(Objava ni sponzorirana.)
Anka Novak, uredila Saša Roškar:
Planšarstvo v Bohinju
Gorenjski muzej 2024: 340 strani, ISBN: 978-961-7071-58-0, cena: 30 €
Borut Peršolja: Knjigo sem kupil.
Pogled iz doline proti grebenom gora se vedno dotakne tudi bogov. Sonce obredno najprej razžari vrhove, šele zatem iz doline z mehko svetlobo prežene trdo temô. Smo ljudje, potem ko sestopimo z gore/planine in nanjo spet zremo majhni do nerazpoznavnosti, zato bolj plemeniti in srčnejši?
»Bohinj je lepa gorska pokrajina, eden najizrazitejših slovenskih alpskih predelov.«
(Melik, Slovenski alpski svet, 1954,175)
Če nadaljujem z Melikovimi besedami: »Bohinj je ena naših najbolj alpskih pokrajin in docela umljivo je, da je tu živinoreja poglavitna panoga kmetijstva. Podlaga živinoreji je planinska izraba gorovja. Malokje na Slovenskem je planinsko pastirsko gospodarstvo tako razvito kakor tu, malokje razlikujejo toliko vrst pašnikov, kakor tu.« (181)
Po temeljnih, zdaj že klasičnih enciklopedičnih delih na primer dr. Antona Melika (Planine v Julijskih Alpah,1950), dr. Metoda Vojvode (Razvoj kulturne pokrajine v Bohinju, 1965), dr. Toneta Cevca (Bohinj in njegove planine, 1992) in številnih prispevkih drugih avtorjev prinaša knjiga Novakove dragocen uvid v »planinski« prehod in zaton te tisočletne dejavnosti. Dobili smo temeljit, pisan in zgovoren zemljevid bohinjske pokrajine.
Avtorica Anka Novak je bila v Gorenjskem muzeju zaposlena kot kustosinja etnologinja (1959–1992). S terenskim delom je opazovala in raziskovala bohinjsko planšarstvo, zbirala informacije in raznovrstno gradivo ter študirala dostopno literaturo, dokumentacijo in arhive. Knjiga je rezultat njenega več desetletnega profesionalnega dela in najodličnejši prikaz poklica, ki je sooblikoval življenje (in se mu ni bilo treba utopiti v birokratskih labirintih sicer spoštovanih institutov pravne države). Ob odprtju Planšarskega muzeja v Stari Fužini je v njem uredila stalno razstavo (na njej še vedno vidimo planšarsko in sirarsko opremo, orodje, posodo, ki je bila nekoč uporabljena v bohinjskih planinah in vaseh …).
Paša živine in predelava mleka oziroma planvánje v planinah sta bili v preteklosti pomembni gospodarski dejavnosti alpskega sveta. Kjer je bila živinoreja najpomembnejša dejavnost se je razvila večstopenjska oblika sezonske paše. Kmetje so pozimi živino redili v hlevih, drugi del leta pa so jo pasli. Zgodaj spomladi na skupnih vaških pašnikih, pozno spomladi na pašnikih v nižjih planinah. Sledila je poletna basenga v visoke planine, paša zgodaj jeseni na pašnikih in travnikih, pozno jeseni na travnikih v senožetnih planinah ali rovtih, zatem pa do snega na pašnikih in travnikih okoli vasi.
Znameniti živinorejski kulturni krog, kot pravi etnolog dr. Naško Križnar, sledi letnemu ciklu. Gre za arhetipsko kozmično vodilo, ki je veliko starejše od človeka. Vsakoletna selitev na goro je izraz skrajne prilagojene oblike kulture bivanja. Vpeta je v stoletno, tisočletno tradicijo občestva in s stališča posameznika ni nekaj prostovoljnega. V podnebnih razmerah, ki vladajo v Alpah si ni mogoče zamisliti drugačnega gospodarjenja. Razen, če tvegamo popolno razvrednotenje naravnega okolja.
***
Z deli, kakršno je Novakovo, počasi sestavljamo mozaik védenja kako je potekala poselitev slovenskih pokrajin v podrobnem, (ob redkih arheoloških raziskovanjih) dobivamo tudi odgovore na vprašanja ali so bile planine obljudene v predslovanski dobi, kakšne starinske oblike združenj so obstajale v planinskem gospodarstvu, kako so rasle gospodarske skupnosti, se razvijale in prehajale v današnje razmerje, kako se je menjavalo izkoriščanje planin …
Kot pravi Meta Hočevar sta človek in prostor neločljivo povezana. Ni enega brez drugega in med njima je vedno zgodba. Pred leti sem za Velikoplaninske pastirje zapisal:
»Pastirji so bili nabiralci užitnih rastlin, gradiv in znanja. Vedeti so morali, katera živila so hranljiva, od katerih človek zboli in katera zdravijo. Prepoznati so morali opozorilne znake pred nevihto in sušo, si znati izdelati kamnit nož, zakrpati ogrinjalo, nastaviti past za lisico, se soočiti z neurjem ali divjo zverjo. Njihovim očem ni ušel noben brlog, nobena mlaka ali nahajališče uporabnega kremena …
Človeštvo ima danes veliko več znanja od starodavnih skupnosti, vendar pa so na osebni ravni v znanju in spretnosti nekdanji pastirji neprekosljivi. Obvladovali so svet živali, rastlin in predmetov ter notranji svet svojega telesa in lastnih čutov. Bili so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s prefinjenim čutom za poimenovanje najrazličnejših oblik površja.«
Od srednjega veka velja, da od vajenca do mojstra mine 10.000 ur dela. Pravilo, ki ga je obelodanil Malcolm Gladwell, govori o predanosti in osredotočenosti, ki ustreza desetim letom vsakodnevnega celodnevnega dela. Priložnostno pastirovanje (tudi na bohinjskem koncu), ki traja po tri mesece na leto, po Gladwellovih merilih ne izpolnjuje enega od sestavnih delov formule za uspeh.
A več stoletna tradicija – tudi v tej knjigi – govori drugače!
***
Za življenje na določenem območju so potrebni ljudje in pota, ki jih povezujejo. Gore govorijo korake, ki so stopali po njenem površju. Posebno govorijo tihoto. Ko se odpravimo navkreber, vstopimo na pot zgovorne in hkrati temeljne zgodovine, kajti ta smer je bila obljudena že v prazgodovini, ko so na sončne pašnike vodili črede govedi. Morda so bili konji celo prvi, tega ne vemo zagotovo, a vendar to ne spremeni bistva: današnja planinska pot je ena najstarejših sledi človeka v slovenskih gorah in slovenski pokrajini nasploh!
Iz preteklosti v sedanjost vodi ena sama pot, v prihodnost pa se razceplja nešteto stez. Nekatere so širše, lažje in bolje označene, zato bomo verjetno stopili nanje. Toda včasih zgodovina – in ljudje, ki jo ustvarjamo – nepričakovano zavije. Stara gonska pot je danes večji del leta zgolj planinska pot. Po njej vsakodnevno hodimo množice obiskovalcev z najrazličnejšimi motivi. Glede na velik pomen te poti, na njeno kulturno dediščino v najširšem pomenu besede, bi tudi značaj poti moral ohranjati te dediščinske vidike.
V kakšnem duhovnem svetu živimo današnji – gorniški, žal tudi pohodniški – nasledniki nekdanjega pastirja?
***
Knjiga zelo jasno in nazorno pojasni večplastni pomen planine. Med drugim govori o kraškem svetu gora, naseljih s pastirskimi stanovi in planini, kot gospodarski enoti (ste že slišali za planino Ši?) … Njena dragocenost je, da informacijam, ki bi sicer ostale v arhivu in bi utonile v pozabo, podaljšuje življenje. Pri tem izstopajo osebne zgodbe in razmišljanja bohinjskih majerjev in majeric.
Knjiga vsebino dokumentira z izjemnim izborom (večinoma profesionalne, avtorske fotografije Draga Holynskega iz fototeke Gorenjskega muzeja) črnobele ter barvne fotografije in bi lahko bila tudi zajetna fotomonografija. A klasičen raziskovalni pristop je prav v nazorni kombinaciji besedilo/fotografija najbolj zmagovalen! Opazno se pozna obsežno uredniško delo Saše Roškar (z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, enota Kranj), ki je skrbno in premišljeno, tudi z velikim spoštovanjem, pripravila celotno gradivo za oblikovalko Barbaro Kokalj Bogataj, ki je svoje delo opravila izvrstno. Tatjana Dolžan Eržen z Gorenjskega muzeja je prispevala katalog predmetov, ki so razstavljeni v Planšarskem muzeju Stari Fužini.
***
Žal pa v knjigi komaj kaj izvemo o Triglavskem narodnem parku. Ne o dobrem, ne o slabem, ne o morebitnih omejitvah, ne o vzpodbudah. Omenjena ni niti prepoved paše v dolini Sedmerih jezer, ki še danes, po sto letih, buri duhove (in oživlja ideje o menda pravični odškodnini zaradi stoletne nerabe nekdanjega pašnega prostora). Spomnimo: znamenita zakupna pogodba, katero stoto obletnico obeležujemo letos, v 2. členu določa zakupnino 25 dinarjev letno kot nadomestilo za dohodek iz najemnin za pašo. V zakupni pogodbi prepoved paše ni izrecno omenjena. Ker v njej niso omenjene pašne pravice domačinov, tem več le izpad dohodka lastnika zemljišč iz tega naslova, to pomeni, da so s pogodbo pravice do paše na tem območju preprosto prenehale.
***
Ko je leta 2020 pri Beletrini izšla knjiga Daneta Zajca (zasnova in izbor Jerneja Katona Zajc in Aleš Šteger) V besedah sem med drugim zapisal:
»Tisto leto sem bil veliko v Fužnarskih planinah. Plezali smo v Stogih, odkrivali Škednjovec in Debeli vrh, nič nas ni ustavilo – niti slabo vreme ne. V začetku junija smo bili pozno popoldan dogovorjeni za snidenje V Lazu, a se je tako zasukalo, da sem ostal brez družbe in ključa stanu. Hodil sem po planini in si ogledoval stanove, kje bi se najbolje dalo prebivakirati noč. Očitno me je že nekaj časa opazoval, nakar me je poklical k sebi. Bil je Dane Zajc.
Povedal sem mu, da ga poznam in po kaj sem prišel na planino. O tem, da bom spal pri njem, ni bilo več besed. Ko sem mu povedal, da sem iz Domžal, da poznam Murovico in njegov rojstni kraj Zgornjo Javoršico (moja mama je bila doma s Krtine) me je sprejel z odprtima rokama. Večer sva premolčala; najprej na klopi pred bajto, potem ob ognjišču, kjer je dogoreval ogenj in je ugašala toplota. Zjutraj je deževalo in Dane je sedel ob oknu in bral.«
»Pastirji
Pastirji so odšli čez rob.
Črede glasov so odgnali,
nagnetene glasove po žlebu.
Vrata v goro so se zadrlesnila
s snežnim zapahom.
.
.
.
Odšli so pastirji po žlebu.
Pojdi za njimi navzdol,
ujemi čredo glasov.
Vpij klice kletvinaste.« (168–169)
***
Knjigo, ki je izjemen domoznanski dokument časa, ljudi in pokrajine, je izdal Gorenjski muzej, sofinancirala pa sta jo Javni zavod Triglavski narodni park in Turizem Bohinj.
*Naslov objave je sposojen iz Sveta pod Triglavom (31, 2023).
