še ena odkljukana v Miheličevem vodniku
Letos je Matevževo plezalno leto minilo v duhu raziskovanja zahodnih Julijcev pri naših sosedih. »Ni kaj reči – res so lepi in divji kraji,« zapiše, kot bi mu Tine Mihelič sam šepnil čez rame. Nekega večera, ko leži v postelji in lista Miheličev vodnik (Slovenske stene), ga preseneti majhen listič, ki že leta mirno počiva na strani, kjer je vrisana smer Bučer–Kristan v Malem oltarju (prva plezala: Tone Bučer in Milan Kristan, 2. septembra 1938). Kot da bi čakal, da se nekdo končno spomni nanj.
Klikne prijatelja Primoža, znanega kot Gojc — »tisti model, ki je na najini zadnji turi izgubil ključe od avta« — in mu omeni idejo. Gojc pravi, da je ravno isto razmišljal. Sinhronizacija je popolna, kot bi jo začrtal sam Mihelič. Povabilo za Travnik sicer pride vmes, a smer Bučar–Kristan je že zapečatena v mislih. Tokrat ne bo pozabljena.
V soboto zjutraj sopihata po strmi poti proti Ak-u. Matevž pozna te kraje kot svoj žep, Gojc pa jih prvič vidi in je navdušen — sploh ko se pred njima odpre veriga hribov, ki se razprostira kot kulisa za resno vertikalo. Pri treh macesnih se vpišeta v knjigo. Dostop do smeri malo sfalita, a hitro popravita. Orientacijska točka? Ogromna votlina, ki se vidi iz melišča. Če bi bila smer v Miheličevem vodniku označena z »votlino vredno pozornosti«, bi bila to ta.
Smer je odprta, zračna, skala čvrsta, opremljenost skopa — kot bi Tine sam rekel: »Za tiste, ki vedo, kaj počnejo.« Na vrhu Malega oltarja je sidrišče za spust po vrvi. Midva nadaljujeva po grapi desno, kjer zagledaš prusike od predhodnikov. Zadnja dva spusta sta strma: prvi približno 40 metrov po zajedi, drugi pa 60 metrov. Po spustu sledi melišče proti vstopu v Jugovo grapo, kjer se potka ujame po levi strani.
Tine je smer v vodniku opisal z značilno zadržano eleganco. Matevž jo priporoča izkušenim plezalcem, začetnikom pa svetuje, naj še malo počakajo. Ocene po skici ne izgledajo grozljivo, a kot pravi: »Tam, kjer se pleza, se pleza.« Dostop in sestop zahtevata previdnost in predvsem izkušnje. Ni za tiste, ki iščejo selfie točke — razen če imajo kamero na karabinčku. Matevž je nekoč nosil fotoaparat, zdaj pa je nesel kamero in nekaj posnel. »Jap, časi se spreminjajo,« zapiše — kot bi Tine v opombi dodal: »Tehnično napredovanje ni nujno plezalno.«
Smer Bučer–Kristan je tako dobila kljukico v Miheličevem vodniku. Ne le kot tehnična linija, temveč kot zgodba — o pozabljenem lističu, izgubljenih ključih, dobri družbi in pokrajini, ki je še vedno dovolj divja, da se v njej zgodi nekaj pristnega.
Copilot
