Glas, 26. julij 1977
Zadnje ure reševalne akcije ob strahotni gorski nesreči v stenah Triglava – Šopki burje za zadnje planinsko slovo
Vrata —
Minulo soboto popoldne je legla smrtna senca nad dolino Vrat. Vsakokrat, ko je priletel iz triglavskih sten reševalni helikopter, so številni obiskovalci, planinci in alpinisti Vrat onemeli. Ko je odložil četrtega ponesrečenega planinca, so se razšli, kajti postajalo je hladno, mrzlo, moreče …
Ob treh popoldne smo ob mojstranškem alpinistu Delavcu, ki lovi zvezo s štirinajstimi reševalci gori v steni in na ledeniku, vsi tihi. Po dneh iskanja, najprej domačih, ki jih zaskrbi predolga odsotnost Janeza, Stanka in Franja, so reševalci ves petek na nogah. Domači vedo povedati le to, da so šli nekam v »nemško reber«, niso pa vzpona v knjigo vpisali.
V Vratih stoji osamljena »simca«, torej so nekje v tej steni morda še živi na dolgi »nemški poti«, kot se srednje težavna smer njihovega vzpona imenuje. Naslednji dan, v soboto dopoldne, dva mlada mojstranška reševalca blizu male črne stene opazita sled in vseh ostalih dvanajst mojstranških reševalcev se napoti v to smer. Čeprav je Janez Volč smer že preplezal, trikrat ali štirikrat, je v težavnem zadnjem delu zdaj omahnil… Reševalci sporočajo, ni več pomoči, mrtvi so.
Nekaj minut pred četrto uro popoldne prvič prileti helikopter, a ne odloži nobenega od treh ponesrečenih. Prinaša četrto žrtev triglavskih sten, leti iz Krme. Mučna groza se stopnjuje, mojstranški planinci v Vratih so danes nabrali že četrti opek rdeče cvetoče planinske burje za zadnje slovo …
Tam gor na ledeniku so reševalci ponesrečene že prinesli iz sten do kraja, kjer pristaja helikopter. Ta se venomer, dve uri in pol dviguje in spušča, brez prestanka, brez napak, izkušeno izbira pravo smer, izogibajoč se vsem nevarnostim. V vsakomur izmed nas, tu doli, pod navpičnimi stenami Triglava, zakritimi s hladno senco kopastih oblakov, tli brezupno upanje, da vendarle ne prinaša spet in spet nove smrti… A že drugič je enako in tretjič in četrtič, ob pristajalni stezi so obležala štiri trupla.
»Okoli sto metrov ali še manj so leteli, na stene .. . Ena čelada je bila, daleč daleč dol, videl sem jo … Tu, tu je nahrbtnik, tega smo našli…,« so redkobesedni mojstranški reševalci, utrujeni, preznojeni, mrki. Ure in ure so reševali v tisti steni smrti, v črni steni, kljubujoč vsem nevarnostim, zagrizenopožrtvovalno, brez najmanjše pomisli na oddih. Starejši in mlajši, vseh štirinajst alpinistov in reševalcev iz Mojstrane, ki so na svojih alpinističnih vzponih kot veverice, pri reševalnih akcijah pa polni srčnosti, neustavljivosti in poguma ter skrajne požrtvovalnosti. Vedno in zmeraj nepremagljivi junaki sten in previsov, ki z vsemi pastmi smrtno nevarno kljubujejo reševalcem še bolj kot vsem tistim, ki so jih že pahnili v smrt.
V dolini Vrat je ob šesti uri zadnjič pristal helikopter, spretni in utrujeni pilot si je otrl znojno čelo. Mojstranški reševalci so še zadnjič dvignili štiri mrtve, jih položili v avtomobil, z velikimi šopki rdeče cvetoče burje izpod Triglava za zadnji planinski pozdrav, za zadnje težko slovo od gora …
D. S.
