Delo, 18. julij 1977
Knez in Zupan sta kljub slabemu vremenu ponovila ameriško direttissimo v Druju in Mrtvaški prt v Jorassih – Nekaj podrobnosti o teh ostenjih
Celjska alpinistična naveza Knez-Zupan, od katere vsi veliko pričakujejo, se je pretekli teden proslavila v Zahodnih Alpah s ponovitvijo ameriške direttissime v Druju in Mrtvaškim prtom v Jorassih. Kljub slabemu vremenu je dosegla uspeh, s kakršnim se lahko postavijo le redki.
Franček Knez in Jože Zupan naši alpinistični javnosti nista neznana, čeprav plezata šele peto leto. Že drugo leto pa spadata v sam vrh tako po številu kot po kvaliteti opravljenih tur. Oba sta doma iz Rimskih Toplic, oba zaposlena v Celju, prvi kot avtoelektrikar pri EMO, drugi pa kot trgovski pomočnik pri MERX in oba sta člana AO pri planinskem društvu Celje od leta 1973. Tudi po starosti sta s skoraj vrstnika. Knez ima 22 let. Zupan pa je dobro leto starejši. Knez je pričel svojo prvo plezalno sezono povsem normalno, opravil je 25 vzponov, toda že drugo je imel kar 47 vzponov. Leto 1975 je prebil v JLA, lani pa je opravil rekordnih 75 plezalnih tur. Letos, do odhoda v Francijo si jih je v knjigo ponovno vpisal že 54. Pomeni, da živi in dela takorekoč in izključno za alpinizem. Zupan po številu vzponov za njim nekoliko zaostaja (16-24-JLA-57-33), če prav se tudi s tako bero lahko pohvalijo le redki. (Knez je sam opravil kar 15 vzponov v Vršičih, Rinkah ter Turski gori, neredko tudi po več na dan).
In kakšne so bile njune letošnje ture? Pozimi sta dvakrat plezala Modec-Režkovo smer v Štajerski
Rinki, v Planjavi pa sta kot prva preplezala Beli graben in celjsko smer ter zbrala več prvih in drugih zimskih ponovitev, Knez pa je razen tega opravil še štiri pomembne solo vzpone, od katerih so bili kar trije zimski prvenstveni. V Paklenico sta šla že vsak prek 20 težkih vzponov in tu presenetila vse z vrsto ekstremnih tur, med katerimi sta bili tudi dve prvenstveni. Potem sta nadaljevala s Sfingo, stebrom Šit ter prvenstvenimi: Sulico v Dedcu, smer zadnjega srečanja v Planjavi, Črnolaska v Vežici… Knez pa je temu spisku dodal še dva prvenstvena vzpona v Ojstrici, ki ju je opravil kot samohodec.
Knez in Zupan sta odšla v Chamonix 2. t. m., potem ko sta za zadnji preskus kot prva ponoči preplezala Herletovo smer v Ojstrici. Tri dni kasneje, v torek popoldne pa sta se že vozila z vlakom na Monteverest, potem pa prečila ledenik Mer de Glace in si prvi bivak uredila že pri razcepu, kjer se ameriška smer levo oddalji od Magninojeve. Po prvem dnevu plezanja sta prešla pas previsov in bivakirala nad njimi, v četrtek pa sta se na noč pripravila le še dve, tri dolžine pod vrhom. V petek je bil zato na vrsti takorekoč le še sestop. In da ne bi kdo mislil, v kakšnem idealnem vremenu sta plezala, ker sta bila tako hitra! Sploh ne – bilo je dokaj slabo, imela sta kar precej dežja in tudi, sodro, pa zelo malo klinov v steni, kljub skrajnim tehničnim težavam (A3 in 4).
Potem sta dva dni počivala, napravilo se je lepo vreme in Celjana sta se odločila za prosluli Mrtvaški prt. Ob 22. uri sta vstopila in ker je bil led dokaj slab, pod njima pa voda, sta zabijala kline le na varovališčih in plezala vso noč. Ob 7. uri sta bila he na grebenu l’Hirondelle, kjer se smer konča.
In sedaj? Za njune načrte ne vemo natanko, zelo verjetno pa bosta vstopila še v severno steno Charmoza in tudi s tem najbrž še ne bosta končala. Mi pa skušamo njuno dejanje osvetliti vsaj s skromnim zgodovinskim orisom o steni, kjer sta plezala. O pomenu tur, ki jim, po podatkih s katerimi razpolagamo, tej sezoni v Zahodnih Alpah še ni para, pa raje jeseni po temeljiti analizi.
Veliki in Mali Dru sta gori, ki sta delali zgodovino, ju je ocenil Toni Hiebeler leta 1975 Alpinismusu. Lammer pa je ta vitek, gladek in strm skalnat prst, ki kaže v nebo, opisal: Skala je, ki se kakor žebelj poganja v višave. In s tem nemogočnim vrhom sta se Vojvoda Hamilton in Grenvill poskušala spoprijeti, še predno je človek stopil na Mont Blanc, ki le nekoliko stran dviguje svojih 4810 metrov visoko teme.
Gori, ki delata zgodovino
Leta 1873 je pričel s poskusi vztrajni Anglež Clinton Thomas Dent. Osemnajstkrat je moral priti, da se je 12. septembra 1878 povzpel na goro skupaj z J. Walkerjem Hartleyem in švicarskima vodnikoma Aleksandrom Burgerjem ter Kasparjem Maurerjem (brez njiju ne bi šlo!). Na vrh so prišli po vhodnem grebenu. Leto dni kasneje je bila preplezana južna stena Velikega Druja in leta 1837 so prvič prečili oba vrhova. Prave stene, tiste, po katerih je Dru postal znan po vsem svetu, pa so pričeli oblegati šele v tem stoletju. Robert Grelos in Andre Roch sta se 1932 dva dni spuščala po severni steni – od zgoraj navzdol. 1. septembra pa sta jo Pierre Allain in Raymond Leininger kot prva tudi preplezala.
Zahodna stena Malega Druja, 1000 metrov, osemdeset stopinj, vmes pa previsi. Že leta 1930 sta prišla pod njo Mailly in Cazaley, toda čas za zmago tedaj še ni dozorel. Potem sta poskušala Livanos in Magol, pa Gaston Rebuffat in drugi. Šele leta 1950 so našli prehod prek plošč (Vignes s tovariši). Toda jeseni se je z Jugozahodnega roba odtrgala ogromna granitna klada (njene konture so ocenili na 300 x 80 x 20m) in na vseh policah je obležalo toliko grušča, da so se stene nekaj časa izogibali. Šele leta 1952 so uresničili veliki načrt. Magnone, Bernardini, Dagory in Laine so steno preplezali v dveh etapah: med 1. in 4. ter od 16. do 18. julija. Govorili so o novi dobi alpinizma. Že tri leta kasneje pa je Bonatti uvedel nova merila: sam je v šestih dneh dosegel vrh po JZ stebru, potem ko je vsako dolžino preplezal trikrat. Pa še ni dosegel skrajnosti! Jean Couzy in Rene Desmaison sta leta 1958 zmogla zahodno steno pozimi, marca 1957 pa Guillaume in Vieille tudi JZ steber. In potem šele je prišla direttissima. Leta 1965 sta jo v štirih dneh zmogla John Harlin in Royal Robbins. (Doslej je menda doživela le štiri ponovitve, kar najlepše potrjuje vrednost vzpona Celjanov.) A Dru še vedno ni do konca obdelan. Leta 1973 od 20. aprila do 18. maja je v severni steni izsilil novo smer neutrudni Ženevčan, po rodu pa Čeh Tomas Gross.
Naši alpinisti so doslej v Druju ponovili že Allainovo smer v severni steni, Magnonijevo v zahodni ter Bonattijev steber.
Z mrtvaškim prtom (Linceul) v SV delu severne stene Grandes Jorasses smo bolje seznanjeni, saj je to že drugi jugoslovanski vzpon. Konec januarja 1968 so časopisi s precejšnjo rezerviranostjo javili, da sta Rene Desmaison in Robert Flematy v 14 dneh preplezala Linoeul. Bilo pa je za to precej razlogov! Že od leta 1956 je namreč samotar Roland Trivellini, ki je potem izginil v severni steni Eigerja, sporočil, da je preplezal to neverjetno snežno vesino. Niso mu verjeli in sedaj naj bi bil premagan v zimskih razmerah, pa čeprav je poleg Desmaison? Toda končno so verjeli. Med 27. in 29. julijem istega leta so Mrtvaški prt preplezali Kanyar, Bortel, Blencha in I. Dieska ČSSR. Smer so tudi korigirali, in sicer po prvotnem načrtu do vrha Point Walker (4208 m). Druga letna ponovitev je pripadla mojstranški trojici; Janku Ažmanu, Janezu Brojanu in Zvonetu Koflarju. V steno so vstopili ponoči 6. julija 1970 in po treh dneh srečno izplezali. Potem je ta smer še enkrat razburila alpinistični svet. 23. februarja 1975 ob 10. uri je v steno vstopil Ivan Ghirardini. Začel je po Demaisonovi smeri v Walkerju, dva dni kasneje je prestopil v Linceul, 26. februarja zvečer pa ga je zadela katastrofa: izgubil je kuhalnik in s toplimi pijačami ni mogel več računati. Toda kljub temu je nadaljeval in šele 6. marca ob 11.30 so ga vsega izčrpanega reševalci rešili med sestopom.
Franci Savenc
