Očak poljanske doline in poljanskih hribov je ves zasanjan vase, kot da se je zatopil v spomine iz davnin, ko so tod gospodovali še loški škofje in njihovi lovci preganjali zverjad. Morda se je zamislil v čase, ko so Lutrovi pridigarji krivo vero učili po dolini in se celo hribovcem slinili, pa se jim niso mogli prisliniti. Z bogotajci so jih pognali in z žegnano vodo so pokropili za njimi, da so hišo obvarovali pred satanovim maščevanjem.
Podnevi se očak ponosno razgleduje: Malenški vrh, Koprivnik, Črni vrh, Sv. Lovrenc, Bukov vrh, pa prav do žirovskih in tolminskih hribov, do ljubljanskega gradu, Šmarne gore in nežnega Rožnika, do razorane polhograjske Grmade, Tošča in Osolnika in med smrekami skritega Sv. Ožbolta, prav vse zajame Blegoševo oko. Le pred Ratitovcem ga je nekoliko sram, ponosnejši je njegov vrh in više proti nebu se je pognal.
Vsa gorenjska ravan, ograjena z Grintovci, se razpenja pod njim, bele vasi čepe med drevjem in ob tenkih cestah, po hribih pa molijo cerkvice, ki jih je pred davnimi davnimi časi postavila vera naših dedov.
Veter se zaganja v bukve in z njimi poje, kot poje poljanska govorica, vsa mehka in dobra, ki zajame s svojim besediščem tudi najtanjšo misel. Blegoš se tega zaveda in stoji stoletja in stoletja ponosno kot nekdaj jelen – vodnik med košutami sredi Blegoševih jas in lazov. Sekire ni nikoli ljubil in še danes se oglaša le v potrebi.
Volča, Suša s Sušniki, Ravni, Malenški vrh … Tod živi žilav, zdrav slovenski rod, ki spoštuje slovensko mater in mu je slovenska zemlja sveta in mu je Blegoš svet.
Noči so na Blegošu nebeško tihe in skrivnostne. Tam na Kalu se sestajajo duše divjih lovcev, tihotapcev in njihovih skrivnih nevest, ki nikdar niso mogle do oltarja in so izhirale ob hrepenenju v samotnih bajtah. Tam ob robeh Blegoševe pleše nabira v mesečnih nočeh tolminski starec hudičele. Nekdaj se je do lemenata dokopal, pa se mu je prežalostno zmešalo. Na pečino si postavlja oltarček in neznansko pobožno mašuje. Strežejo mu angeli, z njimi pa molijo bukve, vse z zelenim mahom prevlečene.
Tam od Leskovca udarja ura, sova se je prepeljala skozi vejevje in s perotjo udarila ob listje, da je mehko zašumelo in da je zvon obmolknil. Med grmenjem je zašumelo, lisica se je splazila v svoj brlog, jereba je nesla svoji družini.
Tako kraljuje Blegoš stoletja in stoletja, danes pa stoji kot nepremakljiv in nepremagljiv mejnik. Vsako leto sem romal na Blegoš in kadar koli sem prenočil na Kalu v kotlini in me je ogreval ogenj, ki je plašil sove, sem zmerom občutil neizmerno veličino našega očaka. Kadar ga gledam od daleč sedaj, mi je težko pri duši. Zmerom se bojim, da si bo pokril svojo plešo s kapo. Kajti gorje, kadar se Blegoš pokrije! Takrat se nebo stemni, vihar začne kriviti, krivenčiti in lomiti bukve in strele spreminjajo smreke v trske, grape se pa razbesne v hudournike, ki trgajo skalovje s svojih tečajev, odkopavajo drevje in ga vale v dolino, podirajo mline in žage in pode bajtarje in gruntarje iz hiš.
Jan Plestenjak
Slovenčev koledar 1941
