Slovenski alpinizem 2009
Bolivija, 2009, GRS Mojstrana
Trajanje: od 23. junija do 24. julija 2009
Člani odprave: Grega Kofler, Joža Martinjak, Miha Pintar, Stane Šmid in Klemen Tomazin
15.-20. 6.: Aklimatizacijske priprave v višinskih sobah Olimpijskega športnega centra v Planici.
23. 6.: Let iz Münchna v Madrid, Miami in La Paz.
24. 6.: Pristanek v La Pazu in nastanitev v hotelu Sagarnaga, ogled mesta.
25. 6.: Priprava za odhod pod Condoriri, v Kondorjeve gore.
26. 6.: Dvourna vožnja do vasi Tuni, najem oslov in pristop v bazo pod Condoririjem.
27. 6.: Aklimatizacijska tura na Pico Austria (5320 m) Šmid, Kofler, Tomazin, Pintar.
28. 6.: Počitek v bazi, priprava na Pequeño Alpamayo.
29. 6.: Ob 6. uri odhod iz baze do ledenika in po njem na Tarijo, sledilo je sto metrov spusta do ledenika pod južno steno Pequeño Alpamayo – Direktna smer (60°, 65° 180 m). Tarija (5240 m): Šmid, Kofler, Tomazin; Pequeño Alpamayo (5370 m): Kofler, Tomazin.
30. 6.: Počitek v bazi in priprava na Condoriri; pristop na Cerro Mirrador (5200 m): Kofler.
01. 7.: Ob 6.30 odhod iz baze. Po dveh urah hoje po grušču je sledil še vzpon po ledeniku, po katerem so pristopili pod vstopni žleb in po dobri uri in pol po ostrem grebenu prišli na vrh Condoririja (5648 m): Kofler, Šmid, Tomazin.
02. 7.: Dan za počitek, skupinsko slikanje in priprava za JZ steno Piramide Blance.
03. 7.: Ob 7. uri nahrbtnik na rame in pristop pod jugozahodno steno Piramide Blance. Vstopili so v Direktno smer z oceno D, 60°-80° in po 280 m dosegli greben ter po njem (50°) na vrh Piramide Blance (5230 m): Kofler, Tomazin, Pintar; Šmid je pristopil na levi vrh Pico Austria (5100 m).
04. 7.: Podrtje baze in sestop do vasi Tuni, kjer čaka kombi za La Paz.
05. 7.: Priprava za odhod pod najvišji vrh Bolivije – Sajamo.
06. 7.: Ob 7. uri so krenili iz La Paza in po petih urah prišli v vas Sajama, kjer so najeli osle in odšli proti baznemu taboru, ki so ga dosegli po štirih urah.
07. 7.: Odhod do T1 (5700 m, Campo Alto). Pristop po grušču nič kaj prijeten, dva koraka naprej in enega nazaj. Ob 14. uri so postavili šotor na majhni terasi.
08. 7.: Ob 4.15 krenejo v mrzlo noč in po eni uri si nadenejo dereze. Snežni žleb (50°) jih pripelje do kopnega grebena. Sledi lažja plezarija do višine 6000 metrov. Tu se začne iskanje prehodov med penitentosi, visokimi do enega metra. Ti tristo metrov višje izginejo. Po trdem snegu in v hudem mrazu ob 9. uri stopijo na vrh Sajame (6542 m). Nazaj do T1 in v bazo: Tomazin, Kofler, Pintar.
09. 7.: Podrtje baze in sestop v vas Sajama.
10. 7.: Odhod v La Paz.
11. – 24. 7.: Turistični ogledi, spusti s kolesi, urejanje formalnosti za povratni let. Povratek v Mojstrano.
– – – –
Bolivija, 2009, AO Radovljica
Trajanje: od 26. junija do 28. julija 2009
Člani odprave: Klemen Sladič, Mitja Zakotnik, Miha Gašperin, Nejc Marčič in Jure Mihelčič
26. junija 2009 nas je prijatelj Rok Bombač s kombijem odpeljal do Münchna, od koder smo poleteli, z vmesnima postankoma v Madridu in Limi, do La Paza. Prestolnica se iz 3500 metrov visoke kotline razteza ven na 4000 metrov visoko planoto Altiplano, kjer je tudi letališče. Ker nismo opravili nobenih predhodnih višinskih priprav, smo prvo noč zelo malo spali. V dvomiljonskem mravljišču smo se kar dobro znašli in takoj pričeli z lahkimi aklimatizacijskimi turami. Zaradi strmih ulic in velike nadmorske višine je že sam sprehod po mestu lahko poštena tura. Osvojili smo Hudičev kočnik in vrh nad smučiščem Chacaltaya – najvišje ležečim smučiščem na svetu, ki pa je zaradi pomanjkanja snega že nekaj let zaprto. Presenečeni smo bili nad hitrostjo, s katero se krčijo bolivijski ledeniki in slačijo stene bolivijskih gora.
Nobena od dolin z našimi cilji od La Paza ni bila oddaljena več kot 150 kilometrov, zato je glavni bazni tabor ostal kar hotelska soba. Od tam smo se do izhodišč prevažali z mini colectivosi, ki zelo dobro opravijo z grobimi in prašnimi cestami izven mesta. Po mestu pa kraljujejo stari robustni ameriški avtobusi znamke Ford in Dodge ter taksiji. Hrana je dobra in poceni. Vsakič ko smo se vrnili iz ture, smo se pomastili s piščancem iz zelo popularnih restavracij hitre prehrane. V La Pazu smo si v prostih dneh ogledali živalski vrt, šli na kolesarsko turo ter raziskovali ulično in tudi nočno življenje. Pred odhodom smo se zapeljali še na dvodnevni izlet do jezera Titicaca in si ogledali ruševine mesta Tiwanaku. 26. julija smo se odpravili proti domu in po nekaj več kot 50 urah potovanja prispeli naravnost na Blejsko noč.
V celem mesecu praktično nismo imeli niti dneva slabega vremena, osvojili smo nekaj lepih vrhov in spoznali zelo lepo deželo. Predvsem pa smo uživali!
Opravljeni vzponi:
– 02. – 03. 7.: Sirkhi Khollu (5495 m), Normal route (AD, 55°);
– 05. – 06. 7.: Huayna Potosi (6088 m), Francoska smer (D-, 60°);
– 11. 7.: Pequeño Alpamayo (5370 m), SW face Direct route (D-, 60/65°);
– 12. 7.: Piramida Blanca (5230 m), SW face Direct route (D, 55/90°);
– 13. 7.: Cabeza de Condor (5648 m), Normal route (D-, 50/80°), Miha in Mitja;
– 13. 7.: Cabeza de Condor (5648 m); Directissima (D, 65°), Nejc in Klemen;
– 14. 7. Pico Austria (5360 m);
– 15. 7. Ala Iziquerda (5532 m); S face direct route, D-, 60°/65°.
