Več 05. 05. 06
V vrhovih slovenskih planincev vre: gorski reševalci se želijo odcepiti od matične zveze. Osamosvojitev je pravzaprav že tu, v nastajajočo zvezo društev gorskih reševalcev ni vstopilo le pet postaj GRS od 17. Očitkov človekoljubnih reševalcev na račun menda staromodnega in dobičkarskega vodstva PZS je veliko, glavni razlog odhoda na svoje pa je predvsem skrb za (nesrečnega) obiskovalca naših hribov in gora. Da le ne bo tako: operacija uspela, pacient umrl!
ČLANSTVO V GRS Postaje … 17 Registrirani člani … 588 inštruktorji GRS … 92 zdravniki reševalci … 45 vodniki lavinskih psov … 32 letalci reševalci … 46 pripravniki … 72
Dilem o tem, ali Slovenija potrebuje reševalno službo v gorah, ni, jih nikoli ni bilo in jih tudi nikoli ne bo! Gore so prenevarne, da bi ostali njihovi ljubitelji brez pomoči ali vsaj občutka varnosti ob nepredvidenih dogodkih med strminami, poleti ali pozimi, podnevi ali ponoči. Kljub vsemu dobremu, kar omogočajo s svojo izurjenostjo, znanjem, pogumom in nesebičnostjo slovenski gorski reševalci, pa so se nenadoma začeli postrani gledati z odjemalci storitev, s planinci. Pravzaprav ne gre za spor med sopihajočimi nedeljskimi in z nahrbtniki otovorjenimi gorskimi turisti, temveč za spor vodilnih v Planinski zvezi Slovenije (PZS) pod poveljstvom Francija Ekarja in članov GRS, ki jih kot načelnik vodi Toni Smolej.
Planinska zveza Slovenije je najmnožičnejša nevladna organizacija v Sloveniji z več kot 52.000 člani, 247 planinskimi društvi, skoraj 600 člani gorske reševalne službe ter številnimi gorskimi in planinskimi vodniki in markacisti. Oskrbujejo in vzdržujejo več kot 7000 kilometrov planinskih poti ter prek 170 visokogorskih in srednjegorskih planinskih koč, zavetišč in bivakov. Toda, pozor: do danes PZS ni izpeljal niti ene organizacijske posodobitve GRS in zato se želi ta služba osamosvojiti. Nedelovanja PZS, nedoraslosti spremembam v planinski družbi nasploh ima večina gorskih reševalcev vrh glave, saj zveza ne more rešiti niti upadanja članstva, čeprav se nekatera društva še tako trudijo s prodajanjem planinskih znamkic za izkaznice od vrat do vrat. V nasprotju s PZS je GRS sposoben narediti odločen korak v prihodnost. Za kaj takega pa je nujna samostojnost.
Razlika je očitna. »Ideja o samostojnosti Gorske reševalne službe oziroma povezovanja postaj GRS v zvezo društev GRS ni nova, saj so se prva razmišljanja in konkretni predlogi pojavili že leta 1997,« pravi Toni Smolej. »Razlike med PZS in GRS so očitne. PZS opravlja gospodarsko profitno dejavnost, GRS pa ne. Za delovanje dobiva GRS strogo namenska sredstva iz virov Fiho in Uprave RS za zaščito in reševanje, ki so tudi porabljena za delovanja naše službe.« Smolej je povedal, da so gorski reševalci pred časom še razmišljali, da bi ostali v okviru delovanja PZS. S finančnim poslovanjem, ki jim ga je profesionalno vodilo računovodstvo PZS, niso imeli nikoli težav ali zapletov. Razmerja so bila urejena in spoštovali so jih vsi. Toda delovanje GRS v okvirih PZS praktično ni več mogoče, čas je storil svoje. Gorski reševalci s svojo organiziranostjo in delom dokazujejo spoštovanje visokih moralnih načel, ki so jih postavili predhodniki gorskega reševanja, pomagajo in rešujejo ljudi tudi v najbolj oddaljenih brezpotjih. Za delo se pripravljajo in izobražujejo, v sodobni slovenski družbi, ki ji ritem in slog narekuje denar, svoje naloge opravljajo prostovoljno brez pričakovanja plačila. Zato hočejo gorski reševalci sami odločati o svoji glavi, ki jo nosijo na prodaj v razmerah, ko nihče drug ne bi stopil niti koraka proti objemu v meglo ovitih skal. Nočejo je podariti na pladnju vrhovom PZS, ki se s planinsko dejavnostjo, prilagojeno današnjemu tempu življenja, ne more pohvaliti. PZS zadnja leta deluje bolj kot pridobitniška zveza visokogorskih gostiln, v katerih mimoidočega planinca olupijo kot zrelo jabolko in mu za življenjsko pomembno tekočino, vodo, zaračunajo desetkrat višjo ceno od nabavne. Dobiček je postal nesporni vladar planin.
Ne-zgoda. Status humanitarne organizacije GRS ni bil podarjen! Reševalci so ga prigarali z delom, v kriznih trenutkih potrjeno s strokovnostjo in učinkovito organiziranostjo po vsej Sloveniji. Gorski reševalci, čeprav ima med njimi vsak svoje mnenje, so enotni v skrbi za druge. V nasprotju z njimi PZS svojega člana še danes ne more zavarovati pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) za celovito reševanje v gorah, ne glede na okoliščine ali rezultat reševalne akcije.
Potreba po reševanju nastane, ko ni možnosti, da se gornik reši sam ali da bi ob tem ogrozili življenje še koga drugega. Pri ZZZS odprejo blagajno in postanejo plačnik helikopterskega prevoza samo, ko gre za reševanje poškodovanca, ne pa tudi, ko gre za reševanje nepoškodovane osebe oziroma v primeru prevoza umrlega s kraja nesreče. Če ste nepoškodovani zabredli v težave med skalami in imate prazno denarnico, predlagamo skok čez prepad ali vsaj prošnjo gorskemu reševalcu, ki pride do vas, naj vam zlomi roko. Zavarovalnice imajo svojo logiko: ne da se zavarovati za povrnitev stroškov prevoza s helikopterjem, če se vam nič ne zgodi, ker to zanje ni nezgoda. Kaj sledi? Isti postopek, kot je opisan za ZZZS. Sliši se res butasto, a stvar je precej resna.
Planinec naj bo doma. Vrhu PZS, ki se gre neuspešno politiko – dokaz neuspešnosti je izguba polovice članstva v zadnjem desetletju – še danes ni znan avstrijski model zavarovanja planincev. Navzven bi se PZS šel romantiko izpred 100 let, hkrati pa bi gradil planinske urejene poti, ob katerih bi na vsaki dve uri stala okrepčevalnica s tuši in telefoni, ki bi mastno zaračunala storitve. Grdo ali lepo: PZS nima vizije, kako naprej, ostalo mu je le prirejanje proslav v slogu SZDL ali ZSMS leta 1978, odkrivanje znamenj v slogu partizanske poetike. Napredka za navadnega planinca, člana PZS pa ni. Ali pri PZS nimajo volje ali jim manjka idej?
Navzven bi se PZS šel romantiko izpred 100 let, hkrati pa bi gradil planinske urejene poti.
Ne nazadnje to sploh ni pomembno. Pri PZS bi najbrž najraje videli, da bi planinci plačevali članarino, čim več pojedli in popili v postojankah, hkrati pa pred odhodom v gore kot astrologi pogledali v zvezdne karte in videli prihodnost. Če bi jim karte povedale, da se jim ne bo nič zgodilo, se lahko odpravijo v gore, sicer naj ostanejo lepo doma. V iste gore kot pred sto leti ne zahajajo več le običajni planinci in občasni sprehajalci. Vse več je ljudi, ki jim je gora le izhodišče za druge športe in ne želijo samo hoditi in plezati ter občudovati planinskega rastja in živali. Vse več je gorskih kolesarjev, zmajarjev, jadralnih padalcev in drugih športnih uporabnikov tesnih grap, sotesk in slapov. Po klančinah se podijo gorski tekači, vsako zimo je več turnih smučarjev in drugih adrenalinskih zasvojencev. Prostor je ostal isti, obiskovalci pa so se precej spremenili. Narava postavlja svoje pogoje in tega se pri GRS zavedajo. Kajti če bodo zastali v boju z napredkom, se navadnim smrtnikom ne piše nič kaj rožnatega v gorah. Saj ne da bi bili gorski reševalci nadljudje, le precej bolj imajo pospravljeno podstrešje kot druga planinska populacija, hkrati pa poznajo muhavost narave med gorskimi previsi.
Pet (ne)poslušnih. Gorski reševalci se zavedajo, da morajo biti vrhunsko usposobljeni in opremljeni, vendar brez pravočasnosti ni učinkovitega reševanja. Kakovost reševanja se najbolj pokaže v čim krajšem odzivnem času in jo morajo v prihodnosti še načrtneje razvijati. Predlogi gorskih reševalcev so številni: k skrajšanju odzivnega časa izredno pripomorejo dežurstva na postajah GRS med vikendi in dežurstvo helikopterske posadke na Brniku med planinsko sezono. »Vsakemu reševalcu je glavni interes poškodovanec in ne vem, zakaj ne bi smeli razmišljati s svojo glavo ter s strokovnostjo težiti k napredku?« se sprašuje načelnik GRS Smolej. »Spremembe diktira čas in ne moremo ga ustaviti. Sposobni smo učinkovitega reševanja in kakovost zmoremo še dvigniti. Zato podpiramo smernice, ki so se pokazale v številkah iz minulih let. Polovica vseh nesreč v gorah se pripeti julija in avgusta. Helikopter je bil lani uporabljen v 38 odstotkih vseh posredovanj in prizadevamo si, da bi plovilo čim večkrat uporabili pri akcijah. Imamo usposobljen kader, na voljo so izurjeni piloti, imamo izobražene zdravnike letalce.«
V zvezo društev od 17 postaj GRS trenutno še niso vstopile postaje Kranj, Mojstrana, Kranjska Gora, Rateče in Tolmin.
V zvezo društev od sedemnajstih postaj GRS trenutno še niso vstopile postaje Kranj, Mojstrana, Kranjska Gora, Rateče in Tolmin. Teh pet deluje še v okviru lokalnih matičnih planinskih društev. Vendar se od trenutka, ko je ministrstvo za zdravje službi GRS podelilo naziv humanitarne organizacije, odcepitev od PZS ne more več ustaviti. GRS je samostojni pravni subjekt, pa naj bo PZS to prav ali ne. Vrh planincev iz zveze sicer trdi, da ima svojo gorsko reševalno službo in da nova organiziranost ni potrebna, toda pravil igre, ki so jih zapisali in potrdili daljnega leta 1956, se gorski reševalci ne nameravajo več držati. Ne zaradi svoje trmoglavosti, temveč v korist vseh, ki jim v nesrečnem trenutku življenje obvisi na nitki nekje nad prepadom v Julijcih, kamniških gorah, koroškemu hribovju ali drugod. Zanimivo je, da v zvezo društev GRS lahko vstopijo lokalna planinska društva. Reševalci niso nikomur zapahnili vrat pred nosom, čeprav so presenečeni nad burno reakcijo vrha PZS. Od tam so jim pošiljali signale, da bodo ustanovili svojo gorsko reševalno službo. Seveda: po skalah se lahko naučiš plezati v enem popoldnevu, lavinskega psa zdresiraš z nekaj brcami v zadnjico in za zdravnika je sposoben že vsak vaški veterinar!? Brez komentarja!
Adijo, fizikalci? Pojavljajo se ideje, da bi delo v gorah lahko opravljala le ena profesionalna ekipa gorskih reševalcev s helikopterjem. Neumnost brez primere, saj pri tem pozabljajo na več deset tako imenovanih fizikalcev, reševalcev, ki obvladajo klasično reševanje v gorah. Takšno, ki zahteva vražjo kondicijo, peklenski pogum in kanček božje sreče. Timsko delo pride do veljave v razmerah, ko plovilo zaradi vremenskih vplivov ali razgibanosti terena ne more do ponesrečenca. Gorski reševalci ob reševanjih tvegajo svojo glavo in o njej ne smejo odločati drugi. Prav zato je potrebna reorganizacija postaj GRS v društva na lokalni ravni, odpre naj se dialog s PZS, ki bo pomagal najti pravo obliko plodnega sodelovanja v dobro planincev in gorskih reševalcev.
Pojavljajo se ideje, da bi delo v gorah lahko opravljala le ena profesionalna ekipa gorskih reševalcev s helikopterjem.
Trinajstega januarja 2006 je Franc Ekar, predsednik PZS, povedal: »Leta 1912 je planinska zveza oblikovala gorsko rešilno službo. Seveda te stvari gojimo naprej in mi moramo za članstvo tudi skrbeti. To se pravi, da imamo svoje reševalne ekipe, da skrbimo za vzgojo, za preventivo, to je to poslanstvo. Zato je gorska reševalna služba neodtujljiva last in pravica ter sestavni del PZS.«
Se bo v tem trenutku in po znanih zapletih med PZS in gorskimi vodniki vrh planinske zveze vprašal, ali je morda kaj narobe ne z gorskimi reševalci, ampak z delom PZS?
Boštjan Fon
KOMENTARJI:
Igor Pavlič, 9. 05. 2006
Spet moram dodati “pripombo”.
GRS ne deluje le v stenah, med previsi in podobnih naravnih oblikah, tudi po grapah, prepadih, hudournikih in še marsikje, kjer je biti “alpinist” premalo, morajo reševati. . Poznavanje terena je marsikdaj odločujoč dejavnik, kar se je velikokrat izkazalo kot najpomembneje. Zato so člani GRS ne le helikopterske posadke in alpinisti “velikega formata”, ampak tudi lokalni poznavalci, ki se ne ukvarjajo s problemi dvojnih vrvi in spalnih vreč različnih proizvajalcev, raznimi žolnami in drugo opremo. Takoj bodo pa našli ustrezne dostope in prehode do ponesrečencev, ne le v “stenah”, tudi na nepopularnih mestih, npr zmajarje, zablodele smučarje itd., daleč od poti in magistral, kjer le lokalci in kakšni drugi poznavalci poznajo najhitrejše in dobre dostope do prizadetih. Brez teh ljudi je GRS bosa, ne bodo jih pa vendar silili v tečaje po evropskih postopkih, ali pač?! Ti ljudje so za hitrost in učinkovitost nepogrešljivi, “žal” pa ne sodelujejo na vseh mogočih srečanjih o varstvih pred plazovi, požari, GPRS-i tečaji itd. Skratka. kadri oziroma posadke morajo biti dobro organizirane in komplekse.
Veliko obiskovalcem gora ni jasno, da je skupni imenovalec vsega denar, ne pa Franci Ekar, PZS ali ponesrečenci. A če bi bil pa predsednik PZS npr. F. Cukjati, bi bilo pa v redu? Vsega se na srečo (in žalost) ne da urediti z denarjem in reorganizacijo!
Iz zgodovine naše GRS je jasno razvidno, da so se spremembe vedno dogajale zaradi notranjih razprtij, ob priliki in analizi kakšnih reševanj, ki niso potekala po načrtu. Dandanašnji pa gledamo že vnaprej, ali gre za napredek ali korak nazaj, pa si lahko mislimo vsak po svoje.
Sam osebno mislim, da gre za korak nazaj!
Tone Škarja, 10. 05. 2006
Ideja res ni nova. Kadar gre nekomu bolje od ostalih bratov, se želi osamosvojiti: Kratica PZS je tiho izginila z znaka GRS že pred desetletjem, pa se nihče (razen mene) ni vznemirjal. Okrešeljska katastrofa je te težnje zavrla, saj je bilo priročno, da se je uradna oseba PZS potikala po sodiščih namesto GRS in policije, ki sta nesreči (najmanj !) botrovali, če je že nista (sicer nehote) povzročili. Lep čas sem bil član pogajalske skupine med PZS in GRS in prišel do zaključka, da argumenti vodstva GRS ne držijo; da so moteče malenkosti lahko odpravljive, in da vodstvo GRS (ob zavedenem članstvu) preprosto hoče GRS za vsako ceno odcepiti. Načelnik, ko mu je prave municije zmanjkalo, je v obraz rdeč ko purman tolkel po mizi in vpil, da “bo samo on podpisoval pogodbo (o denarju) z ministrom” in ne skupaj s predsednikom PZS. Gre za to, da jim ne bo nihče gledal pod prste. Država jim ne bo, saj je Uprava za zaščito in reševanje (kot vsak državni aparat, ki razpolaga z davkoplačevalskim denarjem) zainteresirana, da razpolaga in deli čimveč denarja, (ker od tega tudi sama živi), pri PZS bi pa reševalci že od svojih revnejših bratov (alpinistov, recimo), lahko katero slišali na svoj račun. Kot takrat, ko zasebniki odkupujejo odrabljene terence, na primer. Zgodovina, tradicija, vzgoja itd. so pri GRS ves čas povezani s PZS in alpinizmom, a ne preveč kompetentno vodstvo raje usmerja pozornost svojih članov na zunanjega “sovražnika” (PZS) kot pa na probleme same GRS. Reševati iz grap. jam, gozdov, voda in podobno (tudi z Nanosa, kajne?) znajo tudi drugi, z visokih gora in sten pa le alpinistično (vsi reševalci so šli brezplačno skozi alpnistično vzgojo PZS) izobraženi in usposobljeni gorski reševalci. Denar in osebni prestiž (pohlep in napuh – ki ga nobeni strani ne manjka) sta tako močna motiva, da osebna čast izgubi na pomenu. Upravi za zaščito in reševanje je ne preveč močan vodstveni kader GRS ustreznejši partner, kot pa skupaj z vodstvom PZS. Novinarji? Zanje so taki prepiri torta, ne kruh. Če dobijo še enako vetrovko (kar poglejte TV), bodo pa sploh napisali ali poročali, kar želite. Denar in boj za oblast sta Slovence vedno delila in ob vseh pomembnih zgodovinskih priložnostih smo padli na izpitu. Le v vojni 1991 smo ravnali složno in mogoče spomin nanjo prav zato tako zanemarjamo, ker smo se obnašali v nasprotju z našo tradicijo. Tole dogajanje bodo trdo plačali tako planinci kot reševalci, pa še mi vsi kot davkoplačevalci. Zapomnimo si njihova imena! – Tone
Matej Pivec, 9. 05. 2006
Spoštujem vse tiste, ki so se v PZS potrudili in vzgojili veliko generacij alpinistov. Ampak to ni argument proti osamosvojitvi GRS. Če večina članov GRS želi novo obliko organiziranosti imajo za to vso pravico.
Osebno se ne morem znebiti občutka, da je PZS povsem povozil čas. Njeni argumenti v primeru GRS, pa so še najbolj podobni argumentom, ki so jih ob mnogo bolj usodnih dogodkih ob razpadanju Jugoslavije, zagovarjali nasprotniki samostojne Slovenije.
Matej Pivec, 11. 05. 2006
Spoštovani Tone Škarja.
Z enakimi argumenti kot ti (zastonj vetrovke, pa hlače …, drobne ali pa manj drobne ugodnosti torej) me je vrhunski alpinist in gorski reševalec, ki večkrat aktivno sodeluje v najtežjih akcijah pojasnil, da bi bilo bolje, če bi GRS delovala izven PZS …
Verjetno obstajajo argumenti za GRS znotraj PZS, kakor tudi argumenti za samostojno GRS. Prav gotovo imajo reševalci pravico bistveno (ne pa absolutno) vplivati na organiziranost GRS.
Povsem pa se strinjam s teboj, da način reševanja te problematike ni dober. Žal imaš popolnoma prav: “tipičen slovenski način reševanja neke zadeve”. Auf biks, pa na …!
Matej
Jani Bele, 9. 05. 2006
Ob pljuvanju čez delo PZS, ki ga je v članku kar precej, samo nekaj v vednost: Med gorske reševalce je lahko sprejet samo tisti, ki doseže status “alpinista”. Vsi gorski reševalci so ta naziv dosegli med izobraževanjem v okviru PZS, v kar je bilo vloženo ogromno dela – verjemite.
Franc Štibernik, 10. 05. 2006
Ne vem ali gre za naročen članek načelnika GRS ali pa za nepoznavanje tematike o kateri s političnim pridihom piše novinar. Z Janijem in Igorjem se strinjam in dodajam:
Za učinkovito organiziranost, ki se mora prilagajati novim situacijam je odgovoren načelnik GRS in ne PZS oziroma njen predsednik.
PZS je zveza planinskih društev , ki so prostovoljne neprofitne organizacije, ki skrbe tudi za varnost svojih članov v gorah, za kar je bila ustanovljena skupna GRS, s katero v društvih lepo sodelujemo, le da se je GRS v zadnjem času preveč posvetila samo reševanju, ne pa tudi preprečevanju, kar pa lahko učinkovito izpeljemo v skupni akciji društva v sodelovanju z GRS.
Že kar nekaj let sem predsednik ne tako majhnega društva in moram reči da se pripravljenost GRS za preventivno delovanje stalno zmanjšuje.
V društvih nismo seznanjeni s predlogi načelnika GRS o novih oblikah organiziranja. Na žalost pa člani že čutimo posledice prizadevanja vodstva GRS, da se zaračunava stroške reševanja po merilih GRS, ki pa zakonsko niso urejena.
Novinar bi lahko vedel, da PZS ne sklepa zavarovanj z ZZZS ampak je to zavarovanje obvezno za vse. Razlika je le v tem drugi reševalci ne zaračunavajo svojih reševanj, GRS pa je to posredno pričela, kar sta nazadnje občutila tudi alpinista v Špiku.
Sam smatram , da ni nobene potrebe za dodatno birokratsko organiziranje dela reševalcev. Ali gre za nesposobnost vodstva GRS, da svoje statutarno določene naloge korektno izpelje in za svoje delo odgovarja PZS, ali pa gre samo za osebno rivalstvo. Zanimivo bi bilo videti finančno poročilo GRS za leto 2005 in plan za leto 2006, podatke o premoženju s katerim razpolaga GRS, povračilih stroškov reševalcem itd. Ko bo PZS oziroma GRS te podatke javno objavila, bo lažje soditi o tem kdo ima prav. Zanimivo sodbo o delu GRS se da oblikovati tudi s pregledom programa dela GRS, ki si ga vsak lahko pogleda na spletni stani GRS. Tam nisem zasledil nič od tistega kar novinar nakazuje v svojem prispevku.
Da ni novinar slučajno samo v službi aktualne politike.
GRS predlagam, da namesto novinarjem pošlje predlog novih oblik delovanja na PD in prepričan sem , da bo lahko GRS uspešno opravljala svoje poslanstvo v okviru sedanje organiziranosti in da bodo društva na skupščini PZS, podprla vse dobre predloge.
Franc Miš, 10. 05. 2006
Kot mi je znano, alpinistoma iz Špika računa ni izdala GRS, temveč Ministrstvo za notranje zadeve (»država«). Račun ni bil izdan »po merilih GRS«, temveč na osnovi 118. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami /ZVNDN/(Ur.l. RS, št. 64/1994, 33/2000 Odl.US: U-I-313/98, 87/2001-ZMatD, 41/2004-ZVO-1, 28/2006), katerega ni sprejela GRS temveč Državni zbor (»država«).
Državni zbor sprejema zakone, PZS pa naj bi se prizadevala, da so zakoni kateri se neposredno dotičejo njenih članov jasni in nedvomni, dokler pa niso (118. člen ZVNDN), naj bi delovala v interesu in v zaščito svojih članov. V primeru Špik žal ni bilo tako.
Mogoče je tudi to eden od razlogov za upadanje članstva.
Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami v 118. členu pravi:
118. člen (pokrivanje stroškov)
(1) Fizična ali pravna oseba, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročila ogroženost, zaradi katere so nastali stroški nujnega ukrepanja, oziroma povzročila nesrečo, mora pokriti:
– stroške zaščitnih in reševalnih intervencij;
– stroške sanacije in vzpostavitve v prejšnje stanje;
– stroške odškodnin fizičnim in pravnim osebam.
(2) Če je povzročiteljev ogroženosti oziroma nesreče iz prejšnjega odstavka več in se ne da ugotoviti delež posameznega povzročitelja, krijejo nastale stroške solidarno
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena mora fizična oseba, ki je zaradi malomarnosti, neusposobljenosti ali neustrezne opremljenosti povzročila ogroženost ali nesrečo oziroma stanje, zaradi katerega so nastali stroški nujnega ukrepanja, povrniti sorazmeren delež stroškov intervencije, ki jih določi vlada.
(4) Vlada določi dejavnosti, pri katerih morajo udeleženci pokriti sorazmeren delež stroškov intervencije ne glede na vzrok in odgovornost za nesrečo in pri katerih morajo biti udeleženci zavarovani za primer nesreče. Sorazmeren delež stroškov intervencije krije zavarovalnica oziroma udeleženci sami, če niso zavarovani.
(5) Sredstva, pridobljena iz naslova vrnitve stroškov nujnega ukrepanja oziroma sorazmernega deleža stroškov intervencij, so namenski prihodki tiste reševalne službe ali sestave, ki je nujno ukrepanje oziroma intervencijo izvršila, in jih lahko uporabi le za svojo dejavnost v skladu s tem zakonom.
(opomba: 3.,4. in 5. odstavek – dopolnitev zakona marec 2006)
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami /ZVNDN-A/(Ur.l. RS, št. 28/2006) v 59. členu pravi :
59. člen (uskladitev predpisov in priprav)
(1) Izvršilni predpisi morajo biti s tem zakonom usklajeni v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona.
(2) Do uskladitve oziroma izdaje novih izvršilnih predpisov iz prejšnjega odstavka se uporabljajo predpisi, ki so veljali na dan uveljavitve tega zakona.
(3) Organizacijske in druge priprave za zaščito, reševanje in pomoč je treba uskladiti s tem zakonom v treh letih po uveljavitvi tega zakona, razen prevzema siren za javno alarmiranje iz prejšnjega člena.
PZS naj se čimprej aktivno vključi v pripravo izvršilnih predpisov Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, predvsem pa meril in kriterijev za določitev in opredelitev pojmov iz 118. člena tega zakona, dokler pa so merila in kriteriji neopredeljena, naj se postavi v bran svojega članstva in ostro nasprotuje izstavitvi računov v primerih kot je bilo v Špiku.
Toliko v pojasnilo, da ne bo dvomov, kdo in zakaj izstavlja račune.