NAŠ STIK
Zima je v polnem zagonu, vendar letos ni takšna, kot prejšnja leta. Je preveč toplo, sneg še ni pravi … Bomo videli, kaj bo prinesel zadnji mesec, običajno je marec za zimske vzpone najugodnejši.
Dani se, mi pa že pripravljeni stojimo na izhodišču, na Turkovem rovtu v Vratih. Pet nas je. Namenjeni smo na Cmir, v Triglavovi soseščini. Nič ne vemo, kakšne so razmere, ampak bomo že videli. Po strmem gozdu se vzpnemo na plano, na prostrana melišča. Nad nami je gosta megla, nič kaj prijazno. Snega je vse več, pod stenami vrha Nad kuhinjo špica se začne globoko udirati. Kar naenkrat zazija nad nami modrina, ven smo iz megle! Vreme le ni tako turobno kot je bilo videti spodaj. Smer vzpona se obrne v desno, strmo navzgor, gazimo siten sneg. Strmina je huda, zato potrebujemo malo počitka. Z velikega balvana zavijem levo v plaznico. Trda je, zato nataknemo dereze in vzamemo cepine. Zdaj gre vedno bolje! Kar naravnost se zaženemo v strm žleb, nad njim pa nas pozdravi toplo sonce! V veliki kotanji doline Za Cmirom, si spet oddahnemo.
Vrhovi okoli nas se vse bolj odkrivajo. Iščemo prehode desno na greben. Strmo je in ponekod plazovito, zato smo previdni. Na vzhodni strani pobočja je južen sneg, kar nam otežuje vzpenjanje. Čez strm skok nadaljujemo le trije. Le postopoma strmina pojenja in končno se znajdemo na grebenu. Veličastno je! Kakšen razgled! Julijci v res lepi zimski podobi. Uživamo. Potem se odpravimo nazaj, dan je namreč kratek. Iščemo prehode na desni, povsod je kar strmo. Spravim se v snežni žleb, kjer pa je ponekod prav malo snega, zato škrta. Končno sem čez, prijatelja pa z nekaj kletvicami tudi … V dolinici naju čakata preostali dve članici. Spet se pogreznemo v hladno senco, pot v dolino pa je kmalu bolj zabavna, saj se spet podričamo po zadnji plati. In ravno, ko pridemo do avta, se znoči …
Vladimir Habjan