Tovariš 1966, številki 32 in 33 – dlib.si
Poti čez véliki previs v severni steni Zahodne Cine pravijo francoska smer. Prva sta jo preplezala znamenita francoska alpinista: šest dni sta bila v steni, v rumene previse sta zabila 400 klinov.
Polovico klinov se maje, saj tiče komaj centimeter ali dva globoko v skali, ki se drobi. V tristometrskem previsu je eno samo počivališče, povsod drugod pa morata plezalca viseti nad prepadom.
»Na začetku si začuden, ko ni nobenega kamna, da bi ga zagnal v globino, saj so že vsi sami odpadli,« pravi Peter Ščetinin, »potem pa se navadiš.« In Ante Mahkota: »Zoper silo težnosti pomagajo vrvi. Privezan si okrog pasu in vrv vpenjaš v kline. Stojiš pa v lestvicah, ki jih zatikaš v kline.«
Ščetinin: »Le nahrbtnik, ki sva ga vlekla za seboj, je plaval v zraku. Vsakikrat, ko sem ga odpel, da ga je Ante potegnil na novo varovališče, je najmanj deset metrov zanihal iz stene.«
Mahkota: »Zelo naporno je, ker ves čas visiš. In ko si enkrat osemdeset metrov visoko. toliko je dolga tudi vrv, ki jo imaš s seboj, ne moreš več nazaj.
Peter Ščetinin: »Ob petih popoldne prvega dne sva dosegla za komolec široko ploščad…« in Mahota ga dopolnjuje: »… prostora je bilo komaj za dve zadnjici.«
Tam sta prespala in naslednjega dne nadaljevala čez strehe in previse. Začela sta ob petih zjutraj v nedeljo in v ponedeljek ob štirih popoldne sta splezala čez zadnjo veliko streho.
»Od tam naprej je stena samo navpična, pa se nama je zdelo, kot da hodiva po ravnem. Sedaj sva vsaj lahko spet stala in za roke je bilo dovolj prijemov. Človek se naveliča biti pajek…
Fotografije: ANTE MAHKOTA in PETER ŠČETININ
Od daleč se zde Tri Cine kot trije kamni, ki jih je otrok zasadil v mivko. Od blizu so Tri Cine tri gore. Vrhovi so 3000 metrov nad morjem in od vznožja do vrha je 500 metrov skalnatega zidu. Zadnja v vrsti, Zahodna Cina, je najbolj previsna. In tam, kjer je previs največji – 310 metrov stene je spodjedene in za 40 metrov moli iz navpičnice – so si ljudje utrli najtežjo pot v vseh Dolomitih. Le redki plezalci se podajo nanjo, najmanj dva dni vise nad prepadom. Prva Jugoslovana, ki sta preplezala ogromni previs, sta Ante Mahkota in Peter Ščetinin. Pravita: »Človek je tudi pajek!«
Brez dobre opreme ne prideš čez »francosko«: potrebuješ trikrat po 40 metrov najlonske vrvi, 30 aluminijastih vponk, kline, lestvice, hrano, vodo in, če se da, tudi viseči mreži, da prespiš kot netopir.
Dva dni ni ne konca ne kraja previsov. Ves čas visiš nad prepadom. Ko prvi v navezi prepleza 40 metrov in se iztečejo vrvi, se priveže na kline in počaka, da drugi plezalec pride za njim. Pravkar je drugi v navezi na spodnjem »visišču« odpel nahrbtnik, prvi pa ga bo potegnil in ga obesil na svoje kline. Vrvi vise v zraku in pripovedujejo, da sta plezalca daleč onstran navpičnice. Narobe svet. Svet pajkov. Toda vrvi pajčevina plezalcev – so prekratke, da bi se lahko vrnila. Pot je odprta samo naprej.
Na krušljivi rumeni steni roke komaj najdejo opore. Pa vendar je izvežbanim prstom že najmanjši prijem dovolj velika opora, da dvignejo vse telo. Zatrepetajo v naporu, toda ne popuste. Najmanjši padec pomeni, da bi plezalec obvisel da- leč od stene in bi jo komaj še dosegel.
Na bivaku v »francoski smeri« čez severno steno Zahodne Cine smo v prejšnji številki zapustili oba plezalca. Le malo sta spala in ko ju je ob petih zjutraj doseglo prvo sonce, sta že spravljala I opremo v nahrbtnik. »Vrvi so naju tiščale okrog pasu, noge so odrevenele. Vesela sva bila, da spet lahko začneva plezati,« se spominja Peter Ščetinin. Poldruga ura je minila, preden je prvi v navezi splezal 40 metrov višje. Najprej je za seboj potegnil nahrbtnik, ga obesil na kline in iz vreče potegnil kamero. Fotografiral je navzdol. »Natanko poglejte,« nam je razložil Mahkota, »črne pike ob vznožju so prijatelji, ki so naju prišli pogledat.«
Ob petih zjutraj sta plezalca zapustila bivak, Ob pol treh popoldne sta bila že 350 metrov nad vznožjem! Pot je zapirala velika streha. Vedela sta, da sta pred poslednjo veliko oviro.
PETER ŠČETININ, 31, inženir, poročen: »V francoski ni bilo ničesar, kar bi ne pričakovala. Dobro sva se pripravila, dovolj moč na sva bila. Bolj kot na por naju je utrudila neprestana napetost: dva dni tudi za trenutek ne stopiš na skalo.«
Zahodna Cina je zadnja v vrsti »Treh vrhov« nad Cortino d’Ampezzo. Sredi previsa severne stene sta 200 metrov nad vznožjem prenočila plezalca Ante Mahkota in Peter Ščetinin. Iz vrvi sta si spletla ograjo, da sta udobneje prestala noč nad prepadom. »Za večerjo sva popila oranžado iz konserve,« pripoveduje Mahkota, »in ko sva prazno škatlo spustila v globino, je treščila na melišča dvajset metrov stran od vznožja stene.« Dvanajst ur sta plezala, da sta dosegla bivak, in ure so minevale kakor minute. Sedaj se je obrnilo: noči ni in ni bilo konca.
Ščetinin je dosegel Mahkoto, ki je varoval pod streho. Potem je plezal naprej: deset metrov na desno, potem pa naravnost čez streho. Plezalec je že štirideset metrov onstran navpičnice.
»Če bi bil pajek, bi od tukaj, kjer sem, spustil 300 metrov vrvi in se vrnil,« pripoveduje Peter. »Za naju ni bilo poti nazaj. Potem sem se potegnil čez rob. Nobenega previsa ni bilo več.«
ANTE МАНКОТА, 30, nоvinar, poročen: »Občudujem tiste, ki so steno prvi preplezali. Podali so se v steno, ki je tako previsna, da ji šest dni niso videli vrha. S Petrom sva vedela, da so bili pred nama že drugi ljudje. Če veš, da so zmogli drugi, ni težko biti pajek.«
Francoska smer v Zahodni Cini sodi v najvišji vrh svetovnih alpinističnih dosežkov. (Ledene stene so seveda še težje.) Sedaj sta jo preplezala tudi jugoslovanska alpinista. Vprašali smo ju, zakaj sta šla plezat v Cine, ko pa je v Julijskih Alpah še veliko nepreplezanih sten. Odgovor: »Športniki gredo na olimpiado, da vsemu svetu pokažejo, kaj zmorejo. Mednarodna arena alpinistov so nekatere izbrane stene, za katere vsi vedo, kako zelo težke so.« »Je Zahodna Cina najtežje, kar so Slovenci doslej preplezali?« smo silili. »Za stene, kjer ni snega in ledu, bo že držalo.« »Kaj pa Sfinga v Triglavski steni, ki sta jo vidva prva preplezala?« »Tako velike strehe, kot je v Sfingi, v francoski ni nobene. Toda Sfinga je krajša in zato precej lažja.« »Pa ni preveč vratolomno takole dva dni nad prepadom?« »V najtežjih stenah skoro ni nesreč, ker se vanje podajo le tisti, ki so pripravljeni. Tako rekoč pajki s človeškimi izkušnjami,« sta odgovorila.
Fotografije: ANTE MAHKOTA
