Boris Režek: Med Belo in Sedlščkom leži temni, gozdnati hrbet, ki se polagoma vzpenja v skalnato glavo Kamniškega Dedca. Prva višina v tern pogorju s skalnatimi strmalmi na bistriško in belsko stran je Mešenik, vse drugo do prisojne planote pod Dedcem pa je Črni vrh.
V teh bregovih z grapami in klečmi skoraj ni ravnega sveta. Šele pod Dedcem se breg nekoliko zravna in zakrnelo drevje v strmalih zamenjajo stoletne smreke in macesni. Padla debla strohne na tleh, iz njih pa spet vzklijejo mladike, ki prehitevajoče druga drugo silijo v tesno vrzel svetlobe nad sabo.
Ves Črni vrh je še divji in prvoten, kakor je bil v davnini. Steza iz Bistrice se zgublja v goščavju in znova pokaže med poslednjimi bukvami nad dnom, nato pa so le ovijajoče se stopinje, kot bi bile tavajoča sled divjadi. Zato zlepa kdo ne pride do Medvedje bukve, do Mravljišč ali celo do bajte ob robu planote pod Dedcem. Vse je sam gozd, po katerem prehajajo kune, srnjad in tu pa tam se zgubi semkaj kak samotarski gams. Na vrh Dedca je udobnejša pot iz dna Repovega kot čez Špegarico. A od tam, kakor sta nad Koncem, Sedlo s Planjavo in Repov kot z Zeleniškimi špicami, je Črni vrh le valujoča plan gozdovja in med njimi razmetanih skal.
Ta svet je ves zase in živi svoje samotno življenje. Nihče več ne ve, kdaj je bila postavljena bajta pod Dedcem in je nastala poseka, ki jo je potem znova prerasel gozd. Ostala so samo po vsej gori raztresena in skoraj že pozabljena imena, za katerimi so skrite že zdavnaj minule zgodbe.
V Črni vrh sem bil zašel za kunjo sledjo, ki se je v rahli novini vila izpod Jermance čez Sedlšček in nato po silovitih strmalih gor do Mravljišč. Tam pa se je zgubila v gostem smrečju in kune ni bilo v nobenem veveričjem gnezdu, ne nikoder drugod. Z Martinom, ki ji je bil že drugi dan za petami, sva obšla ves svet okrog, toda sledi ni bilo več. Kuna je tičala gotovo kje pod zemljo, da se bo na noč spet dvignila na pot za plenom. Kratki zimski dan je ugašal. Zato ni kazalo, da bi se zdaj podajala v dolino, ker naju bi gotovo zatela tema in bi se zjutraj spet vračala gor.
Z muko sva prigazila do bajte, kajti sneg je bil rasel z višavo. V dnu ga je bilo le za dobro ped, pri Mravljiščih pa že do kolena in na pol razsuta bajta je skoraj vsa tičala v njem, da ni niti moglo vleči skoz špranje nad tramovi.
Drv je bilo dovolj in noč sva preždela ob ognju. Kuhala sva smrekov čaj, popotnje tudi ni manjkalo, da bi ne bilo sile, ko bi se dalo vsaj malo usnuti. Toda brez odeje ni bilo moč vzdržati na pogradu, saj je bila zunaj zmrzal, da je pokalo drevje. Kuno sva torej imela obkroženo. Ves dan naju je vodila izpod Črnevke čez ves Konec na Jermanico in semkaj gor. Zdaj je Martin ugibal, kam bo zjutraj držala njena sled. Kuna obere v eni noči kaj sveta, dokler ne pride do plena. Prejšnji dan se je bila motala po Korošici pod Krvavcem, a je bila spet prej tema, preden jo je bilo moč dognati. Vso pot izpod Črnevke ni nič uplenila, vendar se ni lotila vade v pasti na Jermanici, zato je bilo gotovo, da se bo to noč spet odpravila naprej.
»Od Mravljišč se rada potegne v Belo,« je menil Martin. »Dobiti jo moram, četudi jo ubere čez Presedljaj na lučko stran.« se je togotil.
Kunje krzno je tedaj imelo zelo visoko ceno, zato ni štelo, če je lovec najsi ves teden moral za sledjo. Pri vsem tem pa je bil Martin pravzaprav na divjem lovu, toda France Bos je ves prehlajen ležal doma za pečjo, da ni niti utegnil slišati strelov, ko je Martin pokal v veveričja gnezda. Zaradi kun je tudi rad zamižal, le da je tudi njemu zašla kakšna v past; samo da jih je bilo manj. »Le da se nama ne bi pripetilo kakor staremu Bosu,« se je nato zarežal Martin. Presledil je kuno tik pod svojo bajto, pa je skočil po puško in torbo. Sled ga je lepo vodila pod Mešenik in gor, vseskoz lepo po tleh v Črni vrh. Pri Mravljiščih je potem videl, da je oskubla sinico, zato je sodil, da se v onem smrečju, kot se je bila ta najina, še ne bo ustavila. Res jo je potem spet presledil, ko jo je ubrala čez Špegarico v Klin, nato pa čez plazove v Jermanico in dol v Konec. Pot ni bila prehuda, ker je bilo le za slabo ped snega; kuna pa je hodila kar po planem čez Presek. Bos je vedno bolj debelo gledal, ko ga je tako lepo peljala proti domu. Lučaj nad svojo bajto pa jo je dognal na debeli smreki in je počil v veveričje gnezdo, kuna pa se je po vejah skolehala predenj. Niti dve sto korakov od tam, kjer jo je bil zjutraj presledil. Nama se ni hotelo tako nakreniti. Proti jutru je mraz popustil in zvezde so pričele temneti. »Nekaj ne bo prav,« je revsnil Martin in nejevoljen zvil z glavo, ko se je vrnil izpod bajte. »Sneg voham!«
Z dnem je res pričelo počasi padati izpod posiveiega neba. V meglici sva še enkrat obšla svojo sinočnjo gaz vsak po svoji strani in potem dognala, da se kuna to noč ni dvignila. »Zlodjeva žival!« je robantil Martin. »V kakšni luknji se gosti s polhi, midva pa sva zaman prezebala. Kar pojdiva,« je jezno pljunil v sneg. »Za ta teden je podelano.« Metlo je vedno bolj. Drsala sva in padala po tistih strmalih od Mravljišč dol proti Bistrici in tudi v dnu je bilo že do kolen snega, ko sva se otresala in otrkavala pred Domom. Po debelem snegu nisem več maral v Črni vrh. Martin je ono kuno sam dognal nekaj dni po metežu v Beli, da vsa tista mučna pot le ni bila zaman.
Že poleti, ko je sneg odlezel v poslednje plazove in so Brezjani že pasli po Sedlu, sva se z Martinom spet srečala. »Greš kaj v Črni vrh?« me je podražil, ker ni pozabil, kako sem se spotoma navzdol v Bistrico, ko sem z njim vred zdrsoval in padal, pridušal, da me noben zlodej več ne spravi v tak grd svet.
»Pojdem, zakaj pa ne,« sem mu odvrnil. »Bom vsaj v lepem videl, kakšna so tista rebra in gošča pri Mravljiščih.« »Nikar ne hodi,« se je porogljivo pomuznil. »V Luški Beli so sledili medveda in gotovo je, da bo prilezel kot vselej, tudi na to stran na Mravljišča. Nemara pa je že gor in razkopava tiste kupe za mravljami. »Če te dobi…«
»Meniš, da mu bom pokazal pete? Prav rad bi ga videl od blizu.«
Martin se je le režal, ko sem se čez nekaj dni res odpravljal v Črni vrh. Toda kakor mi je bil razkazoval, kje gre steza in okoli katerih robov je treba obračati, sem le tu pa tam naletel nanjo, ker je sneg potlačil listje in bilje, da je ni bilo videti. Pri Medvedji bukvi, ki je že zdavnaj ni več in je po njej ostalo le ime, sem se malo bolj ogledal. Nekoč je bil medved v neznani jezi opraskal ter odri bukev in se očohal ob njej, da je pustil cele šope dlake na lubju in spet zginil po svojih potih.
Kar pomnijo ljudje, prihajajo od časa do časa medvedje iz daljnih kočevskih gozdov semkaj v Grintovce.
Nenadoma se pojavi kakšen samotar na Menini planini in pokolje nekaj ovac. Potem ga začutijo v Podvolovljeku in Luški Beli, kjer spet razbije kakšen ovčjak ali raztepe pasočo se tropo. Nato obere Korošico in po Repovem kotu krene v Črni vrh, koder ga je vselej slediti pri Mravljiščih. Od tam se potem poda čez Sedlšček in Jermanico v Konec, povzpne na Kalce in pod Grebenom zavije v Kokro. Nato se potepa po Storžiču in Košuti in nazadnje ustavi na koroški strani v Medjem dolu pod Stolom. Prav tod se potem tudi vrača.
Tiste čase medvedje še niso bili zaščiteni in marsikaterega je zatela krogla na poti tja in nazaj. Ta medved, ki bi ga bil rad videl, pa se medtem že vrača iz Medjega dola in je bil hudo gospodaril po Kokri ter je na Kalcih poklal tropo ovac.
Lovci so mu bili neprestano za petami, pa ga niso mogli dobiti na strel. Danes je še bil na Kalcih, naslednji dan pa je že rogovilil po Vodolah pod Korošico, rjovel in spet dal vedeti o sebi, ko je pobil kakšno živinče kje pod Krvavcem.
Na Mravljiščih sem videl, da je bil medved že pod mano. Vsa, do poldrug meter visoka mravljišča, so bila razkopana in mravlje so spet že dokaj znosile svoja razdrta domovanja.
Gledal sem za sledovi in pri Kalu, ki je malo vstran, sem našel v blato razhojeno prst. Medvedje stopinje pa je že razstopicala srnjad, ki hodi tjakaj pit.
Svet je pri Mravljiščih že toliko odprt, da sega pogled izmed debel na Mokrico in Kalce. Sedel sem na podrto smreko in se zagledal čez globel.
Na medveda že nisem več mislil. Kdo ve, kod se je tedaj že potepal. Videl sem orla,
ki se je spreletel od Jermanovega turna proti Brani, nato pa me je zmotilo žolnino drdranje s suho vejo in komatarjev ščebet. Kar je nekje počila suha veja in po gošči je zalomastilo, da sem bil na mah pokoncu. Skočil sem za debelo smreko in ves zadihan čakal, kaj se bo pokazalo. Nekakšno momljanje se mi je zdelo kar medvedje in čeprav sem dobro vedel, da medved, če že ni ranjen, beži pred človekom, se me je lotevala mrščavica. »Kar bo, pa bo,« sem se miril. »Vsaj videl ga bom, kakšen je.«
Nekaj rjavega se je motalo med smrečjem. Samo hip še in zver je imela stopiti na plan. Tedaj pa sem kar pozijal. Med vejami sem namreč namesto medvedjega gobca zagledal zadihani obraz Bosovega Franceta, ki je s puško pod pazduho robanteč ril na piano in tudi že ves obstal kakih trideset korakov od mene.
Nisem vedel, kaj bi. Videti me ni mogel, toda če bi jaz kaj zašaril, kot je prej on, bi me prav lahko imel za medveda in mi poslal kroglo med rebra.
France je hodil okrog mravljišč in gledal za sledmi, zato sem se lahko po tihem odmaknil od smreke na plano in kar najbolj vedro sem se oglasil: »Glej ga no! Mislil sem že, da je medved.«
Zasuknil se je, kakor bi treščilo vanj. »Od kje pa si se vzel?« je bil ves osupel. »Kar ustrašil si me.«
»V Zeleniške špice grem,« sem mu povedal.
»Si kaj sledil medveda?«
»Tule je bil pred dobrim tednom, že drugič,« je kazal po razmetanih mravljiščih. Zdaj pa menda spet vasuje pri Štajercih, pa naj se oni peklijo z njim,« je potem govoril, ko sva sedla na ono podrto smreko. »Sit sem že te gonje.«
Lovci res niso imeli lahkega dela. Kmetje so jim oponašali, da jim ni mar za škodo, ki jo trpe zaradi medveda, in so kar namigovali, da bodo sami zgrabili za puške, če ga skoraj ne ugonobe.
Posedela sva tam na robu in France je menil, da mu je spet nek hudič pozimi požgal drva v bajti pod Dedcem, ki jih je bil jeseni pripravil za spomlad.
Seveda sem modro molčal, ko je ugibal, kdo bi utegnil biti. Pa je kar naprej napletal: »Saj, kaj vas turiste le nosi tod okrog?« je vpraševal in se delal hudega. »Ne veš, da so lovska pota prepovedana?«
»Kar pokaži mi tisto tvojo lovsko pot,« sem se obregnil. »Še obrniti se ne vem kam; taka goščava je, da še lisica komaj pride skoznjo.«
Razšla sva se kajpak v najlepšem miru. On dol v Bistrico, jaz pa naprej proti bajti. Pred večerom sem potem postal na robu jase. Nad Belo se je ves teman dvigal Rzenik, le po Konju se je še pasla zarja in počasi ugašala v daljnih oblakih. Ptice so že utihovale in od nikoder ni bilo drugega glasu. Tu zgoraj je bil mir, kakor je komaj še kje drugod, in divja, komaj dotaknjena pokrajina me je vsega zajela vase.
Ob ognju v bajti sem se spomnil, kako sva pozimi z Martinom prezebala. Vseh besed, ki sva jih bila potrosila, in njegovega pripovedovanja o stvareh, ki jih je pomnil. Dolgo je že moralo biti, ko je bila postavljena ta bajta in so podrli gozd na belsko stran ter spravili les po drčah v dno. Na jasi je potem pasel nek pastir in sproti trebil planino, kar se je naraslo mladovja. Nekoč pa so ga pogrešili, ker ni prišel v dolino po živež. Nikoli ga niso našli. Morda se je ponesrečil na divjem lovu in še danes trohne njegove kosti v kakšni grapi.
Nič ni ostalo za njim kot zbledel spomin, a Martin je pripomnil, da se vrača. Stari Bos, da ga je bil slišal, ko je prenočeval v tej bajti in poslej zaradi tega ni hotel več, tako ga je prizadelo.
Nisem se bil posmehnil preprostemu človeku. Ljudje, ki sicer vse življenje prebijejo v gorah, ne marajo nočne samote. Z mrakom se jih polašča njim samim nerazumljiv nemir. Moti jih praznoverje, vera v duhove mrtvih, ki se vračajo na svoja nekdanja pota in se oglašajo v viharjih in jekanju odmevov. Vendar sem se moral nasmehniti samemu sebi, ko sem v bajti zapahnil vrata. Kdo neki bi utegnil priti ponoči semkaj gor! Komaj medved bi mogel vohati okrog. Žerjavica je bila že potlela, ko sem počasi usnul. Nisem vedel, koliko časa in kod so me nosile sanje, ko sem menda planil kvišku, ker me je prebudil silovit ropot. Vendar sem se takoj zavedel. Po ostrešju so se preganjali polhi in zunaj je velo po drevju. Veje so se škrtaje trle med seboj in nekje pod bajto se je oglašal skovir.
Polhi so se potuhnili, ko sem podnetil ogenj in sem jim k temu tudi pomagal s polenom, zunaj pa je počasi nastajala prava divja plav, da bi iz nje lahko razbiral lajanje gonečih psov ali tožeče glasove vračajočega se mater-nika. Poslušal sem te glasove in sem verjel Martinu, da je celo drzni stari Bos ob njih popustil. Bili so nekakšna divja, prestrašujoča neubrana glasba, ki me je motila v spanju.
Zjutraj je bil dan kot umit. Nevihta se je bila znesla nekje nad Kalci in o nočnih strahotah ni bilo več sledi. Sonce je sijalo po jasi in bilje se je s tihim tapljanjem otresalo rosnih kapljic. Spet je bil dan kakor prejšnji in še mislil nisem, da bo komu na svetu mar, kje se potikam.
France je bil v Bistrici povedal, da sem namenjen v Zeleniške špice. Zato je sodil, da bom naslednji večer gotovo spet v dolini. Ni me pa bilo in dala me je šele četrta noč, ker me je na Korošici zadržal dež. Ženske v Domu pa so kar zavrisnile, ko sem se pokazal in se razletele na vse strani, da sem se še sam splašil.
Zmeden gornik je namreč prišel z negotovo novico, da se je nekdo ubil v Zeleniških špicah in domačini so precej pogodili, da sem bil to jaz. Vendar so naposled le verjeli, da sem še živ in še tisti večer se je skazalo, da se je nekdo res ponesrečil v Mrzli gori. Nepoklicani sel pa je naredil le zmešnjavo. Pogrešani pastir se pač ne vrača v Črni vrh; le jaz, ki so me tudi imeli za mrtvega, še prihajam. Vendar, četudi sem obral vse tiste strmali in zakotja, vsega še nisem spoznal. Preveč je njegovih skrivnosti. In kakor ga je videti z Dedca kot valujočo morsko plan, je njegovo dno vse pregloboko, da bi mogel dognati do kraja.
Kako noč v mlaju bo spet prišel medved na Mravljišča. Napotil se bo po starih sledeh, ki so jih bili pred njim uhodili njegovi predniki. Dvignil se ob času, ko ga bo obšla sla kot jeseni ptice selivke. Iskal bo davna svobodna prostranstva, ko ni bilo nikogar nad njim in človek še ni motil njegovih poti. Toda nepotešen in v večnem nemiru bo taval iz kraja v kraj.
Počasi minevajo tudi poslednje divjine. Tu zgoraj v Črnem vrhu pa je, kakor bi se ustavil čas. Sledi se sproti zabrisujejo. Leto se menjava z zimo in čeprav vse rase in odmira, se prastarim macesnom v robu pod Dedcem, ki zro v pretekla stoletja, ne poznajo zime in viharji. Vedno znova ozelene, ko odleze sneg izpod njihovih vznožij.
