Delo, 26. november 1993
Carlos in Stipe sta srečno prispela v četrti tabor — Gneča v šotoru — Boštjan za večno ostal na rami — Goran nas je malo nad dvojko rešil s prvo pomočjo, kisikom in zdravili — Sestop do tabora ABC
Piše: Zvonko Požgaj
Kaj se je dogajalo s Stipetom in Carlosom, ki sta bivakirala nekje na višini 8000 metrov, nisem vedel. Lahko sem le upal, da sta nekje v zavetrju in da sta imela opremo za bivakiranje. V šotoru četrtega tabora smo bili zopet štirje. Boštjan in Boris sta prispela s trojke kot naslednja naveza za vrh, vendar zaradi slabega vremena tja ni bilo mogoče iti. Udobje se mi je zdelo razkošno, čeprav nisem imel spalne vreče. Zjutraj sta se nam na srečo pridružila še Carlos in Stipe. Preživela sta v bivaku in vsi smo bili nekako srečni, le Boštjan je kazal znake nezainteresiranosti. Boris ga je na silo prebudil in mu zaman skušal vsiliti kak požirek pijače. Ves čas je ležal v kotu šotora in globoko dihal.
Zavedali smo se kritičnosti situacije in da bi morali vsi skupaj čim hitreje sestopiti. Gneča v šotoru nam je preprečevala kakršnokoli gibanje v njem, zato sta se Viki in Carlos odločila, da sestopita in preverita, če je pot do trojke prehodna. Ob dvanajstih nam je Viki sporočil, da je na trojki in da je Carlos nekaj minut za njim. Pričeli smo se pripravljati za sestop, ko smo ob 14. uri izvedeli, da Carlosa še vedno ni na trojki. To je bil tudi eden od razlogov, da nismo začeli takoj sestopati. Imeli smo še pet ur dneva, kar bi v lepem vremenu zadostovalo za sestop, toda z bolnim Boštjanom to ni bilo mogoče. Carlosa ni bilo, pozni smo že bili. pa še Boštjan je bil v slabem stanju, zato smo se odločili, da dokončno sestopimo naslednje jutro. Iz baze so nas skorajda rotili, naj čimprej sestopimo, češ da je to naša edina rešitev. Znana nam je bila tudi tragedija iz leta 1986, ko je v podobnih okoliščinah umrlo devet alpinistov.
Boštjanova smrt
Ostali smo še eno noč. Ne spomnim se, da bi bila noč dolga in hladna. Vem le to, da mi je godilo počivati in samo počivati. Tudi če bi bilo treba ostati še eno noč, ne bi imel nič proti. Vendar bi bilo to zame verjetno usodno. Zjutraj je bilo Boštjanovo stanje še slabše. Ta »zdravi« smo se na silo nekako pripravili, potem pa smo vsi skupaj oblekli še Boštjana. Pričeli smo sestopati.
Veter je močno pihal, novozapadlega snega pa je bilo že več kot meter. Dokler je bila strmina, je še šlo, ko pa smo dosegli položnejši del rame, je Boštjan omahnil. Žalostno smo se zbrali okoli njega. Gora ga je vzela za svojega. Vse smo storili, da bi ji ga iztrgali iz njenega naročja, toda gora je grozila, da bo vzela še nas. S težkim srcem smo se poslovili in s kepo v grlu pričeli sestopati dalje v meglo. Razmišljal nisem o ničemer, le misli so mi večkrat uhajale nazaj k Boštjanu. Na trenutke se nam je vdiralo tudi do pasu, pred nami pa je bil orientacijsko zelo zahteven sestop, ki ga je strokovno vodil Stipe. Vodstvo sem prevzel le za trenutek, saj sem ob prestopanju manjše ledeniške razpoke zdrsnil. Ustavil sem se v globokem snegu 100 metrov nižje, pred tem pa sem preskočil večjo ledeniško razpoko. »Polet« se je končal srečno in Stipe je bil takoj pri meni. Vseeno sem se odločil, da se v prihodnje raje izogibam hitrim sestopom.
Končno smo po treh urah prispeli v tabor III oziroma snežno luknjo, ki sva jo izkopala s Carlosom na poti proti vrhu. Davo in Rado pa razširila ob čakanju na razvoj dogodkov na gori. Udobno smo se namestili, Stipe pa je skuhal prepotrebno tekočino. Osvežilnih in vitaminskih dodatkov za v vodo ni bilo. zato smo se zadovoljili le z instant kavo brez sladkorja. Probleme smo imeli tudi s prižiganjem kuhalnika, kajti v luknji je primanjkovalo kisika, ker nas je ves čas zametaval novozapadli sneg.
Pomoč švedskega alpinista
Vsi smo bili res v obupnem stanju. Stipe je dobil snežno slepoto in je komaj kaj videl, Boris je imel neobčutljive prste na nogah, jaz pa na nogah in rokah (ti so že pomodreli). Prvi je začel sestopati Stipe, ker ni skoraj nič videl in je bil počasen, za njim pa še midva — potem, ko mi je Boris pomagal zavezati čevlje in pripeti dereze.
Pred nami je bil orientacijsko nezahteven sestop ob fiksnih vrveh, vendar je bil tehnično zahteven zaradi strmih skokov črne piramide. Probleme sem imel z derezami, ki so se mi ves čas snemale, tako da me je Boris spremljal in mi pomagal z njihovim nameščanjem. Na pol poti do dvojke, na istem mestu, kjer sva s Carlosom ob vzponu srečala Gorana in Davida, smo srečali Gorana, ki ga je tja pripeljal sam Alah. Požrtvovalno nam je šel na pomoč, žal prepozno za Boštjana, in nam prinesel zdravila, ki jih je Damjan pripravil za nas. Nama z Borisom za ozebline in Stipetu za snežno slepoto. Najbolj mi je teknila njegova topla švedska juha iz termovke.
Boris se sam odpravi na enko
Nekako smo prišli k sebi in po krajšem počitku pot nadaljevali v Švedovem spremstvu do drugega višinskega tabora. Ko smo se vsi zbasali v napol viseč šotor, se je med stiskanjem Boris odločil, ker je imel še nekaj moči. da bo sam sestopil še en tabor nižje. Tam je čakal Davo. Kolikor se je dalo, smo se ostali trije udobno namestili in izmenično vdihavali kisik, ki ga je Goran prinesel na dvojko. Med vdihavanjem nama je kuhal razne napitke in čajčke, ki so jih najina izsušena telesa hlastno vsrkavala.
Prsti na rokah so mi otekali in vse huje boleli, zato mi jih je Goran skrbno povil. Sam sem si jih ves čas segreval, kolikor sem mogel, medtem pa mi je prste na nogah masiral Goran, ki se je tega naučil pri vojakih. Zamenjal mi je še mokre nogavice s svojimi suhimi in počasi smo zadremali.
Jutro. Spet se je bilo treba pripraviti za sestopanje. Če bi šlo vse po sreči, bi bil lahko pri Damjanu že popoldne. To je bil že moj deseti dan na gori in precej sem bil utrujen. Stipetu se je vid nekoliko izboljšal, zato je pričel sestopati prvi. Sam si zaradi bolečin v prstih nisem mogel pomagati, zato me je od nog do glave oblekel Goran. Na koncu mi je v roke dal še cepin. Predlagal mi je, da bi me spuščal po fiksnih vrveh, vendar na ta način ne bi prišla nikamor. Vrv sem si nekako navil okrog roke, cepin pa sem držal samo zaradi lepšega. Vsakič, ko sem se naslonil nanj, me je zabolelo v prstih. Med sestopanjem sem veliko počival in po treh urah sva z Goranom prispela na enko.
Sesedel sem se v globok sneg in zopet počival. Tja sta ravnokar prispela Kanadčana in opremljala svoj prvi tabor. Ponudila sta mi hladen sok, me slikala in čestitala. Skupaj smo nadaljevali sestop. Zdelo se mi je, da se vse slike premikajo le počasi in da sem čisto na koncu, ko sem kar naenkrat divje stekel vstran pred plazom, ki je pridivjal mimo nas.
Vse večkrat sem se usedal v sneg. Goran pa me je priganjal, kajti nemogoče se mu je zdelo, da sestopam tako počasi. Še zadnjič sem se usedel v sneg, kakih 200 metrov nad ABC in počasi drsel po snegu navzdol, ko sem žalostno ugotovil, da sem šel predaleč, kakšnih pet metrov pod tabor ABC. Ko sem se vračal nazaj, sem si mislil: »Če sem prišel do tu, bom zmogel pa tudi teh pet metrov«.
Prihodnjič: Predčasna vrnitev dela odprave
