knjiga o človeku, ki je hrvaško plezanje postavil na zemljevid
V hrvaškem alpinizmu in športnem plezanju je malo imen, ki bi imela tako širok in tako globok odtis kot Boris Čujić. Njegova zgodba ni le zgodba o preplezanih metrih, o stenah, ki jih je odklepal, ali o smereh, ki jih je pustil za sabo. Je zgodba o človeku, ki je v štirih desetletjih postal temelj, pionir in kronist hrvaške vertikale.
Čujić je eden tistih plezalcev, ki so svojo pot začeli v času, ko je bil alpinizem in njegova veja plezanje še bolj strast kot šport, bolj raziskovanje kot disciplina. Pot ga je vodila od prvih korakov v Planinskem društvu Velebit do velikih sten Alp, od Okića do Anića kuka, od biokovskega apnenca do granitnih stolpov Grenlanda, Patagonije in Tasmanije — njegova pot je bila vedno usmerjena navzgor, a nikoli brez širine.
Kot pionir športnega plezanja na Hrvaškem je bil med prvimi, ki so razumeli, da je treba plezališča ne le odkrivati, temveč tudi opremiti, urediti in predati skupnosti. Številna današnja hrvaška plezališča — od Istre do Dalmacije — nosijo njegov podpis. V Paklenici je s svojim dolgoletnim delom dvignil varnost in standarde, ki jih danes jemljemo za samoumevne.
A Čujićev vpliv ni ostal le v skali. Bil je mentor, trener, vzgojitelj — človek, ki je pomagal oblikovati generacijo plezalcev, med njimi tudi svetovnega mladinskega prvaka, kar je za hrvaško plezanje pomenilo prelomni trenutek.
Zlatne godine
Avtor: Boris Čujić
Založnik: Libricon
Leto izida: 2020
Velikost: 220 strani, mehka vezava, 13 x 20 cm
ISBN 9538017129, 9789538017124
Knjiga Zlatne godine niso klasičen plezalni dnevnik. Čujić piše osebno, iskreno, z veliko mero nostalgije, a brez olepševanja. Njegova pripoved se razteza čez štiri desetletja — od romantičnih začetkov v osemdesetih, ko je bila plezalska scena še majhna in povezana, do zrelih let, ko se je športno plezanje razvilo v globalno disciplino. Knjiga je tudi poklon generaciji, ki je zaznamovala hrvaško plezanje v osemdesetih in devetdesetih. Nekateri izmed njih so še vedno aktivni, nekateri so se umaknili, nekateri so žal ostali v gorah. Čujić jim daje glas, prostor in spomin.
Njegovi opisi so polni topline: Paklenica v času, ko je bila še divja; prvi koraki v športnem plezanju; odkrivanje novih sten; potovanja v Ameriko in Avstralijo; občutek, ko stojiš pod El Capitanom in veš, da si del nečesa večjega.
Boris Čujić, rojen 8. aprila 1962, še vedno pleza z isto radostjo kot nekoč. Še vedno postavlja smeri, še vedno izziva mlajše, še vedno verjame, da je plezanje predvsem veselje, igra in način življenja. Njegov znameniti smerni naslov Never Ending Story ni naključje — je njegova filozofija.
Zlatne godine so zato knjiga o času, ki ni minil, ampak se nadaljuje. O človeku, ki je hrvaškemu plezanju dal hrbtenico. O generaciji, ki je verjela, da se svet lahko spreminja z rokami, ki držijo oprimke.
In o tem, da so — za tiste, ki plezajo s srcem — zlate leta vedno tukaj.
