Na gorskem vrhu, stisnjen pod steno, postavljen na rez grebena je bivak več kot le kovinska konstrukcija, več kot zavetje pred nevihto ali prostor za zasilno prenočevanje. Za alpiniste je simbol: točka, ki nosi zgodovino, spomin, kontinuiteto skupnosti. Majhen objekt, (nekoč) nastal iz nekdanjega prostovoljstva, iz ljubezni do gora in iz potrebe po varnosti ter iz (dan)današnje potrebe po atrakciji, ki (z)vabi.
Za (pre)mnoge »obiskovalce« pa je – žal – postal platno za podpise, prostor za izražanje frustracij, političnih parol, lokalnih štosov ali preprosto nečimrnosti. Različni pogledi na bivake se zato pogosto sprevržejo v prerekanja: med tistimi, ki v njih vidijo dediščino, in tistimi, ki jih dojemajo kot turistični objekt brez zgodovinske teže.
Primer Grignette: Bivacco Ferrario
V zadnjih dneh je italijansko alpinistično skupnost presenetil prizor z vrha Grignette (2184 m), kjer stoji znameniti Bivacco Ferrario – majhen aluminijast iglu, postavljen med letoma 1966 in 1968. Fotografije, ki so za(ok)rožile, prikazujejo bivak, prekrit z nalepkami, grafiti, političnimi parolami in žaljivkami.
Za alpiniste iz Lecca je Ferrario svetinja (podobno kot nekoč za Slovence znameniti stolp na vse manj njihovi najvišji gori): simbol njihove zgodovine, kraj, kjer so se kalile generacije plezalcev, med njimi Riccardo Cassin in Walter Bonatti. Leta 2019 so ga prostovoljci CAI Lecco in Ragni di Lecco pod vodstvom restavratorja Cesareja Bugade skrbno obnovili – plošče so očistili, konstrukcijo utrdili, bivaku pa vrnili prvotni videz.
Med novimi fotografijami, ki jih je objavil Gianmario Maver, je tudi posnetek iz časa obnove: štirje alpinisti v notranjosti igluja, med njimi Mario »Mariolino« Conti, legendarni vodnik Ragni di Lecco, ki je leta 1974 sodeloval pri prvi ponovitvi zahodne stene Cerro Torreja. Contijeva nedavna smrt je prizor vandalizma naredila še bolj boleč.
Zgodovina, ki jo je vredno poznati
Bivak Ferrario je nastal kot »spomenik«. Leta 1965 je vdova alpinista Bruna Ferraria, ki je umrl v nesreči na ledeniku Ventina, želela, da bi bil možu postavili obeležje na njegovi ljubljeni Grigni. Sprva so načrtovali majhno kapelo, a se je ideja preoblikovala v bivak, ki bi služil tako spominu kot varnosti.
Prvi poskus postavitve leta 1967 je propadel – močan veter je konstrukcijo, dvignjeno s helikopterjem, zrušil v kanal pod vrhom. CAI Milano in Ragni di Lecco so se zato odločili za herkulovsko nalogo: vse dele so ročno prenesli na vrh in jih tam sestavili. Bivak je bil slovesno predan namenu 4. novembra 1968, z mašo monsinjorja Gandinija.
Od takrat je Ferrario postal del identitete Grignette, »srebrna zvezda«, kot jo imenujejo domačini.
Vandalizem (če to početje lahko tako imenujemo) ni osamljen primer
Podobno se je zgodilo oktobra 2023 na bližnjem bivaku Locatelli–Milani–Scaioli na vrhu Due Mani, ki je bil tako hudo poškodovan, da so ga morali odstraniti in narediti v popolno obnovo.
Vsakič se ob tem ponovi ista razprava: – ali so bivaki javni objekti, ki jih lahko vsak uporablja po svoje, – ali pa so kulturna dediščina, ki zahteva spoštovanje, skrb in razumevanje njihovega namena.
Bivak (za manjšino) ni turistični objekt
Za (prave ?) alpiniste je bivak zasilno zavetje, namenjeno izključno varnosti. Ni kamp, ni razgledna točka za družabne medije, ni prostor za izražanje identitetnih bojev.
Je simbol prostovoljstva, zgodovine in skupnosti, ki ga je treba spoštovati – ne zato, ker je »prepovedano« pisati po njem, temveč zato, ker je nastal iz truda ljudi, ki so gore živeli in jih ljubili.
Bivaki v Alpah – od Ferraria na Grignetti do slovenskih bivakov – so majhni, a pomembni svetovi. Ko jih nekdo (o)skruni, ne poškoduje le aluminija, temveč spomin, zgodovino in skupnost, ki jih je ustvarila.
Različni pogledi na bivake bodo verjetno ostali – a spoštovanje je tisto, ki jih lahko poveže. Turizma, ki se dogaja tudi v gorskih zavetiščih, pa zaradi njegove kapitalske logike žal nihče ne zna (pre)usmerjati. Rešitev je sila preprosta in jo vidimo v zelo pozitivnem primeru pogorelih koč, ki se ne obnovijo. Gore pač ne potrebujejo preštevilnih bivanjskih objektov in slej ko prej jih bo treba »očistiti.«
AK
