Bosonogost (največkrat razumljena kot slaba opremljenost) in pomanjkljiva oblečenost sta v gorah dve od tistih tem, ki razdeli (spletno) gorsko skupnost hitreje kot razprava o tem, ali je prav, da je napisal nek policist povsem nečitljivo kazen za domnevno nepravilno parkiranje ali pa ne. Si (pa najbrž) predstavljate, kakšen vihar odzivov bi dobili, če bi MB dobil v roke bosonogega na naravni gozdni vlaki in mu napisal kazni za …?
V zadnjem tednu je italijanski »visoko razviti družbeni gorski prostor« preplavila fotografija fanta, ki je na Direttissimi na Corno Grande – najvišjem vrhu Apeninov – hodil bos in v kopalkah. Za mnoge je bil to simbol neodgovornosti. Za druge pa dokaz, da se po gorah da gibati tudi drugače. Če pa poskušamo razumeti, je pa zapleteno.
Gorska skupnost je občutljiva na podobe, ki dišijo po tveganju. Ko nekdo stopi na izpostavljeno pot, bos se sproži refleks: »Spet nekdo, ki ne razume, kam je prišel.«
V ozadju je strah. Strah pred nesrečo. Strah pred reševanjem v slabem vremenu. Strah pred tem, da bo nekdo postal statistika. Strah pred tem, da bodo zaradi takšnih primerov gore postale bolj regulirane, bolj zaprte, bolj oddaljene od svobode, ki jo iščemo.
Italijanski gorski reševalci so zato hitro opozorili, da Direttissima ni navaden trail, temveč izpostavljen tehničen teren, ki zahteva izkušnje in opremo. In to je res.
V razpravi pa se je oglasil nekdo, ki je pred dvema tednoma srečal tega fanta, ki je po vzponu na Gran Paradiso celotno pot do parkirišča prehodil bos – in to hitreje kot pohodniki v polni opremi. Naslednji dan je tudi sam del ture prehodil bos in se počutil bolj stabilno kot marsikdo, ki je prvič stopil na gorsko pot.
To ni, če smo torej zmožni razumeti še kaj drugega, zanemarljivo, saj se vsak rodi bos. Bosonogost ni nujno neodgovornost. Je lahko tudi drugačna gorska kultura, ki je večini tuja.
Na ostri skali Direttissime je bosonogost za večino ljudi nevarna. Za nekoga, ki je vajen bosonogega gibanja, pa je lahko – paradoksalno – manj tvegana kot za nekoga, ki se prvič pojavi v gorah z novimi čevlji. Fotografija tega ne pove. Gorska skupnost pa pogosto presoja (le) na podlagi fotografije, ne na podlagi (lastne) zgodbe.
