Breithorn pod luč!

Delo, 10. maj 1977

Prav in pošteno je, da je ob podobnih primerih, kot je bila nesreča na Breithornu in mislim, da lahko govorim o nesreči, kajti deset dni potem, ko so se tam izgubili škofjeloški dijaki, še niso našli Klemena Križaja – treba slišati obe plati zgodbe. Novinarji smo seveda hoteli govoriti predvsem z neposrednimi udeleženci in z nekaterimi udeleženci tudi smo, vendar pa je večina dijakov odrekla izjave, češ da so se zmenili med seboj in ne bodo dali nobenih izjav, dokler ne bodo primer osvetlili z vseh plati in dali dokončne ocene dogodka z Breithorna.

Medtem smo bili novinarji seveda prisiljeni zbirati podatke od tistih, ki so jih pač hoteli dati. Tako sta v naših prispevkih govorila oba vodnika, profesor Roblek in kipar Logonder, pa tudi dr. Miha Potočnik, predsednik planinske zveze Slovenije je rekel vsaj eno besedo v prid vodnikoma. Na drugi strani pa so nekateri neposredni udeleženci govorili o vsem podvigu Breithorna precej bolj neugodno za vodnika.

Deset dni po nesreči na Breithornu je potem izšel v našem časopisu odgovor mladih iz Škofje Loke, ki novinarjem očita netočnost, pa tudi to da sploh pišejo, čeprav niso bili zraven. Toda novinarji, pa čeprav nismo bili zraven, smo vseeno zastavili nekaj vprašanj, na katere pa dijaki niso znali, ali niso hoteli odgovoriti.

Prvo tako vprašanje je, zakaj so odšli povsem neprespani, slabo opremljeni in neprilagojeni na višino neposredno iz avtobusa na dobrih štiri tisoč metrov visoko goro, čeprav je bilo slabo ali vsaj nestanovitno vreme.

Drugo vprašanje pa je, čemu so vodniki čeprav so uspeli množico prestrašenih izletnikov obdržati skupaj in zgraditi bivake, kar jim je prav zares treba šteti v dobro dopustili tolikšno anarhijo, da so se drugi dan fantje in dekleta navezali v drugačne naveze, kot so bili navezani prvi dan, pri čemer se bi v megli in snegu lahko kdo izgubil in sta se bržkone prav zaradi tega izgubila tudi Urh in še sedaj pogrešani Križaj.

Tretje vprašanje, na katerega bi morali bodoči škofjeloški pedagogi dati osvetljujoč odgovor je tudi postopanje obeh vodnikov po srečni rešitvi in sestopu z gora, ko so se zadovoljili z ugotovitvijo, da menda dva Stopata na svojo pest in de ju zato ni v avtu.

Vsa ta vprašanja imajo be kup pod vprašanj, med katerimi velja omeniti le tistega, da je profesor Roblek nadrl šoferja Šlegla, zakaj je sploh sprožil reševalno akcijo, ker da ves »cirkus ni potreben«. In da ne bi bilo »cirkusa« je Roblek tudi prepovedal dajati dijakom izjave italijanskim novinarjem, za naše pa so se sami odločili molčati.

Namesto da bi torej mladi škofjeloški udeleženci zdaj izpodbili novinarsko gonjo z argumenti, oziroma z odgovor na naša vprašanja, pa pišejo o splošnih dobrih lastnostih profesorja in razrednika Robleka ter kiparja Logondra, o čemer seveda mi v časopisu nikdar nismo dvomili. Ne dvomimo tudi o njuni planinski prizadevnosti in ljubezni do dela z mladino in o drugih nesebičnih dejanjih. Toda vse to prav zdaj nima nič opraviti z nesrečo na Breithornu, kajti sami dijaki ugotavljajo, da sta Roblek in Logonder predvsem človeka, ki se ju je tudi lotila višinska bolezen, Toda čemu sta po tem oba, kot izkušena planinca, pognala 47 njima zaupanih fantov in deklet na goro, saj sta kot izkušena gornika najbrž vedela za nevarnosti višinske bolezni.

Tudi sklicevanje na njun amaterizem, češ da tuji gorski vodniki, ki so posebej šolani, za denar vodijo v gore le dve do tri planince, ne vzdrži očitkov. Nihče namreč niti profesorja Robleka, niti kiparja Logondra ni prisilil, da naj namesto dveh treh ljudi vodita na goro 47 ljudi, ampak je v ozadju verjetno še kaj drugega.

V zvezi s netočnostmi, ki nam jih očitajo dijaki, pa velja napisati le to, da v svojem pisanju niso izpodbili niti ene naše navedbe, iz česar je povsem razviden tudi namen da se o stvari sploh ne bi pisalo oziroma delalo cirkusa.

Prav zares, v cirkusu so premočne luči, ki lahko popačijo resnico, toda v te mi, kakršno so predlagali škofjeloški dijaki, pa se ne vidi nič. Prav to, da se bojijo luči, pa čeprav premočne, pa nas preseneča, saj gre vendarle za mlade ljudi, ki se vsaj v načelu ne bi smeli bati luči.

BOGO SAJOVIC

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja