Slovenski alpinizem 2017
Cveto Kemperle (1950-2017)
Le štirinajst dni nazaj, ob 40-letnici AO Bohinj, sem ob fotografiji alpinistov z Gorij, Bleda, Bohinja in Bače vzneseno govoril tudi o Cvetu Kemperlu, legendi Julijskih Alp, 67-letnemu možakarju, izkušenem alpinistu, turnem smučarju in gorskem reševalcu z Bače nad Baško grapo, ki je delovno dobo preživel kot kovač v Železarni Jesenice. Cvetota (tako smo ga vsi klicali) v zadnjih letih nisem videval pogosto, moja pota so bila drugje, njegova pa kot vedno predvsem v Julijcih. V visokih in najtežjih stenah. Predlani mu pri 65-letih Čopov steber ni bil pretežak, da o vsakoletnem soliranju Direktne smeri v Špiku zadnjih dvajset let niti ne govorimo. Tudi letos jo je premagal. Ko sva se junija srečala na Črni prsti, sva govorila prav o tem, in Cveto je govoril le o psihi, ki da je odločilna, in ne toliko o fizični pripravljenosti in poznavanju smeri »na pamet«. In tudi letos je Direktno spet zmogel – in pri tem mu v alpinizmu v Julijskih Alpah ni para. Cveto je v mladih in manj mladih letih dirkal na turnosmučarskih relijih v tujini in kasneje tudi doma, sodeloval na maratonih, bil štirideset let član GRS, bil je med prvimi prostovoljnimi nadzorniki Triglavskega narodnega parka ter predvsem in spet v hribih. Delo na Jesenicah in hribovski prijatelji, z večino katerih je največ stikov navezal v okolici Triglava, so ga potegnili v izjemno plezalno kariero, o kateri mnogi, celo doma v Baški grapi, niso vedeli veliko. Še bolj kot izvrsten alpinist in predan gorski reševalec je bil Cveto turnosmučarska legenda naših Julijcev. Skoraj vsak vikend je bil na Kredarici, Triglavu, neštetokrat na Kanjavcu in Hribaricah. Prav on me je poučil o sedmih turnosmučarskih smereh s Hribaric v Bohinj. Z njim hoditi ni bil mačji kašelj – šlo je na polno. Če se je zapičil, špure na Črno prst, od Savice na Komno ali s Krme na Kredarico skoraj niso imele ovinka. Naravnost navzgor. Nekoč sva zjutraj odrinila s Kredarice, se spustila na Velo polje, se povzpela na Kanjavec in potem za Debelim vrhom v Laz. Bog, kako težko sem mu sledil … Ko pa je Cveto tam nekje pri žandarju (suhem štrclju smreke) nad planino Blato ugotovil, da je do vlaka še štiri ure časa, je potegnil ročno. Vsaka smreka, vsak stan na planini, vsak ovinek na poti, vse je imelo svojo zgodbo. Njegova narečna graparska govorica se je topila v meni. Cveto je imel veliko hribovskih prijateljev. V naši hribovski, alpinistični in še najpogosteje turnosmučarski družbi se je včasih skoraj čudežno pojavil, prebil z nami vikend, ujel zadnji vlak za Podbrdo in se naslednji teden spet nasmejanega obraza pojavil okrog snežnega ali skalnega roba. Bil je izjemen poznavalec turnega smučanja in predvsem vsakokratnih snežnih razmer v Julijcih. Iz domače vasi Bača pri Podbrdu in na Jesenice ni blizu. Tudi kasneje, ko si je ustvaril družino v Kranju, mu služba, hribi, domača grapa in ostarela mati nikoli niso bili predaleč. Vse je zmogel in četudi se je s težkih in dolgih dvodnevnih tur vračal na Bačo v nedeljo pozno zvečer, vlaka za na »šiht« ob četrt na pet zjutraj iz Podbrda nikoli ni zamudil. Zgodb in prigod je vedel veliko, še več smo si jih njegovi prijatelji o njem pripovedovali še za njega dni. Za celo knjigo jih je. Spoznal sem ga pod vrhom Grossglocknerja pri svojih rosnih osemnajstih, leta 1982. Zadnjič sva se videla in pogovarjala pred nekaj tedni na 70-letnici GRS Bohinj. Čeprav ne tako pogoste skupne ture, pa vendarle nama je zelo bogatih petintrideset let hribovskega prijateljstva pomenilo veliko. Kot nalašč sem 23. decembra 2017 s Španovega vrha v Karavankah v eno mero dolgo gledal prav v Črno prst, kot da bi se s Cvetotom poslavljala. Cveto nas je še zadnjič zbral v svoji Baški grapi zadnjo soboto leta 2017. Ob družini in domačinih je bilo tam veliko klenih mož. Nemi stiski rok in tihi pogovori o njem. Skoraj vsak je delil zgodbe in spomin nanj na način, kakršen veje iz tega zapisa. Cvetota smo pospremili na zadnjo pot tako, kot bi si sam gotovo najbolj želel. Peš iz Podbrda po blatni poti in stezi navkreber skozi gozd do cerkvice sv. Lenarta na Bači. Peš po poti, ki jo je na poti v šolo in kasneje mnogo let na vlak tolikokrat prehodil, po strmih bregovih pod vznožjem Črne prsti. Ko smo ob grobu nemo poslušali pesmi in nekaj besed, ko smo slišali le šumenje vetra in gledali v hribe, je bil Cveto že med zvezdami.
Martin Šolar
