Čez severnozapadno steno Prisojnika

Planinski vestnik, februar 1924

Dr. Stanko Tominšek

Bilo je že opoldne in lačni smo postali. Polegli smo po skalah, privezali dušo in telo, potem se pa udobno solnčili. Do sedaj smo hodili po sami senci in hladu; solnce nam je zdaj jako dobro delo. Ogledovali smo pri tem nadaljnjo pot. Na razpolago smo imeli dve smeri. Prva, ki so jo uporabili že predplezalci, gre po široki polici, ki vodi od turnca levo navzgor do Hudega Turna; s te police se prestopi na drugo polico, ki drži od severnega grebena vodoravno čez celo steno do zapadnega grebena in se konča nekaj nad Oknom. Te poti pa nismo mogli uporabiti, ker so bile police še popolnoma zasnežene; zato smo se odločili za črni kamin, ki vodi s snežišča čez sredo stene naravnost proti vrhu. Sneg je radi pripekajočega solnca postal že čisto mehak; gaziti smo ga morali do stene. Prišedši v bližino kamina, smo opazili, da isti ne sega čisto do snega, marveč da ga ločijo gladke plošče. Izognili smo se jih in krenili po snegu nekoliko višje na desno ter prečkali odtod po ozki, komaj vidni polici v kamin. Dasi je kamin od daleč izgledal ko ozek, črn trak, je bil od blizu podoben ogromni črni duplini. V njem je bilo nagromadenega še polno snega, po stenah je tekla voda in vrhu vsega se je končal direktno v steno, tako da smo morali opustiti misel, plezati po njem. Tudi stena na obeh straneh ni izgledala vabljivo. Bila je gladka in deloma previsna. Odločili smo se po kratkem posvetovanju za desno.
Navezali smo se zopet na vrv in obuli plezalke; ta posel sem opravil jaz najhitreje, ker mi je bilo treba le sezuti čevlje. S skrajnim naporom je prvi brez nahrbtnika in cepina preplezal spodnji najtežji del stene in izginil za skalnim obronkom. Porabil pa je vso dolžino vrvi, da je prišel na mesto, kjer se je mogel zavarovati. Ostala dva sva plezala bolj varno, imela sva pa dosti opravka z nahrbtniki in cepini, posebno jaz, ki se od nahrbtnika nisem maral ločiti radi fotografičnega aparata. Amaterja in plezalca v eni osebi združiti, je pač težavno.

Najhujši konec je bil za nami. Stena je bila sicer še vedno okoli 60 stopinj nagnjena, imela pa je še dovolj prijemov. Neprijetna je bila zato, ker so bile plasti nagnjene proti dolini in je bilo zato treba vsak prijem preje poskusiti, če drži. Po takem terenu smo plezali kakih 400 m. Plezanje sicer ni bilo nevarno, a tembolj zamudno in utrudljivo. Stena ni nudila nobene izpremembe; plezali smo nazadnje kar mehanično, dokler nas ni iz otopelosti prebudilo zamolklo grmenje. Presenečeni se ozremo. Nebo so prepregli, ne da bi mi kaj opazili, temni oblaki in posebno proti vzhodu je bilo nebo kar črno. Od tam je tudi prihajalo grmenje. Pospešili smo korake; kajti dasi smo v hribih že marsikaj doživeli, nevihte v steni si nismo želeli. Še visoko nad nami je bil vrh, okolu nas pa gola stena brez vsakega zavetišča. Niti toliko prostora ni bilo, da bi se vsi trije skupaj vsedli. Tudi cepine smo nezaupljivo pogledovali in čakali, kedaj se prikaže Elijev ogenj. Bali smo se tega znamenja električne prenapetosti v zraku, ker bi se morali ločiti od cepina; saj smo vedeli, da jih bomo proti vrhu radi snega še izdatno potrebovali. Toda k sreči se nas je nevihta ognila.
Nastopila pa je, vsaj za mene, druga težava. Moje plezalke — vulgo nogavice — so bile že popolnoma izgubile prvotno obliko; prsti in peta so že zdavnaj zagledali beli dan in so kljub vsemu popravljanju silili ven. Eno nogavico sem celo izgubil. Bilo je zame kaj mučno plezanje; noge so me od ostre skale skelele. Toda šele, ko smo prišli na polico, ki vodi od severnega grebena na zapadni greben, se je pričela strmina zmanjševati. Do sem smo plezali navpično v smeri proti vrhu. Tu pa smo krenili nekoliko v levo proti nekemu žlebu, ki je bil še poln snega. Z veseljem sem zdaj obul čevlje in jo mahnil po snegu navzgor, dočim sta se tovariša raje držala levega roba. Le prehitro je bilo snega konec in moral sem zopet v steno.
Približevali smo se že vrhu. Toda težav še ni bilo konec. Zadnji konec Prisojnika tvori namreč zopet popolnoma gladka in navpična stena. Ker smo imeli takih sten za danes že zadosti, smo se raje obrnili na levo. Prišedši na skalnat pomol, se je odprlo pred nami v smeri proti severnemu grebenu veliko, dokaj strmo snežišče, od katerega nas je ločil 10 m širok leden žleb. Led je bil trd in sekanje stopinj nas je zelo zamudilo. Dasi že precej utrujeni, smo raje sekali stopinje široke, kakor da bi se že tako blizu vrha ponesrečili. Srečno smo dosegli snežišče, ki nam pa je dalo še precej opravila. Proti
. pričakovanju je bil sneg še mehak in udiralo se nam je skoraj do pasu. Kaj se to pravi po skoraj 9-urnem plezanju, to si naj tisti misli, kdor je to že izkusil.
Vsakih 10 korakov smo se menjali in stopali kolikor mogoče previdno. Da sprožimo plaz, ali da enemu zdrči — letel bi čez celo Prisojnikovo steno! Več kakor eno uro smo rabili, da smo pregazili sneg do severnega grebena!

Z grebena se nam je odprl diven pogled v dolino Krnico in na obkrožujoče jo gorske velikane, ki so se kopali v žarkih zahajajočega solnca. Levo pred nami se je dvigala Škrlatica s svojimi divjimi stenami, desno od nje pa znamenita Kriška Stena, ki prehaja v mogočno nazobčano kupolo ponosnega Razorja. Lep je bil tudi pogled na razorani vzhodni greben Prisojnika. Po kratkem oddihu smo se povzpeli deloma po levi, deloma po desni strani grebena na vrh. V splošnem je bil greben precej lahek, samo na enem precej zračnem mestu nam je sneg delal nekaj težave.
Točno ob 7. uri zvečer smo stopili na vrh, ki je imel še 3 m visoko kopo nanešenega snega. Obstali smo zadivljeni, občudovali smo solnčni zahod, kakršnega redko vidiš. Vso zapadno stran neba je pokrival velik oblak, čudno fantastične oblike; zahajajoče solnce ga je pobarvalo v vseh mogočih barvah. Pod njim pa so se kot silhuete odbijali od žarečega neba vrhovi zapadnih Julijskih Alp; posebno lepo so se videli Jalovec, Mangart in za njima Viš in Montaž. Tudi vzhodne Julijske Alpe so bile vse ožarjene, razen Triglava, ki se je zavil v meglo.
Ostali smo na vrhu do solnčnega zatona. Kar nismo se mogli ločiti. Toda mrak v dolini nas je opominjal, da je treba hiteti, če hočemo priti do teme iz skal. Spustili smo se navzdol proti Trenti, ker se nam pot mimo Prisojnikovega Okna radi bližajoče se noči ni zdela varna. Sestop so nam olajšala dolga snežišča in bliskovito smo drčali, oprti na cepine, navzdol. Kar naenkrat smo bili na razpotju, kjer se odcepi pot proti Erjavčevi koči. Doma na Vršiču, kjer stanujejo čez poletje laški financarji, smo se ognili po bližnjici; ob 9. uri zvečer nam je že postregla prijazna oskrbnica Erjavčeve koče z večerjo. Oskrbnik Dobravec nam je potem pripovedoval, kako je vsake pol ure hodil gledat, kod plezamo, in da si je oddahnil šele, ko je ob 7. uri zvečer opazil, da so se na snegu vrh Prisojnika pokazale tri črne pike.
Kakor sem že uvodoma omenil, smo plezali čez steno v namenu, da najdemo prikladen pristop na vrh. Prepričali smo se, da se pot da izvesti, in še dosti lahko. Prva polovica poti, t. j. do drugega snežišča nad turncem, bi se nadelala v smeri opisa; tu bi pa krenila, mesto v kamin, do poševne police, ki vodi v smeri proti Hudemu Turnu, prestopila nato na polico, ki veže severni greben z zapadnim, in po isti šla do pod vrha. Tu bi krenila pot zopet v steno navzgor proti vrhu in dalje v orisani smeri; tam nahajajoče se snežišče se v poletju izpremeni v prodišče, tako da bi bil lahek prehod na severni greben. Pot bo trajala, ako bo količkaj nadelana in zavarovana, 4 do 5 ur.