Ko ena smer odpre pogovor o generacijah, treningu in prihodnosti slovenskega plezanja – Večplastnost (poimenovanja) plezalnih smeri
Ko smo v naslov objave za povzetek plezalnega (po)dviga Domna Škofica zapisali: Tretja ponovitev legendarne smeri Boj za užitek (8b+ ali 9a), smo se lahko zmotili, lahko pa tudi, da ne (po res kratkem poizvedovanju smo zvedeli, da je enemu uspelo splezati smer z varovanjem od zgoraj, potem pa …).
Plezalni svet se je zaradi množičnosti (že) dodobra preporodil, a vse prepogostokrat lahko preberemo o »gibanju« in zelo velikih finančnih vložkih v dvorane ter zelo malokrat o napredku. Ker sami nismo nosilci dogajanja, zadeva pa se je tudi zaradi uvrstitve na največja tekmovanja premaknila na tekmovalno plat, le arhivsko izpostavljamo, beležimo nekatera dejstva in se čudimo, da v smereh, ki jih nihče – dolga leta ne »poskuša«, visijo »okraski,« …
Ponovitev smeri Boj za užitek v Bohinjski Beli, ki jo je 23. januarja 2026 opravil Domen Škofic je na prvi pogled športni dosežek. A v resnici (in kljub manjši izpostavljenosti) je veliko več kot plezanje okrog letečega letala. Ta vzpon je sprožil razmislek, ki ga slovenska plezalska skupnost morda že dolgo potrebuje: kako se je plezanje (v naravnem okolju) spremenilo, kaj se je pri tem pridobilo in kaj morda nehote izgubilo.
Domen je v svojem zapisu omenil, da je po odlomu ključnega (dela) oprimka smer postala ena najbolj podcenjenih, kar jih je kdaj poskusil. A ta drobni okrušek (če je sploh bil), je postal simbol. Simbol razpoke med dvema svetovoma: med generacijo, ki je plezala skoraj izključno v naravi (plezala tudi navpične plošče po res drobnih oprimkih in stopih), in generacijo, ki je odrasla v telovadnicah na plastiki, v sistemu, kjer je trening postal znanost.
1. Oprimki, ki se krušijo — in oprimki, ki se spreminjajo v glavah
Rehbergerjev odziv: https://www.lifetrek.si/boj-za-uzitek/ je dragocen, ker prihaja kot ogledalo iz časa, ko so se plezalne smeri rojevale, iz intuicije, iz občutka za skalo, iz tisočih ur v stenah. Ko pravi, da se je morda odlomil le delček, ne cel oprimek, govori iz izkušnje nekoga, ki je smer preplezal v času, ko je bila skala še »mlada,« ko je bila plezalska scena manj množična, ko je bil vsak gib bolj surov.
Domen pa prihaja iz generacije, ki »zna plezati po zraku« po oprimkih, nameščenih na trup letala, ki je tehnično izjemno izpopolnjena, telesno optimizirana, a pogosto manj izpostavljena dolgotrajni izkušnji naravne skale – kjer prej (razen pajkov) ni nihče plezal. Njegova ocena težavnosti je zato drugačna — ne zato, ker bi bil manj izkušen, temveč zato, ker je merilnik drugačen.
Ta razlika ni konflikt. Je dragocen dialog.
2. Telovadnice in stene: dve šoli, dva svetova
Domnova pripomba o podcenjenosti smeri je v resnici pripomba o različnih plezalskih ekosistemih.
V 80. letih (ter prej in nekaj pozneje) je bila naravna skala edina resna učilnica. Danes je večina vrhunskih plezalcev produkt sistematičnega treninga v dvoranah.
To ne pomeni, da je ena pot boljša od druge. Pomeni pa, da se občutek za skalo, branje oprimkov, psihološka vzdržljivost in razumevanje naravnih smeri oblikujejo drugače.
Boj za užitek je zato postala nekakšna lakmusova papirna listina: smer, ki razkrije, kako zelo se je plezanje spremenilo — in kako zelo je ostalo enako.
3. Bohinjska Bela: domača stena, ki je postala mit
Rehberger v svojem zapisu zelo jasno nakaže, da so stene nad Bohinjsko Belo nekaj posebnega. Ne zaradi tega, ker je bil tam pred začetkom »športnega plezanja»« nekdaj vojaški poligon, Marjonov log, višine ali spektakla, temveč zaradi tehnične čistosti. To so smeri, ki ne odpuščajo: zelo majhni oprimki, natančni gibi, konstantna težavnost, nič »showa,« samo skala.
Ko pravi, da je Boj za užitek njegova najtežja smer (varovala ga je Nuša), govori o smeri, ki je bila pred svojim časom. In ko doda, da ima po 36 letih le tri (znane) vzpone (nekaj poskusov je bilo), pove nekaj še pomembnejšega: domače stene imajo svojo težo, svojo zgodovino, svojo resnost.
V času, ko plezalci iščejo nove linije v tujini, spektakel na družbenih omrežjih in bleščeče projekte stene Bohinjske Bele ostajajo tiha, skromna, a neizprosna učiteljica.
4. Janja Garnbret: omemba, ki ni naključna
Rehbergerjeva opazka o Janji Garnbret je večplastna. Na površini je humorna, skoraj hudomušna. A pod njo je nekaj več: spoštovanje do najboljše plezalke na svetu, priznanje, da je užitek bistvo plezanja, in morda tudi vabilo.
Ko pravi: »Ej, Janja, ne tvoje uživanje, rezultati nas zanimajo…« v resnici, pravi: »Pridi v domače stene. Poglej smer. Povej svoje. Daj glas tradiciji?«
To ni kritika. To je most. Povabilo, da se svet tekmovalnega plezanja in svet naravne skale ponovno srečata.
In če kdo lahko poveže ti dve realnosti, je to prav Janja.
5. Kaj je Domen v resnici odprl?
S svojo ponovitvijo je odprl: vprašanje generacijskega razumevanja težavnosti, vprašanje vloge naravne skale v času dvoran, vprašanje spoštovanja do zgodovine slovenskega plezanja, vprašanje, kako ohraniti identiteto domačih sten, in vprašanje, kako povezati vrhunske tekmovalce z domačo tradicijo.
Tako, ker smo bili delno izzvani, smo mi z besedami (simbolno) splezali celo do pete ponovitve. Boj za užitek je že postal simbol. Ne le smer, temveč priložnost za pogovor. Kdo pa bo opravil tretjo, četrto, peto, … ponovitev pa je odvisno od vas, dragi plezalci in plezalke. Le prevedite, napišite in pokažite komu, da je Domen ponovil nekaj, kar sta pred njim uspela le Srečo (kot prvi) in Klemen (zaenkrat še ni vključenega njegovega mnenja), kot drugi – od znanih pa je poskušal tudi legendarni Jean-Baptiste Tribout in bi bilo vredno oceniti tudi drugim … lahko pa tudi preprosto pošljete ali dopišete svoje mnenje. Domen (pa) je že odšel naprej …
