pa se počasi prilagoditi dolincem, se navaditi jezika, prevzeti vero, navade. Ti prebivalci hribov so morali predvsem skrbeti vsak sam zase; z rastjo civilizacije, predvsem materialne, so postajale vezi z dolino močnejše kot pa med njimi samimi. Usedeš se in gledaš hišice, poti, dolino. Zdaj sploh, ko so ceste, a tudi v deželah, kjer cest še ni, bogastvo dolin pa raste, so poti navzdol veliko bolj uhojene, kot pa tiste k sosedom. Združevalnik je dolina. Nazaj se peljem čez Pavličevo sedlo (pred davnimi časi sva se s Pavletom Šimencem z Logarske zapeljala gor, misleč, da prehod že deluje, pa so naju aretirali graničarji). Cesta na avstrijski strani je vsa enaka, široka in dobro povaljana, pripravljena za asfaltiranje v enem zamahu, na naši je zgoraj še ozka, bolj gozdna, zato pa je spodaj široka in že asfaltirana. Ko bo na obeh straneh narejena do konca, tudi ob Savinji navzdol, se bodo začele velike spremembe.
Četrtek, 10. avgusta
Redno vsak četrtek zvečer imamo sestanek kamniškega alpinističnega odseka. Kaj je novega, kaj nam pišejo in zahtevajo iz Planinske zveze, kako poteka šola s tečajniki, kaj smejo in česa se še ne smejo lotiti pripravniki sami in tako naprej. Alpinizem je svobodnjaški šport, pa vendar veljajo tudi pravila, predvsem zaradi varnosti. Ko si mlad in pričneš uspevati, dobiš krila, in če te nese previsoko, jih bližina sonca lahko odlepi in potem je konec. Brzdati in spodbujati obenem je umetnost, še posebej, ker se mora preliti v samobrzdanje in samospodbujanje. In na koncu še tajniku zdiktiramo vzpone, ki smo jih – in če smo jih – opravili od zadnjega vpisa. Večer se zdaj, ko je dan dolg in vroč, konča pri pivu ali čem manj alkoholnim pod Malim gradom ob vedno vročih temah: alpinizem, sponzorji, internet, skromnost. Čez deset let je vseeno, ali je bilo na internetu in televiziji ali ne; čez deset let je povsem jasno, kaj gre v zgodovino in kaj ne. Že, že, kaj pa zdaj? Kdor je na ekranu, je, kdor ni, ga ni. Tukaj in zdaj je diktat dobe. V ta nasprotja je ujet ves svetovni vrhunski alpinizem. Idealizirani samotni bojevniki z naravo vse bolj potrebujejo kamere, antene, novinarje. Izginja meja med videzom in resničnostjo. Pa vendar, nazadnje le dejanje samo ostane na situ časa.
Petek, 11. avgusta
Na vladni urad za informiranje pišem “ugovor”: Vsa leta nam odgovarjajo, da za promocijo Slovenije pri nepalski šoli ali kaki odpravi nimajo denarja (pač pa nam dajejo prospekte, nalepke, značke, zastavice), potem pa zvem, da mimo Planinske zveze ponujajo denar za prav take vrste akcijo. To pomeni, da so osebna poznanstva daleč pomembnejša od formalnih, uradnih razmerij med nacionalno športno zvezo in državnim uradom. Če gre za podjetja, je drugače, oni se odločajo po svojih potrebah, a davkoplačevalski denar ne more potovati kar po domače. Prosim za ponoven premislek in se zahvalim za “prospekte, ki jih lahko dobimo na vsakem sejmu”. Nekoč so nam dali majice s slovenskim grbom in komaj so nosači “zašvicali” v breg, se jim je grb preslikal na mokro kožo na prsih, kot pri velikonočnih pirhih. To je bila ena najbolj zabavnih promocij naše države. Napisal sem, da Planinska zveza vsako leto predstavi svoj program vrhunskega alpinizma in z njim povezane mednarodne dejavnosti, da je vse napisano res, tako po pomenu kot po stroških, in da pričakujemo, da se ga tako obravnava.
Nazaj grede še skok v Gunclje h Grošlju: o jesenski predstavi in labirintu poti, ki ga čakajo, da bo od televizije dobil arhivske filme, malo o Tomažu Humarju in njegovi knjigi, ki je še ni, pa o knjigi “Sedem vrhov” (vseh kontinentov), kjer nastopa tudi Viki in je še nisem dovolj dobro predstavil javnosti. Pozdravi me Matija, pet ali šestletnik, in pokaže, zakaj rečemo “materni jezik”: čisti Ormož, od koder je doma mama, niti kančka gunceljskega naglasa. Sicer so pa Gunclje vas z enajstimi osemtisočaki: h Grošljevim desetim je zadnjega (Daulagiri) pripel Tomaž Jakofčič. Kar škoda, da je Ljubljana to svoje starožitno okolje z imeni vred gladko požrla. Bistvo mesta je jedro, ne okoliški hektari.
Zvečer pride sin po kanu, da ga priveževa na avto. Tako bodo vsi najini najbližji na morju in midva se jim bova pridružila kvečjemu za nekaj dni proti koncu meseca. Tak je vpliv Himalaje na družinsko življenje. Materiala za knjigo!
Sobota, 13. avgusta
Dan za plezanje. Z Bojčem Pollakom se navezujeva pod severovzhodnim razom Kalške gore, štiristometrskim gladkim stebrom, ki se v neverjetno lepem elegantnem loku iz doline pod Kokrskim sedlom dviga v nebo. Pred vojno sta ga splezala Boris Režek in Vinko Modec, pred dobrimi štirimi desetletji sva mu z Metodom Humarjem našla bolj direkten in težji vstop, sicer smo ga pa vsi že kar nekajkrat splezali. Nekajkrat, a vedno malo drugje, zmeraj pa desno od samega raza, pač po napotkih opisa, da se »nepreplezljivim mestom izogibaš v desno. Tudi kak teden nazaj ga je Bojč plezal bolj cikcakasto, tako da se je njegov pripravnik čez nekoliko bolj delikatno prečnico po ploščah zapeljal kar po zraku (in si podrgnil komolca in členke). Dan je sončen, skala suha in razpoloženje očitno pripomore, da se dvigava naravnost po razu, tam, kjer bi morala biti tista »nepreplezljiva« mesta, gledano od strani natančno po črti med nebom in skalo. Nisva prva, srečava dva ali tri zelo stare kline, sploh ni nič težje, kot po desnih obvoznicah, lepa štirica, povedano tehnično, a lažjega ali položnega pa tudi ni niti metra. Ves čas napeto in naravnost navzgor, ravno prava mešanica čistega užitka in za začimbo rahlo dražeče skrbi, ali se bo vse gladko izteklo. Pri meni, ki ves čas plezam drugi, je ta mešanica še bolj ugodna, čeprav so razpoke za varovalne kline plitve, in ker so klini le redki, vsaj prvi v navezi ne bi smel pasti. A v skoraj navpični steni so vsi oprimki dobri, ni jih preveč, ne manjka tudi nobeden, zato lepo in enakomerno plezava vse do vrha prvega stolpa. Naprej je lažje in bolj krušljivo. Apnenec je fantastična skala, oblikovana z neverjetno veliko domišljije. »«, pravi Bojč. Nič, nobena oblika se ne ponovi, vse je enkratno (res pa zna biti tudi enkratno krušljiv, pravi peskokop). Sestopava po grapi med Veliko in Malo Kalško goro, domiselni sistem kaminov in rovov skozi neprehodne pragove. Bojč ne bi bil Bojč, če ne bi predlagal še Belača, severni raz nad sedlom. »Prelep dan za takoj domov.« Spet lepa štirica, celo težja, a krajša. Na vrhu srečava Sreča Podbevška, po novem generalnega sekretarja Planinske zveze, z ženo. Bojč jima svetuje sestop na jug, čez Kalce (kako se bosta prebijala skozi rušje), midva pa čez Sedlo proti Bistrici. Pod steno nahrbtnik in zadnje kaplje vode iz čutare. »Včasih smo dobivali ledvične kamne, ko smo se držali tistega, naj se v hribih pije čim manj,« pravi Bojč. »Bolje ledvični kot vinski.«
