Kakor bi star možanec kje na oni plati gore, morda pod vrhom, v zelenih drneh, marno vlekel svoj vivček, se je kar naprej sukljal čez rob Čelešnika strmo kvišku bel dim in izginjal v praznem, tako plavem nebu, da se je človeku zmedlo, če je predolgo strmel vanj.
V izgubljeni, osojni grapi se je, nad starim snegom nemara, ves dan potuhavala svetla meglica, čeprav je bilo vreme vroče in suho. Zdaj pa jo je le našel in razmotal zablodeli veter ter jo po štrenah brez prestanka pehal v višavo, v enem samem tankem pramenu, tesno ob skalovju.
Oblaka pa ni bilo videti nikjer, na vsem širnem nebu, ki je vrhovom in grebenom radodarno odpiralo višino in daljavo, da so se lahko v tem prejasnem vremenu postavili z vso svojo mogočnostjo in lepoto. Gore so se pokazale od svoje prave strani, kako je že bila katera. Nič ni skrivalo njihovega značaja, ni bilo pernic, da bi se v ,njih tajile in pretvarjale, pa tudi muhasta igra svetlobe in sence jih ni mogla vsak hip izpreminjati. Enakomerno je razlivalo sonce svojo luč nadnje, ure in ure dolgo se temotne lise v njih niso premaknile skorajda niti za pedenj. Razgrnjena do zadnje skrivnosti in čista je vsaka zase v prelepem vencu stala pred dnem.
Ta je bila kladasta in oglata, nerodna in potrpežljiva kakor človek, ki le stežka in počasi prelaga svoje misli, dobrodušna in nebogljena hkrati. Prav nič ji ne more biti napak, če v njena, s pohlevnim pečevjem obrobljena pobočja zavija vsak, pa prav vsak, kogar le pot zanese do kraja doline, in če se po zelenih krajih iz hriba v dol in vsevprek preganja ves ljubi dan divjad. Še na pomlad se brez togote otrese snegov in jih naglo pospravi v krnici pod sabo kakor bi jih prestregla v predpasnik. Drevje tod ima mir pred njimi.
Druga pa ji ni prav nič podobna. Zadirčno in sitno se poganjajo njene brdnice v špičast vrh, ki je majhen, ozek in ježljav. Kar naprej v njeni razriti, rdečkasto rumeni steni brni in tleska neučakano kamenje. Pa le nima veljave: prenizka je in preozka, preveč razdrapana na grape in rebra in premalo strma. Ob kraju zime pa le vsako leto doživi svoje velike ure. Takrat podivja s plazovi kakor bi se hotela maščevati za prezir, in človek, ki si tačas spodaj kje utira stopinje v sneg, se ozre k njej z resničnim spoštovanjem in strahom, kakor ga obhaja le med najbolj veljavnimi od njih, kadar ga nenadejano zaloti nevarnost, da mu gre zares za glavo.
Nekatere med njimi — in teh je še največ — pa so nekako v sredi. Niso odljudne, prav lahko pa tudi ne puste k sebi. Na kakšni strani so jih ljudje že ukrotili za silo, toliko da se jim da ravno stopiti na teme, ne da bi se moral človek, preden se je je odpravil na pot, posloviti od tistih, ki jih je imel rad in se jim vriniti v skrbi. Drugje pa so strmo prepadale in le vajeni in predrzni so si tam upali čez. Od kakšne strani pa na njihov vrh le še ni priplezal nihče — to je bilo prihranjeno tistemu, ki bo ob srečni uri dobro vadljal za svoje življenje in se zdrav izmotal iz brezen.
Nekaj teh gora je večidel zamišljenih, odmaknjenih, vase zaverovanih, pa naj bosta dan ali noč taka ali taka, naj bo zima ali poletje, pomlad ali jesen. Če jih iz te okorelosti kdaj pa kdaj takšna reč zmoti, ožive le za prav kratek čas. Zdrznejo se ali osupnejo, ali pa se ujeze. S peklenskim hruščem se včasih na njihovih trdih životih razbije podor — ali pa kamnitni plaz le za kratek čas zmoti tišino. Sicer pa so mirne, pohlevne, tihe, — če bi ne bile tako razsežne, skoraj da se ne bi vedelo, da so tu. Skromne so, kar tako žde pod nebom v krotki mogočnosti.
Druge pa so zmerom nemirne. Zmerom kaj snujejo in prožijo kot bi si preganjale dolgčas. Zdaj zropoče skoz njih debri kamnitni udár, zdaj prestrežejo oddaljeni odmev in ga norčavo pomaličijo, zdaj se igračkajo s kakšnim skritim slapičem in šume žnjim kot bi premogle neznansko mogočne tokove vode — ali pa puste vetru, da se vseda po vseh njihovih vogalih, obleti vsako čer in škrbinico in jim žvižga svoje starinske, otožne in objestne napeve.
Težko, da bi si bili dve sosedi podobni, razen nemara v tem, da ima vsaka vsaj nekaj malenkostnega.
Eni gori v tej družini pa se ne da nič reči.
Brez graje je, ni ga, ki je ne bi pogledal s spoštovanjem.
To je Čelešnik.
Čelešnik, ki stoji od bratov in sestra pomaknjen vstran, Čelešnik, ki s svojo divjo steno zapira ure in ure dolgo dolino, Čelešnik, ki s svojim mogočnim, trdnjavskemu obzidju podobnim vrhom lomi nalete strupenih vetrov, gnete in mesi in muči oblake, preden jih pusti naprej, Čelešnik, ki na svojem prezeblem hrbtu redi skrivenčeno, najbolj žilavo in najbolj trmasto rušje ter skopo varuje čopasti vrnuh za sestradane gamse.
To je gora, ki se je na sever pred vsakim stikom z golimi kamnitnimi svetišči ogradila po vsej dolžini in širjavi s krnico, da ji skoraj ni kraja ter si za mejo položila bel pas iz naphanega snega, ki se je naletel z njenih pobočij kdo ve že kdaj in bo tam tudi ostal za vse večne čase. Kajti ni ga tako vročega leta, da bi ga utegnilo vzeti sonce. Vse poletje ostane, zima pa mu spet vrne barvo zgodnje pomladi.
Iz kotanje se na severni plati naglo vzpne v strmih skokih breg, ki se razleze v širok, kosmat hrbet. To je na severu. Ko so drniči v kraju z rastočo strmino, pa pride preddurje neznanega, grozotnega, omotičnega.
Širok zid, gladek in na vrhu načičkan kakor stolpiči starodavne graščine komajda pusti človeka nade. Daleč je razprostrt ostri greben.
Še korak naprej — pa zmanjka sveta.
Stopil bi v prazno.
Strahovit prepad se odpre pred nogami. Iz neznanske višave človek nenadoma zagleda pod seboj dno doline, sto in sto metrov globoko grušč in zeleni gozd in tam vodo sredi belega proda.
Če bi spustil kamen …
Niti enkrat ne bi udaril ob steno.
Brez tleska bi prebrnel vso višino in se raztreščil naravnost doli ob vznožju tega vrha, ki je kakor streha pomaknjen daleč ven nad prepad.
Kakor orjaško lastavičje gnezdo je prilepljeno to skalovje na steno, ki zastonj išče še ene, da bi ji bila po silovitosti podobna.
Ta gora je vsa obrnjena na jug; na to plat domuje in gospodari s svojo pretresljivo mogočnostjo in vseobvladujočo razsežnostjo.
Z macesni obrasel polog vodi z višino strmejše k široki prodnati polici, s katere v vse strani odpadajo gladka navpična korita.
Nad polico pa v enem samem zamahu šine k nebu sto in sto metrov visoka stena naravnost navzgor, vsa v svetlih ploščah kakor vitez v oklepu. Tu pa tam zeva rdeč pas sredi sive skale, posebna grožnja sredi drugih, ki neprestano od povsod in z vsega kakor migljavica trepetajo s pečevja.
Tenke poči se vlečejo čez pločade, mokri, črni jeziki preprezajo sivo pečino.
Steno zamaka z vrha.
Neprestano udarjajo zviška težke, mastne kaplje, ki se zbirajo dolgo, preden se utrgajo. Le previse zadevajo pod seboj, čeznje se vlečejo odurne maroge, ki so od spodaj videti kakor poči. Od tam gor padajo in se razbijajo na glavičih previsov.
Silni obok kipi daleč čez steno. V vetru miga, prav na kraju, nad brezno zakoreninjen rušev grm. Čisto razločno ga je videti.
Ta gora je svojeglava, povsem sama zase. Nedostopna kraljuje, vsa je doma na tej strani. Njena veličastnost tesni dolino in polni srca mladih ljudi z nelagodnostjo. Hromi jim kretnje in jemlje veselje do pogumnih del. Šele ko so daleč preč, v drugih stenah, sredi tveganih dejanj, se znebljajo more.
Toda, kadar se spet vračajo, po novih uspehih pijani od zmagoslavja mimo te stene nazaj v dolino, se namah streznijo in zresne in prešerni blisk jim v hipu izgine iz oči. Beseda zastane in pogled zdrsne z njenih ne človeških strmin kam drugam — kamorkoli že: v drugo goro, v morje gozdov in grmovja, v meli, ali pa k prijaznemu, gostoljubnemu domu sredi zelene trate, ki jo brez konca in kraja polni šum obilnega bistrega izvirka.
Med ljudmi so odljudneži, ki jih je neugnanost gonila v nehodne strmali vsakokrat pozabljali nanjo potem, ko so razpredli drzne načrte, kako jo bodo nekoč ukrotili. Tako je šlo iz leta v leto. Včasih so se skupine le podale vanjo, pa so obračale že po nekaj metrih.
Čas je šel mimo kakor voda in kakor ta na kamenju, je on pustil na ljudeh svoje sledove.
Obrusili so se, izmodrili in polagodili.
Kmalu so sinčku ali hčerki kazali hrib, ki so se bili nekoč namerjali z njim dajati. In žena je z nejevoljo poslušala v prezgodnjem strahu, da jim ne bi prehitro izpridili otrok. Zmanjkalo je pomalem tega in onega, izgubili so se v ravnini, čisto podjarmljeni od vsakdanjih skrbi, nič manj vdani v usodo kakor tisti, ki nikoli niso nosili zastavljat življenj nad prepade.
Čelešnik pa je kljuboval viharjem, nevihtam in hudem. Še zima si ni mogla podvreči njegove stene. Ko je vse gore naokrog in vse stene zametla s snegom, je stala Čelešnikova gola kakor sredi poletja. Le dve, tri bele krpe so se kdaj pa kdaj, ko se je po večdnevnem metežu nebo zjasnilo, zasvetile za dan, dva v njenih mokrih, premraženih robovih.
*
Sonce je žgalo in zrak je bal gost od omotičnega, prijetnega duha po sparjeni jelovini. Od skal in ščavja je žehtela prigrevica.
Marsikdo je videl tisto popoIdne beli dim, ki se je nesel izza Čelešnika k nebu.
Drvar, ki se je ozrl od dela in si šel z lahtjo čez znojno čelo.
Pastir, ki se je s polnim košem snega sredi melišča usedel, da bi se oddahnil.
Lepa Iza, ki se je v ležalniku pred domom naveličala brati.
Mestna dekleta, ki so na poti v Sedlo posedla po skalovju, da so se po njihovih gladkih nogah lovile sence kakor sta smrekovim vejam narejala veter in sonce.
Ihta in Menih, ki sta prišla od popoldanskega vlaka, zadaj za domom prekladala ropotijo iz nahrbtnikov in vmes družno od časa do časa pogleda vala k zdolgočaseni Izi.
Kakšno je bilo to poletje!
Zdaj na tej, zdaj na oni strani gorske rajde, povsod pa med znanimi obrazi ljudi in gora! Kaj sta vse obredla!
V tej steni je prvič pel klin in v oni.
Že je bledelo v spominu, mimo je bilo, minilo. Iz te je ostal odlomek, od tam nekaj. Dva, trije značilni dogodki. Nič več. In skoraj od povsod enaki vtis nemirnih ur, napol prijetnega, napol mrazotnega razburjenja v potuhnjenih, še nikdar obiskanih pečinah.
Pa dnevi brez dela, dnevi brezskrbnega počitka!
Prekladanja s klopi na prag, s praga na skalo za kočo, poleganja v travi, ko je sonce belilo stene pod plavim nebom sredi najlepšega dne.
In bežne ure nenadnih nežnosti, ko se raztaja zakrknjeno srce, oči, ki vznemirijo za en sam gorski dan, da istemu ne bodo več sijale. Lepe ure, sladke in trpke hkrati, ker minejo tako naglo. Majhna nebesa, ki se drugi večer že razpenjajo nad tretjo goro, daleč preč, preč od oči in še iz spomina.
Vmes pa večeri hrupa in divjega trušča, ko so oskrbnika bolele noge od hoje v klet in do mize.
Večeri nesmiselne prešernosti, ko se je moralo vse izdivjati, ko nazadnje mora iz puščavnika priti pust, norec, ki motovili in rjove, razkazuje mišice in prostaško razsipa junaške zgodbe, ki so se res primerile.
Večeri, ko je grmela pesem, hreščala harmonika, se od bijočih sekačev cefral pod in lezli žeblji iz desák.
In ko se je šel pust iz vročine ven hladit, se mu je tako na samem zazdelo, da še nočne gore s svojimi modrimi glavami odkimavajo nad njim — kaj ne bi potlej ljudje?
Pa še dan počitka, z brnečo glavo in mačkom, da se je duh spokoril in otreznil in da je prešla norčavost.
Potem so se pa v zgodnjem jutru spet oglasili iz sten zamolkli in svetli udarci.
Kladivo je s klinom pelo posebno pesem, ki je gornikom spodaj na stezah oznanjala predrznost. Vse gre mimo: sijoče poldne v beli steni, nočna hoja pod tihimi, temnimi vejami spečih smrek, bistro jutro, polno nemirnega razbijanja v srcih in šumenja v glavah, zbegana radost in ščemeča tesnoba pred bližnjimi dogodki. Zbrane in hrupne večerne zarje pred kočami, varne noči med ljudmi in dolge, mrzle, temne ure v samotnem skalovju, kjer sta v somrak pogreznjena zemlja in zvezdnato nebo enaka prepada, brez usmiljenja, trda in tuja.
Res, kakšno je bilo to poletje!
Nemirno, brez obstanka, lahkomiselno, pa spet močno, čvrsto in sveže. Kakor veter, ki vihra vsevprek, nori po travah, se zaganja v pečevje, vasuje na drugi gori, pa se spet vrača, podnevi ali ponoči, se igra s strehami na pastirskih bajtah, hlasta po ruševju — tako je šlo čez dogodke in z njimi.
Vetru je bilo podobno ali slikam na bežeči vodi, ali pa tudi dimu izza Čelešnika.
Družbe so se razteple, potihnil je veseli hrum — še malo, pa pride jesen z otožno, bolehno umerjenostjo. Zdaj je prišel čas za reči, ki so se vse leto odlagale.
Za velika dela, ki jih je treba opraviti v zbranosti, ko ni nikogar zraven, da bi motil.
*
Menih gleda skozi okno.
Z oskrbnikom sedita.
»Večerjo kuha!« pravi na lepem.
»Kdo?« vpraša Ihta iz kota, kjer si daje opravka z nahrbtnikom.
Menih strmó skomigne z oči in tako pokaže.
S pogledom gresta za njegovim ven do vrha.
»Aha! Pa res!« pritrdita, ko razumeta.
»Kaj prida ne bo! Z drvmi gre bolj na skopo! Slabo kuri!« pristavi Ihta.
»Tak jutri ga potlej mislita?« se oglasi oskrbnik.
»No, če ga res podreta… Z daljnogledom vaju bom itak videl, oja, še s prostimi očmi, kaj ne bi!«
»Peter! Kar nič naj se ti ne zatika!« ga zavrne Ihta.
»Kako si začel… če ga res podreva? Kaj bo potlej? Na jeziku si imel, pa si se skesal! Nekaj se mi sveti kakor da bi bilo letos spomladi, za Jožefa ali kaj, takole kar nekam dosti govora o nekakšni hudo lepi in povrhu še hudo polni zelenki! Kaj pa je zdaj ž njo? Menda je nisi že sam tačas … ali kako?«
»O ne, še je, še! Nič se ne bojta! če živa prideta s Čelešnika in če ga zmagata po tej plati, potem tudi druge ne bo prav nič škoda!«
»Od kdaj imaš pa tako široko srce, Peter?«
Ta je pa Menihova.
»Pa res!« pravi Ihta.
»Mar bomo tisto drugo, ki si jo že napol obljubil, za Silvestra! Samo, da se do takrat ne boš skesal!« Iza stopi v sobo.
Iza, lepa, mlada, pa sama. Ni ga, da bi ji delal druščino, čeprav je šel glas o njej že iz doline, ko je komaj tri dni v Globeli. En dan, dva dni sama, ko je bilo lani tako veselo. Tretji dan ji je že žal, da je prišla sem, v to puščobo zapravljat kratke počitnice.
Jutri še ostanem tu in počakam, je prej na tihem sklenila, ko je gledala zdaj v beli, tenki dim nad surovim skalovjem, zdaj v Ihto in Meniha, ki sta prekladala zunaj po klopi svoj tovor. Če pa jutri ne bo nikogar od nikoder, potem pa bo odšla. Čemu bi neki zapravljala zlati čas prostosti in denar, povrhu se pa še dolgočasila kakor že zlepa ne kje. Če v hribih ni ljudi, je pusto, in dalj ko si preč od njih, boljše napraviš. Tako bo tudi naredila.Rekla pa tega ni nikomur.
»Zdajle je pa zadnji čas, da odrineva!« reče Menih. »Če boš kaj dolgo namesto skozi okno pogledava, saj veš kam, potem jutri s Čelešnikom ne bo nič! Navsezadnje bodo še mene začele oči zavajati, čeprav sem bolj hladnokrven in nekaj dam nase, kakor veš! Kar čedna babica je, pa še plavica, kakor nalašč po mojem srcu — toliko pa le ni vredna, da bi naju obdržala čez noč pri tebi, Peter, jutri bi se pa lepo obrisala za tisto, zastran čigar sva prišla!«
»Kaj še nocoj mislita naprej gor?«
»Seveda. Toliko mi pa ne manjka, da bi se jutri, ko že zjutraj še v gošči kar puhti, kaj šele na planem, pehal z nahrbtnikom in tri ure grizel v kolena, potem se pa ves omeden in ob sapo šele lotil skale!«
»Vode ne bosta imela zgoraj!«
»Saj je sneg! Za čaj bo že dober. Za jutri za čez dam, si bova pa pri tebi izposodila steklenico Globelščice, če boš tako dobrega srca. Saj ti jo bom vrnil z obrestmi. En cel škaf je bom sam zajel in prinesel, ko bova nazaj!«
To pravi že iz kuhinje, kjer mu oskrbnica nataka.
Z oprtanima nahrbtnikoma se poslavljata.
»Srečno hodita! Pa le pazita, da se vama ne bo kaj naredilo!« kliče za njima oskrbnica.
»Dobro se imej, Peter, pa zelenko varuj!« reče Ihta oskrbniku, ki ju je bil spremil pred hišo. Pri tem mu s svojo lopatasto šapo tako stisne roko, da oni že skoraj napol v jezi zavpije:
»Ali misliš, da imam leseno?«
Ihta pa kakor ne bi nič slišal, še enkrat pogleda nazaj skozi okno in pomežikne prav na dolgo in natančno.
»Zdaj se pa le spravil« reče Menih.
Sonce se je tačas približalo vrhovom, urno so rasle sence iz zatrepov, zmerom više so prihajale. Temena večernih gorá so že jela narahlo rožnato rdeti. Dolga, pusta pot po grapah, gošči, grušču in skalah ju je čakala. Konec za koncem sta jo potrpežljivo in vztrajno puščala za seboj.
*
Od sončnega žara so na koncu, ko sta prišla pod Klokovnjak, ostali le še prameni, ki so iznad gora, za katerimi je bilo izginilo sonce, v rastoči širini prebadali pobledelo jasnino. Dan se je nagibal skriti vir je zašumel glasneje, ptič si je v gošči zapel, preden je na veji stisnil glavico pod perot in zamižal, prav majhne meglice so blodile med drevjem, nebo je temnelo.
Na véliki polici pod Čelešnikom sta se ustavila. Za Pruko je izginjala zadnja sramežljiva rdečica, obzorje je tam že postajalo, tik pred nočjo, svetlozeleno kakor jezerska gladina. In prva zvezda je zamigljala.
Ko sta se raztovorila pod skalo, ki je vabila z varnim zavetjem, sta prinesla v klobuku snega, razložila dobrote in povečerjala.
Pomalem se je temnilo.
Narezala sta si ruševih vej, s kladivi oklestila ostre parobke v skali in si pripravila ležišče za trdo noč pred dnem, ki bo zahteval od vsakega vse.
Nad njima se je vzpenjal Čelešnik in k nočnemu nebu molil svoj samotni vrhovni greben kakor bi bil željan tolažbe v zapuščenosti. Končno se ga je usmilil mesec, ki ga je oblil z milo, prizanesljivo lučjo. Odmaknil ga je zemlji, ni pa mu pustil do neba.
Dolgo sta kadila in se pogovarjala. Nazadnje pa ju je le zmagal spanec. Ni jima bilo treba skrbeti, če se bosta pravi čas zbudila. V urah pred jutrom nastopi še sredi poletja mraz, kakor hitro potegne prva sapa, ki napove, da dan ni več daleč.
*
Ledeni veter je drvel nizko pri tleh in se smolil ob ruševju na robu police. Bridek mraz je prinašal od snežišč. Skoraj hkrati sta se zbudila.
Čez čas je že cvilil skromen ogenj, v posodi se je burila pravkar staljena snežnica.
Ko sta se dobro založila, sta vzela iz enega nahrbtnika vse, česar nista mislila jemati s seboj. Drugega pa sta skrila, čeprav skoraj ne bi bilo potreba, saj ob tem času itak nihče ne brklja tod okoli.
Ihta je oprtal svoj nahrbtnik. Kar dobršno je bil težak, za potrebo sta se bila pošteno založila s klini. Tudi kvedrovce sta zbasala vanj, ko sta se preobuta v plezalnike, preden sta se ločila od kraja, ki jima je bil gostoljubno ponudil borno prenočišče.
V višavo se rajši nista ozirala, ne zvečer, ko sta prišla sem pod steno, ne zdaj, ko sta se odpravljala, da se lotita stvari, ki naj bi kronala to poletje in tveganja vseh zadnjih let, kar sta jih prebila v gorah.
Z resnimi obrazi sta brez besed strmela v strm pomol, ki se je kakor noga stezal iz stene.
Molče sta stopala po navaljenih skalah k gladkemu zidu, ki je nehaval zgoraj na nebu.
Sonce še ni bilo vzšlo, nebo pa se je že veselo smehljalo. Prvi žarki so šinili izza roba Možicev, ko sta obstala pod pomolom.
Razvila sta vrvi, se dvojno navezala, na pas pripela v vponkah šope klinov, na zapestje obesila kladivi. Že skraja je kazalo, da bo treba zabijati.
Še cigareto sta pokadila sedé, potem pa je Menih zagrabil za mrzlo skalo.
*
Ko je sonce pogledalo na polico, je bil Menih že dobrih dvajset metrov od tal. Ihta je stal še spodaj v grušču.
Vrvi sta zdaj gladko tekli ob skali, zdaj zastajali, pa spet v sunku spolzeli kvišku. Do vrha pomola bosta zalegli. Že tu se je pokazalo, da brez štiridesetmetrskih ne bi bilo uhajati.
Brez glasu skoraj je lezel Menih. Le tu pa tam se mu je pod prsti odrobil kamenček in zagrčal k Ihti. Začlembe so ga silile zdaj v eno kraj pomola, zdaj v drugo. Po sredi proti vrhu ni bilo misliti, rob je postajal previsen, oster in gladek. Nikjer ni bilo moči zabiti klina. Skala se je drobila, v razu pa so bile špranje zalite s sigo.
Pičlih pet metrov je nemara manjkalo Menihu do vrha, pa kar na lepem ni mogel naprej. Ihta je s sklonjeno glavo poslušal njegovo težko sopenje, ki je začelo, ponehavalo in znova začenjalo.
»Da bi te zlodej!« je končno razločno zaslišal.
»Ali te daje?« je vprašal
»Prijeti nimam kam!«
»Spusti se malo! Od tule je videti kakor bi bila kakšna laštica! Dva metra pod tabo.«
»Nič ni! Dol je obrnjeno, izlizano.«
Nekaj časa je bilo tiho, potem pa se je spet oglasilo sopenje.
Ihta je popuščal vrvi in skrbno opazoval tovariša.
Ta se je nenadoma odločil in v razkrehu dobil oporo v steni zraven pomola.
»Sem že na dobrem!« je zagodel.
Nato sta spolzeli vrvi za njim, ko je z leve jemal strmo ploščo in pokleknil na vrh pomola.
»Naprej!« je zavpil.
»Zabij kaj!« Spet je bilo tiho, potem pa je zapel klin, vedno višji zvenk je prihajal z vrha. V uho je hlestnita vponka, Menih je vzel vrvi in ju vpel vanjo.
Naglo je bil Ihta pri njem.
Ko sta se oddahnila, sta pogledala kvišku. Nekaj metrov nad njima je pričenjala visoka poč, ki se je vlekla skozi nepopisno gladko in strmo ploščo.
Ihta je zabil še en klin, se z vponko na pasu zapel vanj in nastavil Menihu sklenjene roke.
Ta se je pognal vanje, mu stopil na ramo in na glavo, Ihta pa ga je vpetega varoval čez rame in pod roko.
Brž je bil pri poči.
Zagozdil se je in pričel lesti.
Čedalje težja in hujša sapa je prihajala od zgoraj.
Menih je počival.
Dolgo ni bilo glasu od njega.
Končno pa je zavpil navzdol: »Do mene pridi! Bogve kako sicer ne boš stal, ampak ne gre drugače!«
Ihta je iztolkel kline.
Z zanko na vrvi, ki jo je potegnil skozi obroček, je pred seboj vpel nahrbtnik.
Menih je potegnil in ni minilo dolgo, ko sta bila oba pri njem.
Dva nova klina sta zapela, vponki sta hlestnili v njih. Menih se je po poči pretiščal še malo više, zabil klin in se zagozden ustavil. Noge so mu podrhtevale od napora in prisiljene drže.
Poč se je izgubljala v ogromnem previsu.
Kakor pa je že tičal v njej nerodno, je le izvlekel iz žepa polovičko in si jo prižgal.
»Še malo više pridi! Tik pod menoj je robiček, da boš za silo lahko stal! Pa zabij, če najdeš špranjo!« je zavpil, ko je pokadil.
Ko je bil Ihta pod njim, je potegnil za seboj obe vrvi skupaj, jih v dve gubé zvlekel skozi vponko v zabitem klinu ter jih zapel v vponko ob pasu.
Še malo je počakal, da se je oddahnil, potem pa se je iz poči začel previdno spuščati rahlo navzdol proti levi po skoraj gladki steni. Z desno je stregel vrvema, z levo pa je iskal oprimkov. Končno se je ustavil na čisto kratki, navzdol obrnjeni pločasti polički, s katere je krepko pljunil naravnost podse na grušč pod steno, preden je izpel iz vponke nov klin in ga zabil.
Ihta je zlezel kvišku, se razvezal, zavozljal oba konoa vrvi, snel nahrbtnik, ga zapel v vponko ter ga spustil k Menihu. Potem pa se je z vponko v vrvici, ki jo je imel okrog prsi, zapel v spodnjo glavno vrv ter se podrsal počez ob steni navzdol do Meniha.
Zvlekla sta vozel k sebi in Ihta se je spet navezal.
Navpična stena je grozeče kipela nad polico, visok previs se je ob kraju stezal nadnjo. Razen orjaškega oboka tik pod Čelešnikovim vrhom ni bilo videti naprej gor ničesar.
Dobro varovan si je Menih pomagal deset metrov navzgor. Tam se je ustavil in se dalj časa oddihal.
Potem pa je zabil klin, skozi vponko v dve gube potegnil vrvi za sabo, vpel zanko v vponko sredi pasu, potegnil od štirih en zunanji in en notranji konec ter se pomaknil više. Ko je na ta način prišel skoraj tik do klina nad seboj, je z leve napravil na vrvi v drugi vponki vozel in obtičal. Z nogama gozdé ob navpično steno je čepel ob njej kakor detel ob deblu in zabijal v previsno steno nov klin. Spet si je na isti način pomagal naprej, in še dvakrat ali trikrat.
Ves se je tresel od napora. Čutil je, kako mu v vratu nabrekajo žile in šumi kri v glavi.
Prostorna polica se mu je prikazala, ko je končno prilezel na vrh previsa. Zabil je klin zase, enega za pa Ihto. Skozi vponko v tem klinu je potegnil vrv, da se je napravila zanka, ki jo je spustil do Ihte. Ta se je zapel, Menih pa ga je z nahrbtnikom vred potegnil do sebe.
Hudo je bilo delo do sem, tako da se razen zanj za kaj drugega nista utegnila zanimati. Zdaj pa sta sedla in ostrmela nad divjostjo stene.
Navpično je padala podnju, dosti čez sto metrov je že bilo dol do grušča. Kakor dva ptiča sta čepela na tem majčkenem varnem prostorčku, skoraj čudežnem zavetišču pred grozotnostjo in negostoljubnostjo gladkega, navpičnega skalovja, ki je povsod okrog njiju grozila s pogibeljo.
Od police naprej sta se menjala. Ihta je plezal prvi, Menih pa je varoval in naravnaval nahrbtnik, kadar ga je moral snemati, da ga je Ihta povlekel k sebi.
*
Hitro je mineval čas.
Ko je človek ves osreden v eno samo stvar, ko ima čez glavo opravka s samim seboj in s tovarišem, da se ju stena ne more otresti, so ure podobne minuti.
Čedalje silnejša je postajala globina, čedalje težji svet, ki sta ga jemala napol s strahom, napol s pogumom.
Čelešnik ju je silil k spoštovanju.
Vedno hujše zapreke jima je postavljal.
Po navpični steni sta morala nekje skoraj v gladkem navzgor. Na koncu je strmina za spoznanje popustila, skrivenčena poč se je vlekla čez grampasto ploščo in se izgubila v skali pod nerodnim, malo ven pomaknjenim pragom.
Uro dolgo sta se ob njem zamudila.
Neprestano so zviška donela povelja: »Napni vrvi!« »Popuščaj!« »Pomalem popuščaj!« »Napni!« »Popusti levo!« »Desno napni!« »Še!«
*
V nizki lopi na koncu nekega kamina sta počivala.
Ihti je hotelo biti slabo.
Tesnoben, zoprn občutek ga je dušil.
Obsedela sta toliko, da ga je minulo.
Na drobni lašti so rasle kiselkaste zvončice sredi čisto gole kamnitne pušče vse naokrog.
Stezala sta se za njimi, dokler nista vseh požvečila.
Razvezala sta nahrbtnik in skromno kosila. Teka ni imel nobeden.
Ko sta vstala, nista nikjer našla špranje, kamor bi lahko zabila klin. Kjer sta poskušala, je brnel zamolklo, ni hotel peti više, ni zagrabil pečine.
Stena je bila zdaj v polnem soncu. Gore nasproti njej so že metale plave sence, druge pa so se kopale v bleščeči luči opoldanskega sonca.
Nekje spodaj ju je moral nekdo spaziti. Ni nehal vriskati, dokler mu nista odgovorila z zračne višave.
*
Menih se je zbasal v poč nad lopo in se počasi plazil po njej kvišku.
Kar na lepem pa ni mogel nikamor več.
Dolgo je počival in nabiral moči, potem pa je zavpil: »Zdaj pa le drži!«
To je bilo kar tako rečeno, kajti oba sta vedela, da bi tod Menihov padec potegnil za seboj tudi Ihto, saj ne bi mogel spodaj ob lopi z golimi rokami vzdržati sunka. Klina pa ni bilo moči tam zabiti.
Kakor bi bilo namah šinilo nekaj živega po vrvi od enega do drugega se jima je zazdelo.
»V dobrem in hudem tovariša, pa četudi je po nama!« je šinilo Ihti skozi glavo in obšla ga je moška, ponosna, pa vendar na svoj način nežna in čista ganjenost. Občutek hvaležnosti do tovariša ga je presunil z močjo, da bi ga bilo kje v dolini sram. Od vsega srca je zaželel in potihem zaprosil sam pri sebi, da se Menihu ne bi nič hudega zgodilo, njemu če se že prav, le da bi Menih ostal živ, če se bo zdaj kaj zgodilo.
Menih pa je sopel in napenjal zadnje moči v previsu. Po vsem životu se je tresel, noge so se mu šibile, da je to videl spodaj Ihta čisto razločno, in roke so mu svojevoljno drhtele.
Zdaj, zdaj se bo odločilo — to je Ihta dobro vedel.
Četrt ure je že visel Menih v previsu.
Kaj zdaj počne, Ihta ni videl, toda kar na lepem je zaslišal sprva oprezne, potem pa vedno pogumnejše udarce kladiva in čedalje višji zvenk klina. Končno je hlestnila vponka in Menih je izza hrbta potegnil k njej vrvi.
Nagnil se je ob napeti vrvi vznak, z nogama oprt v steno in zahropel: »Hudič je bij siten!«
Še nekaj tesnobnih trenutkov je minilo, ko je tvegal, da ga previs zažene ven, toda z mačjo gibčnostjo je ukanil potuhnjeno pečino. Nekajkrat se je preprijel in razkrehnil, da je dosegel zasilen stop, zabingljal z nogama v zraku, poripsnil z životom navzgor ob skali, plezalniki so se spredaj podrgnili ob štrline, še čvrst prijem na robu previsa — in potegnil se je na zagruščen, skoraj raven pomol.
Dolgo sta se oddihavala, ko je prilezel Ihta do njega.
*
Novih sto metrov sta imela kmalu za seboj. Skala je bila lepa, oprimki in stopi izdatni ter zanesljivi. Vrhovni grebeni Čelešnika so jima prihajali zmerom bliže. Skoraj da sta bila že v isti višini z najnižjim. Ruševje tam gor jima je prijazno migalo v vetru.
Počasi, pa vztrajno se jima je silil občutek, da bosta zmagala. Vedno lepše se je plezalo, vrnila se jima je samozavest, ki ju v drugih stenah nikdar ni minevala.
*
Sedela sta na razdrapanem temenu nekega kratkega, pa ozkega stebrička, kadila in gledala odrgnjene roke. Čez sonce se je kar na lepem kdo ve od kod potegnil redek, bel oblak. V mrčini je žgalo še huje. S pečevja pa je pekla prigrevica, da so žehtela lica.
Levo in desno — nemogoče bi bilo kreniti kam v stran s te smeri, v gladko — in pod nogami, ki sta ž njimi zvonila čez rob, je padala stena v silovitih pločadah naravnost navzdol. Velika polica spodaj je bila od tod videti čisto ravna, čez snežišče pod njo se je počasi pomikala tropica mirnih, črnim pikam podobnih gamsov, ki so se hladili. Votli udarci sekire so se od časa do časa komaj razločno nosili od nekod globoko spodaj iz gozda k njima na višino. Zdaj pa zdaj je kdo od njiju nerodno obrnil glavo in pogledal kvišku, da ga je zabolel tilnik. Nekak slovesen občutek, kakor če bi stopila v ladjo mogočne, prazne cerkve, ju je obhajal, ko sta gledala nad seboj po tem silnem skalovju, ki je drzno sililo naravnost gor k plavemu nebu in se od tam, iz sinjine spet spuščalo nazaj k njima. Kako je bilo to mogočno! Zdaj zdaj se bosta morala pomeriti s to sivo steno. Tako drobna in nebogljena sta se začutila pred silo tega veličastja, ki je bilo napol z zemlje, napol z neba.
Po gladki zajedi sta se v trdni, lepi skali pretiščala navzgor na majhen pomol. Gladkemu previsu naravnost nad seboj sta se izognila.
Menih je zavil levo pod previsom v prazno. Silovita izpostavljenost v navpični steni ga je hromila. Kakor preplašen ptič je čopel ob skali in se neznansko počasi premikal naprej ven. Ozka poč
se je vlekla poševno navzgor proti levi. Z desnim kolenom se jo zagozdil vanjo, z levo nogo si je pomagal zunaj in se s trudom prerival naprej, kvišku. Na koncu je zlezel na prostorno, pa kratko poličko. Ihta je bil hitro za njim.
Od tod sta po širši poči gozdila strmo desno nazaj gor, nad previs, ki sta se mu bila dvajset metrov niže izognila. Ogromna streha mogočnih vrhovnih previsov jima je bila tod, ko sta počivala v majčkeni, zaprodeni kotanji, že čisto blizu.
*
Sonce se je nižalo, gozdovi spodaj so postajali zaspani, z doma v Globeli se je že vil modrikast dim.
Še ena skrb je ostala Ihti — kaj bo s tem mogočnim, neznanskim, skoraj sto metrov visokim previsom.
To pa je vedel Menih. Ni zastonj leta in leta ogledoval v snegu in v kopnem njegovih začlemb.
»Pusti me naprej!« je dejal Ihti, ko sta stala pod njim.
In že je zlezel okrog strmega stebrička. Od sile naglo je za rob polzela vrv. Ihta je moral brž za njim.
Mogočna streha je bila od tal do vrha globoko prerezana s kamini in počmi. Menih je lezel hitro po globoki, vlažni zajedi navzgor k nekakšni rumeni, ostri škrbinici, od tam pa v teman, sem pa tja z algami prevlečen kamin. Naglo je prihajal više.
Včasih se je zaril globoko v steno, do dna poči, pa spet prigozdil prav ven, čisto do roba previsa, da je Ihta zagledal njegove plezalnike visoko nad seboj, daleč tam zunaj. Črno in divje se je odražala njegova prikazen na svetlem nebu med dvema grozečima stenama.
Vrh ni mogel biti več daleč.
In res! Ko je Menih spet enkrat segel po roglju nad seboj, se mu je čisto nepričakovano odprl svet. Okobalil je grebenček in s svojim hrapavim glasom zarjul kakor bi bil ponorel.
Čelešnikova stena je bila pod njima. Ravno in varno zemljo sta začutila pod nogama.
Ganjena kakor otroka in drug drugemu hvaležna sta si podala roke. Štirinajst ur sta bila skupaj v steni gore, ki se je ta trenutek zanju iz mračnega sovražnika spremenila v ljubega, vedrega prijatelja za vselej.
*
Sonce je zahajalo, snežišča v skalnatih gubah so že rdela. Mrzel večerni veter ju je segnal z vrha.
Naglo sta se spuščala po znani stezi, ki so jo bili utrli lovci, v dolino. Na véliki polici sta poiskala drugi nahrbtnik in se odpravila naprej dol.
V Koncu ju je srečal stari pastir Tine.
»Sta pa že res fanta od fare!« je dejal. »S Petrom sva vaju skoraj ves ljubi dan gledala. Kar mraz me je spreletaval!«
S prvim mrakom sta padla v Globeli na klop.
»Pojdita no v hišo! Saj nista berača, da bi zunaj čakala, če vama bo kdo kaj vrgel v klobuk!« jima je skozi okno zavpil Peter.
Krepko so si segli v roke.
»Tamle je pa zelenka!« je dejal in pokazal na mizo. »Zdaj pa le potegnita, če sta za žganega tudi taka možaka kakor za skalo!«
»En sam kozarček nocoj! Preveč sva zbita!« sta odvrnila skoraj oba hkrati.
Po večerji sta kar precej omahnila na beli postelji, kakor nedeljska gospoda, ki ne hodi dalj kakor do Globeli. Gosposko ležišče sta si zaslužila pošteno. Tako sta pribila, ko sta se razpravljala.
In pri priči sta trdo zaspala. Še sanje so se ju ogibale.
Igor Zagrenjen (Janez Gregorin)
Slovenski dom, 16. julij 1941
Slovenski dom, 17. julij 1941
Slovenski dom, 18. julij 1941
Slovenski dom, 19. julij 1941
Slovenski dom, 21. julij 1941
