Planinski vestnik, januar 1924
Dr. Stanko Tominšek
Foto: Stanko Tominšek
Iz Pišnice, ene najlepših dolin naših Julijskih Alp, se dviga strmo proti nebu mogočni masiv Prisojnika; njega severna in severno-zapadna stena padata v divjih, na videz nedostopnih stenah proti dolini. Veličasten je pogled na tega gorskega velikana. Žal, da je pristop nanj sedaj mogoč samo z južne strani, ki leži že onkraj državne meje na laški strani; turist je zato navezan na milost in nemilost laških financarjev.
Kadar sem iz Erjavčeve koče na Vršiču opazoval to krasno goro, vselej me je bolelo, da nimamo od naše strani nobenega dostopa. Zato je bil moj namen, da poiščem primeren dostop za nadelavo poti čez severnozapadno steno. Iz planinske literature, kolikor mi je je bilo na razpolago, sem posnel, da je bila ta stena sicer že preplezana, toda ne direktno proti vrhu, marveč v smeri proti zapadnemu grebenu, kjer se nahaja znamenito Prisojnikovo Okno. Ta smer pa mi za pot ni ugajala, ker bi ležal zadnji konec poti še vedno na laški strani. Hotel sem zato preplezati steno direktno proti vrhu in sem za to plezalno turo zainteresoval par tovarišev. Koncem julija 1922. l. smo naskočili steno. Nismo imeli sreče. Hoteli smo izbrati bližnjico, a smo pri tem zašli v tako nedostopne in gladke stene, da smo se le s težavo vrnili in morali v steni celo prenočiti.
Ta neuspeh nam pa ni vzel poguma. Lansko leto (1923), 7. julija, ko je vse vrhove še pokrival globok sneg, smo se zopet znašli isti plezalci na ljubljanskem kolodvoru in smo se polni pričakovanja odpeljali proti Kranjski Gori. Na Jesenicah se nam je pridružil še Jože Cop. V veseli družbi nam je pot do Erjavčeve koče minila, da sami nismo vedeli kdaj.
Drugo jutro smo se ob 6. uri odpravili iz koče. Zamudili smo se s pripravljanjem barve, ker smo hoteli smer nekoliko zaznamovati, za slučaj, da bi se morali po steni vrniti. Rdeči minij smo imeli, ne pa firneža. Kje ga dobiti? Pomagali smo si s tem, da smo minij zmešali s petrolejem, ki smo ga dobili pri oskrbnici.
Od koče smo jo udarili preko studenca in potem po strmem hudourniku navzdol v Suho Pišnico, preskočili tu potok in stali čez kake pol ure že pod steno. Pred nami je ležal pravcat ledenik, vrh katerega bobni krasen slap. Ta ledenik so bili prvi plezalci uporabili za vstop in so prišli tik ob desni strani slapa v skale. Ledenik ima pa v sredini velikansko razpoko in odstopa v poletnem času tudi precej daleč od sten, ki ga obkrožajo. Tak vstop more postati zelo težaven in je zato nepripraven za morebitno pot. Izognili smo se zato ledeniku in vstopili v steno že spodaj desno pod njim, kjer postaja stena položnejša. Povzpeli smo se v smeri proti vrhu po precej položnih, toda z melom posutih in zato neprijetnih skalah kakih 100 m visoko do navpičnega, na levo nagnjenega kamina. Levo od njega se nahaja gladek črn žleb, preko katerega teče voda. Kamin je kakih 30 m visok in v spodnjem delu previsen, a v višini 10 m ga zapira zagvozdena skala. Treba je bilo obuti plezalke. Lahka stvar, če jih imaš! Jaz sem bil pri odhodu pazil v glavnem na to, da sem vzel svoj fotografični aparat, plezalke pa sem doma pozabil Ni mi preostalo drugega, kakor sezuti čevlje in plezati v nogavicah — dokler bodo držale — potem pa bos Prijetna prognoza to ni bila; zanašal sem se na to, da je koža na mojih nogah od mnogih tur trda ko podplat.
Kamin je zelo ozek, ker nima prijemov, se da preplezati le na ta način, da se upreš s hrbtom v eno steno, z nogami v drugo, telo pa porivaš naprej Kmalu smo bili preko zagvozdene skale; nahrbtnike in cepine smo potegnili z vrvjo za seboj. Nad skalo postaja kamin širši in položnejši in je izstop iz njega prav lahek. Krenili smo odtod po ozki polici kakih 20 m na desno in nato zopet naravnost navzgor do široke, z borovjem gosto obrasle police. Vstop na to polico označuje mogočen star macesen, ki smo ga tudi zaznamovali.
Tu sta se morala dva tovariša vrniti; enemu je postalo slabo, drugi ga je spremil. Ostali trije, t. j. Janez Kveder, Jože Čop in jaz smo se pa podrsali po snegu, ki je še ležal na polici, kakih 50 m navzdol, zavili potem po isti polici desno navzgor in stali kmalu na zgornjem koncu vodopada. Njega samega sicer nismo videli, slišali pa smo globoko pod seboj mogočno bobnenje. Vodopad dobiva vodo iz snežišča, ki se razteza med Hudim Turnom in stolpičem, ki se nahaja sredi Prisojnika. Voda se zbere v precej močan in deroč potok. Onkraj njega zapira pot visoka, popolnoma navpična in gladka stena, ki pada naravnost na ledenik Desno nad nami se dviga tudi navpična gladka stena, katero oživljajo mestoma macesni. Kako so ti semkaj prišli in kako morejo uspevati v skali brez prhlice, mi je uganka.
Prav ti macesni pa so nas premotili, da smo poskusili prehod preko te stene; vedeli smo namreč, da se nahaja nad njo stolpič (»turnec«), do katerega moramo priti. Prijemov je bilo malo in še ti so bili navzdol obrnjeni; v višini kakih 30 m pa so popolnoma prenehali. Morali smo nazaj. Preostala nam ni druga pot, nego čez steno onkraj vodopada. Dasi strma in gladka, se je izkazala še dosti lahko prestopno, ker je imela več lepih in sigurnih prijemov, ki jih od spodaj nismo bili videli. V višini 50 m preide stena v sicer strm, toda lahko dostopen greben, vrh katerega se nam je odprla popolnoma nova scenerija. Nekako boječe smo najprej pogledali proti »turncu«, ki se je dvigal desno nad nami (glej sliko). Ta del nam je bil popolnoma neznan, ker se iz doline ne vidi. Pričakovali smo težko steno — tu pa se pred nami razprostira strmo snežišče tik do vznožja »turnca«. Loči nas od njega sicer še strma stena, toda na enem mestu jo preseka ozka poličica, ki nas je kmalu privedla do snega. To je edino možen sestop na sneg (o tem sem se prepričal avgusta meseca, ko sem s Tomincem plezal k Prisojnikovemu Oknu; imel sem namreč priliko opazovati gamsa, ki je s police pod turncem pribežal mimo naju in je šele po daljšem iskanju in poskušanju ravno po tej poličici izginil levo v stene za Hudim Turnom.
Po zmrzlem snegu je bila hoja lahka in kmalu smo stali na težko pričakovani polici pod turncem — v višini 1700 m, kakor je pokazal aneroid. Polica je zelo široka, nekaj nagnjena, posuta s prodom in vodi skoraj 2 km daleč proti Prisojnikovemu Oknu. Po njej smo obšli turnec in krenili po kakih 20 minutah levo v steno. Pravi vstop pa smo zgrešili; morali bi namreč kreniti malo prej v steno; vendar smo po preplezanju nekaj zračnih mest kmalu stali ob snežišču nad turncem. Snežišče pred nami obkrožajo divje navpične stene severnega in zapad-nega grebena Prisojnika, na naši levi leži turnec, izza njega pa štrli proti nebu vrh Hudega Turna (glej sliko). Desno nad nami zija črna votlina — Prisojnikovo Okno. Krasen je odtod pogled na Vršič, nad katerim se dviga Mojstrovka in levo od nje izraziti Jalovec.
(Konec prih.)
