Slovenec, 1. junij 1926
Poročilo rešilne ekspedicije T. K. Skala.
Pogrešani dr. Lubec se je odpravil v petek popoldne pred binkoštnimi prazniki v Julijske Alpe. Po poročilih se je napotil črez sedlo Vršič na okoliško pogorje. Ker se s ture ni vrnil in ker tudi vesti o njegovi internaciji od strani Italijanov niso bile točne, se je v petek popoldne odpravila rešilna ekspedicija T. K. Skala iz Ljubljane, obstoječa iz osem članov, da ga poišče.
V koči na Gozdu se je zvečer pridružilo še pet članov jeseniške Skale. Skupno so nato v soboto zjutraj odšli do zgornje »Erjavčeve koče« in nato po dva in dva preiskali vsa okoliška pota. Ker dr. Lubec kot starejši umerjeni turist ni iskal posebnih in težjih variant, so se omejili v glavnem le na markirana pota in njih najbližjo okolico.
Po informacijah je bilo znano, da je šel dr. Lubec skozi »Klin«, kjer ga je videl v petek zvečer nek pastir. Prenočil je verjetno v koči na »Gozdu«, od koder so ga videli italijanski vojaki z Vršiča prihajati navzgor. Koča na »Gozdu« je bila tisti dan še neoskrbovana. Našla se je pa ubita šipa poleg vrat na verandi, kar potrjuje sumnjo, da je pogrešanec v tej koči prenočil. Na Vršiču, kjer je bilo že prej vlomljeno, je bil najden izvod četrtkovega »Jutra«. Morda ga je pogrešanec tam pustil. Teren okoli Vršiča so že v četrtek preiskali kranjskogorski turisti domačini; vendar zaman.
V soboto zjutraj se je napotila ekspedicija v mali fronti po vojaški poti in stezicah proti »Erjavčevi koči«. Pregledala je okolico okrog koče in grapo vzhodno od nje. Na nobenem kraju ni bilo mogoče dobiti prave sledi o pogrešancu. Nato so se odpravili zopet po dva in dva pregledat sledeče poti: Prisojnik do okna (nemška smer, slovenska smer) do 2200 metrov, Mojstrovko, zgornja pot do Vel. Dnine, srednja in spodnja pot do pod Vel. Dnine, Zapodne, Trento, staro in vojaško pot iz Trente na Vršič, črez Rupe na Sleme, skozi Sleme in Grlo v Planico, ter skozi Malo Pišnico v Kranjsko goro.
Zvečer se je nato sestavil točen zapisnik vseh partij:
Prisojnik. Nemška smer: Verjetno je, da že prvega daljšega plazu na zahodni strani jugozapadnega grebena ni pasiral, ker je prestrm. Videla sta sledi kranjskogorcev Ojcla in Klofutarja. Pot sta nadaljevala do okna in sta pregledala z roba še ves teren na severno stran če bi morebiti tam zdrčal. Nato sta krenila nazaj do odcepa.
Slovenska smer: Po slovenski poti sta videla stopinje le po prvem snežišču (en teden sledi ne morejo trajati, torej ne od pogrešanca). Sneg je bil trd in sta stopinje sekala (sneženi previsi, zelo strma snežišča, padali kamni, plazovi niso šli). Pasirala sta vsa snežišča, do pod sten, kjer se začne veliki žleb (2200 m), ki drži do vrha Prisojnika. Snežišča so zelo strma in dolga ter ni verjetno, da je prišel čežnje. Poznali so se sledovi velikih plazov, ki so šli v binkoštnih praznikih; sneg je bil razrahljan. Možno, da ga je vzel tak širok plaz. Če je šel pogrešanec po nemški smeri, je prišel k večjemu do prvega ali drugega snežišča, do Okna najbrže ni prišel. Po Slovenski poti pa k večjemu do drugega snežišča, seveda če je prekoračil rob; to je bilo odvisno od snežnih razmer.
2. Mojstrovka: Ker je že prvo snežišče prestrmo, je dvomljivo, da ga je pogrešanec prekoračil. Sledi ni bilo nobenih: še one od binkoštnih izletnikov so izginile. Na Mojstrovki skoro gotovo ni bil, ker v knjigi ni podpisan, torej ture ni nadaljeval. Popoldne je ta partija preiskala še ves plaz pod jugozapadnim grebenom Prisojnika in vse obronke snežišč pod Prisojnikovim Oknom od kote 1724 do 1611 na vzhodni strani. Našli niso nikjer sledi.
3. Pot črez Rupe: Do sedelčka sev. Mojstrovke so bile stopnje gori in doli. Tik pred vrhom pa so nehale. Od sedla do kaverne je bila sled proti slemenu (od Ojcla). V plazovih pod Rupami ni bilo nič. Črez pot so leteli samo kamni; novih plazov ni bilo. Na slemenu se je partija razdelila, dva sta šla črez Sleme na Planico, dva pa po robeh do Grla in po Mali Pišnici. Sledov nikjer.
4. Srednja pot do Velike Dnine: (Do razpotja pod Mojstrovko isto kot pod 1.) Pot proti Veliki Dnini je pregledala dvojica in ni našla nobenega sledu. Preiskala je pod Travnikom plazove in žlebove, ki odpadajo z Dnine. Malo verjetno je, da bi hodil človek sam tri ure po takem snegu.
5. Spodnja pot do Velike Dnine: Dvojica je pregledala začetek poti in vse pobočje pod njim, ter nadaljevala pot do Trentske planine. Najti ni bilo nobenih sledi ne po žlebovih ne po gozdu. Nadaljevala sta pot v Trento in povpraševala pri domačinih in italijanskih vojakih. Na carinarnici v Trenti sta se javila s pismenim naročilom italijanskega gen. konzula v Ljubljani, da naj takoj brzojavno obvesti italj. oblasti, če najdejo pogrešanca. Nato sta še pregledala staro in vojaško pot na Vršič. Nikjer ni bilo mogoče zaslediti ničesar.
V nedeljo se je podal večji oddelek ekspedicije v Trento in od tam črez sedlo Luknja v Vrata, ki
isto tako ni dobil nikakih sledov.
Kje bi se mogel pogrešanec nahajati, na to ne more danes nihče odgovoriti, ker je preveč možnosti ponesrečenja po padajočih kamenjih, plazovih in vseh takozvanih subjektivnih nevarnostih, ki izvirajo iz človeka samega.
Rešilna ekspedicija T. K. »Skala«,
v Ljubljani, 31. maja 1926.
Vsa čast Skalašem, ki so zopet dokazali, kako visoko etično pojmovanje in človekoljubna požrtvovalnost se druži v njih s fizično podgotovljenostjo in pogumom!
