Bukrejev – Anatolij Nikolajevič (1958 – 1997)

Preizkušan z višino, doma v vseh gorah sveta – »Ruski ambasador« in tudi »državljan sveta«

V času, ko se je svet spet dodobra razdelil na vzhod in zahod, ko ni več neuvrščenih in sta v prenekateri državi prepovedana Facebook in Instagram, je malo težje razbrati vse ruske verzije YouTuba. A razbiranje (splošnih) podatkov o Anatoliju Bukrejevu, ki je bil eden tistih alpinistov, ki jih gore ne oblikujejo le kot športnike, temveč kot osebnosti, je lahko.
Anatolij se je rodil v Sovjetski zvezi, vzgojen v strogi disciplini in skromnosti, a je s svojim delom in značajem presegel meje držav, ideologij in generacij. V svetovnem alpinizmu je postal figura, ki jo je nemogoče uvrstiti v en sam nacionalni okvir. Zato so ga poleg »ruskega ambasadorja« pogosto imenovali tudi »državljan sveta«.
Njegova pot je bila vse prej kot linearna. Od otroštva v Uralu, kjer je prvič začutil privlačnost gora, do kasnejših let v Kazahstanu, kjer je našel svojo pravo alpinistično šolo, je Bukrejev rastel kot človek, športnik in mislec. Njegova telesna pripravljenost je bila izjemna, a še pomembnejša je bila njegova sposobnost, da je v gorah razmišljal trezno, hitro in odgovorno. Prav ta kombinacija ga je naredila za enega najmočnejših višinskih alpinistov 20. stoletja.

Državljan sveta, ki ga državljanstvo ni zanimalo
Bukrejeva so vabili povsod: v ZDA, Južno Ameriko, Iran, Nepal, Evropo. Povsod so ga sprejemali kot enega svojih. Povsod so ga želeli imeti ob sebi – kot mentorja, kot partnerja, kot človeka, ki zna v gorah videti več kot le športni izziv.
Američani so mu celo predlagali, naj zaprosi za državljanstvo po posebnem postopku. A njega to ni zanimalo. Ne zato, ker bi bil proti Ameriki ali Zahodu, temveč zato, ker se ni nikoli počutil vezanega na eno samo državo. Njegov dom so bile gore, njegovi ljudje pa vsi, ki so jih gore spoštovali.
Njegova dolgoletna prijateljica Linda Wylie, ki ga je spremljala v ameriških letih, je pogosto poudarjala, da je bil Bukrejev v ZDA cenjen, a nikoli »amerikaniziran«. Ostal je to, kar je bil: tih, skromen, predan svojemu delu. Človek, ki je raje treniral kot govoril, raje reševal kot razlagal, raje živel kot razmišljal o tem, kako ga vidijo drugi.

Moč, ki je presegla meje
Bukrejev je postal svetovno znan zaradi svojih izjemnih vzponov, a še bolj zaradi svojega odnosa do gora. Bil je eden najmočnejših višinskih alpinistov svoje generacije, sposoben hitrih vzponov brez kisika, a nikoli ni iskal slave. Njegova dejanja so govorila namesto njega.
Najbolj pretresljiv dokaz njegovega značaja je tragedija na Everestu leta 1996, ko je v nevihti rešil tri ljudi. Svet ga je najprej kritiziral, nato pa povzdignil kot vzor profesionalizma in poguma. A sam je o tem govoril malo. Zanj je bilo reševanje del poklica, ne junaštvo.
Anatolij Bukrejev ostaja legenda ne zato, ker je bil najhitrejši ali najmočnejši, temveč zato, ker je bil najbolj zvest samemu sebi. Njegova zgodba je zgodba o predanosti, skromnosti in neomajni etiki. O človeku, ki je presegel meje držav in postal simbol univerzalnega alpinističnega duha.

Boukrejev in Everest 1996: ko je zahodni tisk iskal krivca, gore pa so razkrile resnico
Ime Anatolija Boukreeva se je v zahodnem tisku najmočneje pojavilo v povezavi s katastrofo na Everestu maja 1996. Takrat je bil eden od vodnikov ameriške komercialne odprave Mountain Madness pod vodstvom Scotta Fischerja. Na goro so se vzpenjali vzporedno z novozelandsko odpravo Adventure Consultants, ki jo je vodil Rob Hall. Obe odpravi sta bili sestavljeni pretežno iz 40‑ do 50‑letnih amaterskih plezalcev, ki so za vzpon plačali po 65.000 dolarjev — in se na goro vzpenjali počasneje, kot bi razmere dopuščale.
Ko se pred nočjo niso uspeli vrniti v tabor IV na Južnem sedlu (7900 m), jih je ujelo hitro poslabšanje vremena. V knjigi Into Thin Air (1996), ki jo je kmalu po tragediji izdal novinar in član Hallove odprave Jon Krakauer, je bil Boukrejev posredno obtožen neodgovornega ravnanja: da se je prehitro spustil z gore, da ni uporabljal dodatnega kisika in da naj bi bil neustrezno oblečen.
Toda dejstva so bila drugačna.
Ko je postalo jasno, da se skupina v snežnem metežu ne vrača, je Boukrejev — potem ko so Šerpe zavrnili odhod, prav tako Krakauer sam, ki je dejal: »Nisem vodnik« — sam zapustil tabor IV, vzel jeklenko s kisikom in se v popolni temi ter orkanskem vetru podal navzgor. V snežnem metežu je našel tri premrzle člane svoje odprave: Sandro Pittman, Charlotte Fox in Timothyja Madsena. Vsakega posebej je odpeljal do šotorov, pri čemer se je večkrat vračal v temo in veter. To je storil kljub dejstvu, da je imela odprava tri vodnike in šest Šerp na šest strank.
Njegova dejanja so bila kasneje natančno dokumentirana v knjigi Boukrejeva in Westona DeWalta The Climb (1997), ki je razkrila popolno pomanjkanje priprav obeh komercialnih odprav in nepremišljene odločitve njunih voditeljev — kar je bilo, ironično, razvidno tudi iz Krakauerjeve knjige, čeprav je ta kazala s prstom drugam.
Odprava Scotta Fischerja (Mountain Madness): Umrl je le Fischer sam, ki je med sestopom zbolel in zmrznil. Njegovo telo je naslednji dan našel Boukrejev. Vseh šest strank je preživelo. Preživela sta tudi oba vodnika (Beidleman in Boukreev) ter štirje Šerpe.
Odprava Roba Halla (Adventure Consultants): Umrli so Hall, njegov dolgoletni klient Doug Hansen, vodnik Andrew Harris ter klientka Yasuko Namba, ki se je v temi izgubila blizu tabora IV. Boukrejev je njeno telo našel leto kasneje in se osebno opravičil njeni družini. Preživeli so inštruktor Mike Groom, dve Šerpi in novinar Jon Krakauer. Preživel je tudi Beck Weathers, ki so ga dvakrat pustili na gori, domnevno mrtvega; kasneje je napisal knjigo Left for Dead (2000).
Ko so se dejstva razjasnila, je Boukrejev v očeh ameriške javnosti postal simbol profesionalnosti in poguma. 6. decembra 1997 mu je Ameriški alpski klub podelil pokal Davida Soulesa, najvišje priznanje za plezalce, ki so v gorah reševali življenja z lastnim tveganjem.
Obe ključni knjigi — Krakauerjeva Into Thin Air in Bukrejeva The Climb, sta bili kasneje ponovno izdani tudi v ruščini, kar je omogočilo, da je bila zgodba predstavljena celovito in brez popačenj tudi na vzhodu.

Izbor najpomembnejših vzponov Anatolija Bukrejeva
Kariera Anatolija Bukrejeva je izjemna že po številkah: več kot trideset vzponov na sedemtisočake, enajst različnih osemtisočakov, številni hitrostni rekordi in pionirski solo vzponi brez kisika. A še bolj kot statistika govori način, kako je plezal — hitro, čisto, odgovorno in z neverjetno fizično ter psihično disciplino. Spodaj je izbor njegovih ključnih dosežkov, ki najbolje prikazujejo razvoj in vrhunce njegove poti.
1970 – Začetek alpinističnega treninga in prvih vzponov v Uralu.
1974 – Prvi vzponi nad 5000 metrov. 1980 – Prva sedemtisočaka: Pik Lenina (7134 m), Pik Komunizma (7295 m)
1981–1993 – Kot član reprezentanc ZSSR in Kazahstana opravi več kot 30 vzponov na sedemtisočake po različnih zahtevnih smereh.
1987 – leto preboja. Prvi hitrostni vzpon v zgodovini ruskega alpinizma na Vrh Lenina (7134 m): – 8 ur iz tabora 4200 m do vrha – 6 ur neposrednega spusta v bazo in zmaga na kvalifikacijah za himalajsko odpravo ZSSR. Rekordni čas na Elbrusu: 1 ura in 7 minut (4200–5350 m).
1988 – legendarno prečenje masiva Pobeda (6918–7439–7060 m) in Pik vojaških topografov (6873 m). Eno najtežjih prečenj v zgodovini sovjetskega alpinizma.
1989 – 17. april, vzpon na Srednjo Kančendzengo (8478 m) brez dodatnega kisika, nova smer.
30. april – 2. maj, prečenje štirih vrhov Kančendzenge nad 8000 m — zgodovinski dosežek, izbran za najboljši himalajski vzpon sezone. Prejme naziva Mojster športa ZSSR mednarodnega razreda in Častni mojster športa ZSSR, ter državno odlikovanje »Za osebni pogum«.
1990 – Ponovna zmaga na hitrostnem vzponu na Elbrus.
Prvi zimski vzpon na glavni vrh Pobede (7400 m) po Abalakovovi smeri.
Vodnik na Denali (6193 m), prvi skupni vodniški vzpon po Cassinovi smeri.
Hitri solo vzpon na Denali; 10 ur 30 minut.
Hitri solo vzpon na Pobedo (7439 m) v 36 urah.
Solo hitrostni vzpon na Han Tengri (6995 m).
1991 – 10. maj, nova smer na Dhaulagiri (8176 m) brez dodatnega kisika — najboljši ekipni vzpon sezone. 7. oktober: Prvi vzpon na Everest (8848 m).
1993 – Vodnik 70-letnemu Jacku Robinsu ob vzponu na Denali. 30. julij: Vzpon na K2 (8611 m) brez dodatnega kisika.
1994 – Dva vzpona na Makalu (8460–8476 m) brez dodatnega kisika, eden v 46 urah iz baze.
1995 – 17. maj, drugi vzpon na Everest (brez kisika, s severa). 8. oktober, Ssolo vzpon na Dhaulagiri (8176 m) v 17 h 15 min (24 h 30 min s spustom). 8. december, zimski vzpon na Manaslu (8156 m) brez dodatnega kisika. V enem letu osvoji pet osemtisočakov brez dodatnega kisika — svetovni rekord.
1996 – 10. maj, vodnik na Everestu pri odpravi Mountain Madness (brez dodatnega kisika). 17. maj, solo hitrostni vzpon na Lhotse (8505 m) v 21 h 16 min. 25. september, solo vzpon na Čo Oju (8201 m) v 5 dneh. 9. oktober, solo vzpon na severni vrh Šiša Pangme (8008 m).
1997 – 26. april, vodja vzpona indonezijske vojaške odprave na Everest. 26. maj, vzpon na Lhotse (8505 m) brez dodatnega kisika s Simonejem Morom. 7. julij, solo hitrostni vzpon na Broad Peak (8047 m) v 36 urah. 14. julij, solo hitrostni vzpon na Gasherbrum II (8035 m) v 9 h 37 min (13 h s spustom). V 80 dneh pristopil na štiri osemtisočake — zadnji veliki rekord njegove kariere.

Zadnja odprava: Anapurna, december 1997
Decembra 1997 se je Anatolij Bukrejev skupaj z Dmitrijem Soboljevom in Simonejem Morom podal na enega najambicioznejših projektov svoje kariere: poskus zimskega vzpona na Anapurno I (8091 m) po novi, izjemno zahtevni smeri. Zimske razmere so bile ostre, snega je bilo nenavadno veliko, a ekipa je kljub temu napredovala proti steni.
25. decembra, v zgodnjih fazah odprave, je trojico na višini okoli 5700 metrov presenetil velik plaz. Simone je bil nekoliko višje in je že prečil najnevarnejši del pobočja, a ga je kljub temu odneslo skoraj 800 metrov nižje. Hudo poškodovan se je uspel prebiti do baznega tabora, od koder so ga s helikopterjem prepeljali v bolnišnico zaradi globokih ran na roki.
Za Bukrejeva in Soboljeva je bila takoj organizirana iskalna akcija. Upanje je ostajalo, da sta se morda uspela izogniti plazu in doseči tabor I na približno 5200 metrih. A vreme je bilo neizprosno. Reševalci so zaradi neprehodnih razmer potrebovali deset dni, da so sploh prišli do območja nesreče.
3. januarja 1998, ko je iskalna skupina končno dosegla teren, ni našla nobene sledi o obeh alpinistih. Plaz je bil preobsežen, teren preveč spremenjen, možnosti preživetja pa ni bilo več. Iskanje so morali prekiniti.
Tako je Anapurna — gora, ki je v zgodovini vzela že toliko življenj — postala tudi zadnje počivališče Anatolija Bukrejeva in Dmitrija Soboljeva. Njuna telesa niso bila nikoli najdena …

Linda Wylie o Anatoliju Bukrejevu
»Anatolij je bil izjemna, resnično izjemna oseba. To si začutil že ob prvem srečanju. Najin odnos se je razvijal počasi, skozi leta, v času, ko je prestal številne težke preizkušnje. Ljubila sem ga in bila sem njegova spremljevalka, njegova opora. Pomagala sem mu pri nastajanju knjige Vzpon, ki jo je napisal skupaj z Westonom De Waltom, in pozneje tudi pri njeni objavi v Združenih državah. Moj odnos z Westonom je bil zapleten, zato sem se pogosto znašla v vlogi mediatorja med obema.
Leta 1997 sva skupaj organizirala indonezijsko vojaško odpravo na Everest. Tisto zimo je Anatolij preboleval zdravstvene težave – imel je operacijo oči, okrevanje pa je trajalo dolgo. Veliko sva potovala, on pa me je vodil na Marmornem zidu in na Han Tengriju. Srečanje z njim in ljubezen do njega sta mi razširila obzorja na vseh ravneh – telesno, čustveno in duhovno.
Po njegovi smrti nisem mogla nadaljevati kot prej. Za eno leto sem zapustila zdravniško delo in odšla. V tem času sem napisala knjigo Nad oblaki, posvečeno Anatoliju in njegovim odpravám. Leta 2002 je ta knjiga na festivalu Banff prejela nagrado Johna Whita za gorsko literaturo. Bila sem iskreno srečna, ker sem vedela, da bi bil Anatolij ponosen name.
Kaj je Anatolij prinesel v moje življenje? Popeljal me je na vrh Han Tengrija. Dodal mi je pogum, da sem postala pisateljica. Obogatil me je s svojim humorjem, nežnostjo in s tisto tiho notranjo močjo, ki jo je nosil v sebi. Najino skupno življenje je bilo polno izzivov, a bila sva srečna. Spoštovala sva se. In lepota gora, ki jo je Anatolij tako globoko čutil, se je odražala tudi v najinem odnosu.«