Jutro, 20. januar 1942
Roman Ivana Bučarja »Koča na Robu«, ki ga je izdala založba Viharnik v Ljubljani, prinaša čitatelju poslednjih slovenskih knjižnih novosti znatno presenečenje. Avtor sicer ni popoln začetnik, vendar je ta knjiga njegovo prvo večje, v pisateljevem razvoju zgodnje delo. Kdor je sposoben napisati toliko značilnih in epično krepkih strani, kakor jih najdeš v tem Bučerjevem romanu kaže nesporno pripovedno nadarjenost.
Čeprav razodeva »Koča na Robu« v svoji notranji izgrajenosti in po tisti pretehtani dognanosti, ki izloča sleherno odvečno snov in posluša samo skrite zakone umetniške nujnosti, pomanjkljivo ustvarjalno izkušenost pa kaže na drugi strani prikupno moč doživetja in s formalne strani znatno skrb za slog in jezik.
Bučerjeva »Koča na Robu je mogla nastati samo iz stopnjevane ljubezni, ki jo čuti planinski narod do svojih gora in ki se v mladih poedincih razplamti v pravo strast, razvname kult gora in navdahne kar religiozno močno »ideologijo« alpinizma že pisateljevo posvetilo pričuje da se šteje Bučer med naše na ljudi, ki so spreminjali ljubezen do domačih gora v goreč odnos in v neugnani nagib k razvoju močne volje in trdnega osebnega etosa. »Vam vsem, ki ste v tovarištvu doživljali človeka,« pravi pisatelj v posvetilu, »in tebi Klement Jug, ki si nam od 11. avgusta 1924 mrtev živ vodnik.«
V majhni skupini gornikov, ki jih mika gorska narava ne samo po svoji divji, prestari lepoti, marveč tudi kot vzgajališče močnega in požrtvovalnega človeka, je pisatelj prikazal ta doživljajsko neizčrpni in duhovno povzdigujoči stik med goro in človekom, med kamenito, v višave kipečo zemeljsko skorjo in med najinteligentnejšim bitjem na tej skorji.
Alpinistični motiv ni nov v slovenski literaturi, toda Ivan Bučer ga je v »Koči na Robu« obdelal tako, kakor doslej še nihče pri nas. Alpinistična filozofija Klementa Juga, ki je navdihovala celo pokolenje naših visokogorskih plezalcev, je prešla v tem romanu iz mišljenjske sfere v literarne podobe doživljenega življenja.
Od prve pa do svoje zadnje strani stoji pred bralcem Gora s svojo neprehodno steno, ki jo ob koncu zmagovito zavzame najmočnejši, v gorskih doživljajih najbolj prekaljeni in etično najbolj izčiščeni med gorniki — robustni Mihól. V ostalem pa se dogajanje razpleta okrog koče, ki si jo postavita pod hrbtom gorskega slemena, nasproti tej Gori z njeno nezavzetno steno, prijatelja Peter in Štefan. Nič ne vemo o poklicu in komaj kaj malega o življenju te dvojice Mihóla in drugih gornikov v mestu: samo v zvezi z gorsko prirodo se nam odpirajo njih duše in z njo se merijo njihova človeška čustva od tovariških in erotičnih tja do najtemnejših gonov in vzgonov živega bitja z njegovo prvinsko potrebo samoohranitve.
V Koči na Robu doživljajo tovariši zapletljaje svojega tovariškega in erotičnega življenja, odtod prirejajo svoje naskoke na Goro in zimske smučarske partije. Zato je po pravici dala zgodbam mladih gornikov tak skupen imenovalnik, kakor bi ga mogla dati za človeške odnose manj slikovita, a za samo zgodbo nič manj usodna Gora.
Bučer je v »Koči na Robu« razpredel dva etično močna in enako zanimiva, psihološko tehtna motiva: tovarištvo in erotiko. Osebe, ki nastopajo v njegovem romanu so sami mladi ljudje obeh spolov. Samo med moškimi, najprej med Petrom in Štefanom, nato še z Miholom se, razvije tista vez tovarištva, ki se zdi na hipe močnejša od erotičnega čustva in od same sle. Tovarištvo veže prijatelje v borbi z gorami, predvsem pa za osvojitev najtežjega smotra: nepremagljive stene. »Gore priznavajo samo tovarištvo,« pravi pisatelj na strani 111. Toda poleg te vnanje prirode, ki pomaga s svojimi težkočami razvijati voljo in stopnjevati do silne napetosti duševne in telesne energije — kakor da čutiš za tem Nietzschejevo geslo: Gefahrlich leben! (Živeti v nevarnostih!) — obstoji tudi svet notranje, intimne prirode, svet Erosa, večne polarnosti med moškim in žensko, zapletenega vzajemnega iskanja tja do končne osvojitve, ki izpolnjuje voljo nadosebne vrste. Psihoanalitiki vežejo predstave gore in nje osvajanje v sanjah z libidioznimi gori; ne vem. ali je pisatelj »Koče na Robu« imel to pred očmi, vendar v njegovem romanu zveza med osvajanjem gora in erotičnimi boji spominja na to simboliko podzavestnega sveta. Gora in ženska tvorita tem gornikom dva tečaja njih doživljajskega sveta. »Vsi sončni dnevi, napori, uspehi in hrepenenja, vse se je zlilo v eno; vsi odtenki sreče, ki sem jih doživljal v gorah, vsi so se utelesili v Romei. Ob njem lahko črpam vse tisto obenem, kar sem prej v drobcih dosegal,« se izpoveduje Štefan Petru v samotni noči na skali. Toda Mihól, ki je doživel težke izkušnje z Romeo, ko je bila še Zdenka in ki se je potlej tem bolj zagrizel v gore, da je pozabil na izdajstvo žensk in na nravno slabost tovarišev, gleda višje: »Edina pot, ki je bila možna,« pravi, »se je razkrivala, toda ta pot se bo odprla le tistemu, čigar duša bo močna in uravnotežena, komur bo duh zmagoval nad mesom. Razkrilo se mu bo veliko vprašanje, ki bo rešeno v orjaški pravljici volje, dela in doživetja.«
Izmed tovarišev Gornikov je Peter edini, o čigar erotični izkušenosti ne vemo ničesar, a za njegovo strastno vnemo za gore čutimo paralizujočo moč razočaranja. Štefan doživlja svoj roman z Romeo, operno pevko, lepo žensko, ki je prišla v gore iz velikega sveta in ki počasi odtrga tudi Štefana od tovarištva in ga potegne v nižine povsakdanjenega mestnega življenja. Njegov odnos do Romeje tvori poglavitni erotični motiv v romanu, prav kakor je Romea osrednja ženska osebnost Bučarjeve zgodbe. Toda najsamoniklejša in literarno najbolj izdelana osebnost je Mihól, ta rahločutni človek atletske postave, ki se po trpkem doživetju z Zdenko — Romeo in s tovarišem Stanetom obda z mrzlo skorjo surovosti, čudaštva in alpinističnega fanatizma ter razkrije Štefanu Romejino preteklost Štefanova ljubezen je premočna, da bi jo zlomilo spoznanje; njo zlomi in spelje na vsakdanji tir — kakor je že zakon zakona — samo banalno sožitje v urejeni skupnosti.
Nasproti izkušeni Romeji stoji naivna Petrova sestra Julčka, ki v strašnih dneh, ko njo, Petra, Štefana in Mihóla zasuje plaz v lovski koči in jih žive zakoplje v grob, iz katerega vstanejo šele na koncu svojih sil — doživi čisto, sproščajočo ljubezen z Mihólom, tisto zmagovito ljubezen, ki vrne Mihólu življenju srca in srečni človeški preprostosti ter mu daje moč, da sam premaga Goro in doseže kot prvi človek vrh njene strašne stene.
Okrog teh oseb in njih usod se suče dogajanje »Koče na Robu«, našega prvega najizrazitejšega alpinističnega romana. Zdi se ob sebi umljivo, da je moglo nastati tako delo samo pri neposrednih virih življenja in prav ta topli življenjski živelj rešuje roman tudi na tistih mestih, kjer čutimo bolj šelest papirja kakor pa vroči utrip krvi. Če ne upoštevamo nekaterih malenkosti, nas zavzema s svojo kleno čistostjo tudi Bučerjev jezik s svojim planinskim izrazjem in s svojim, večidel polnim stilističnim tokom. Vsa zgodba pa je podpluta s poezijo visokogorske krajine, z mistiko njenih pravljičnih skrivnosti. Kakor jo zaznavamo ne le v poglavju o Srebrnokrilcu, marveč tudi kot podtalno spremljavo vsega doživetja gorske divjine.
Knjiga je opremljena z risbami Zmagoslava Snoja. Reproducirane so na posebnih prilogah in se lepo prilegajo besedilu. Ovitek je izdelal Vinko Finžgar. V naši sedanji pripovedni proizvodnji je Bučerjeva »Koča na Robu« knjiga, ki opravičuje zanimanje za domača dela.
