Jutro, 19. september 1939 – dLib.si
V soboto popoldne je odjeknila v nas žalostna vest, da je prenehalo biti neumorno srce velikega, požrtvovalnega Sokola in ljubitelja narave. Spomini na br. starosto segajo daleč nazaj v dobo, ko je po naši zemlji gospodaril tujec in ko se je vsepovsod prebujala narodna zavest. V Narodnem domu srečamo mladeniča Bogumila, stopajočega s polno silo v življenje, in vidimo ga veselo, skoraj da bojno razpoloženega v družbi tovarišev, samih navdušenih planincev. Ti planinci so bili »Piparji«, prva planinska družba, predhodnica današnje velike združbe: Slovenskega planinskega društva. Ta družbica, katero je vodil Jože Hauptman, takrat že znani planinec, in katero so tvorili poleg Kajzelja še Henrik Lindtner, Ivan Korenčan, A. Škof in K. Seunig, se je še rajši sestajala na Drenikovem vrhu, kjer je snovala načrte za izlete po gorah. In »Piparji«, ki so po svojih pravilih morali imeti na izletih in sestankih vedno s seboj čedro in mehur s tobakom, niso hodili na izlete samo na hribe v ljubljanski okolici nego so zašli tudi na visoke gore, na priljubljene Karavanke in Triglav.
»Piparska bratovščina«, ki se je že dobro zavedala pomena planinstva, je vestno zasledovala ponemčevalno delo Alpenvereina po našem gorskem svetu. Iz te družbice narodno zavednih mož je vznikila misel po obnarodenju naših gora. »Piparji« z br. Kajzeljem vred so porodili misel po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva, katerega krst je bil leto 1893. s sodelovanjem znane šesterice. In od tega dne je bil tudi br. Kajzelj član SPD. Tako in zato je Kajzeljevo ime zapisano v zgodovini slovenskega planinstva.
Navdušen za narodno misel svojega idejnega vodnika Miroslava Tyrša in za pobudno delo Jindricha Fügnerja je br. Kajzelj telovadil obiskoval prirodo, posebno pa gore, za katere je — kakor njegovi tovariši »Piparji« — navduševal prijatelje in posebno Sokole. Kajzeljevo srce je plamtelo za narodno stvar in njegova mehka duša je čutila globoko ljubezen do rodne grude, do domače zemlje in slovenskih gor. V tem duhu je vzgajal br. Kajzelj mladino v sokolski telovadnici in jo navajal k stikom s kmečkim ljudstvom. Zato ni vodil mladine na izlete samo v romantični gorski svet, kjer je znal najti prav prijetne, osamljene kotičke, ampak jo je vodil tudi v vasi, posebno v one, kamor se je tujstvo zarezovalo v naš živelj. Njegova sinova dr. Vladimir in dr. Mirko, oba zdravnika, sta sledila očetovemu zgledu in sta stopila v prve vrste naših alpinistov. Dr. Vladimir je spremljal pokojnega dr. Klementa Juga na mnogih drznih podvigih, dr. Mirko pa je izvršil tudi mnogo prvenstvenih vzponov v naših gorah in uredil plezalni vodič »Naš alpinizem«. Br. starosta Kajzelj je z zanimanjem sledil razvoju našega planinstva. Prebral je vsako številko »Planinskega Vestnika« in vedno so ga srčno razveselili pozdravi z gora, katere je pogosto prejemal od Sokolov, prijateljev in znancev. Bil je cel človek, Sokol in planinec z dušo in telesom. Zadnja leta je bil navdušen in zvest obiskovalec Šmarne gore. Mnogi se bodo spomnili sivolasega gospoda v kratkih hlačah, srajci kratkih rokavov, okovankah in dokolenkah, na glavi pa ali čepica ali piparski klobuk s planinskim znakom, klobuk, ki ga je spominjal na borbeno mladost in začetke našega planinstva. In br. starosta je prikolesaril do vznožja gore. Potem pa se je čil in osvežen vračal na svoje vsakdanje delo v pisarno »Ljubljanskega Sokola«. V »Narodnem domu« je začel br. Kajzelj kot »Pipar« planinec svoj korak v svet, v tej zgradbi je krepil in uril svoje kljubovalno telo, v tej zgradbi je vzgajal mladino k dobremu, lepemu in plemenitemu in v tej zgradbi leži danes zadnjikrat. Toda br. Kajzelj bo ostal še nadalje med nami. V nepozabnem spominu nam bo njegov požrtvovalni in idealni lik, njegova; podoba Sokola probudnika in vodnika.
