Slovenski narod, 25. december 1926
Sedem žrtev naših planin
Smrtne nesreče slovenskih turistov v letošnjem letu
Predno ugotovimo razveseljivo dejstvo, da ima turistika med nami vedno več prijateljev in da je tudi letošnje leto kljub slabemu vremenu pokazalo, da se zavedamo, kako ponosna je lahko slovenska zemlja na svoje divne planine, se moramo spomniti onih, ki so položili na oltar tega krasnega športa svoje najdražje — svoje mlado življenje. Narava je nedoumljiva v svojem skrivnostnem snovanju. Človeški duh jo hoče ukleniti v verige neprestanega osvajanja, da bi lajšala in slajšala ljudem življenje, toda kadar seže misel v svojem razmahu predaleč, ji zakliče narava: stoj! Tu je meja med teboj in mojimi večnimi zakoni, in te meje ne smeš prestopiti, sicer te starem v prah.
Težko je govoriti o smrti tam, kjer kraljujeta lepota in vzvišenost, težko je misliti, da more carstvo miru in tišine zahtevati tudi človeške žrtve. Človek ne more verjeti, da se plazi zahrbtna smrt visoko gori v višavah, kjer kroži orel nad okamnelo zemljo. In vendar — vsako leto gredo v to pravljično deželo gorskih vil mladi vitezi, pa se nikoli več ne vrnejo, vsako leto stojimo ob svežih planinskih gobovih in se vprašujemo: Čemu nove žrtve? Čemu je bilo treba iztrgati iz naročja materi sina, nevesti sina, ženi moža, detetu očeta? Odgovorili bi nam lahko oni, ki jih ni več med nami. Dejali bi, da je mati narava dobra in zla. Za vsako veselje terja desetero žalost, vsako srečno uro ji moramo plačati z leti nesreče in trpljenja, vsako lepoto lahko danes ali jutri zavije v črn pajčolan. Z eno roko je človeškemu rodu dobra mati, z drugo hudobna mačeha. Koliko sinov sprejme vsako leto v svoje čarobno gorsko kraljestvo in kolikim pripravi v tem kraljestvu prerani grob!
Letos je bila narava-mačeha posebno kruta. Sedem planinskih žrtev je zahtevala, sedem ran je zasekala v vrste naših planincev. V času, ko je hitelo vse stvarstvo na zemlji novemu življenju naproti, smo stali ob prvih treh planinskih grobovih v letošnji sezoni.
Mera Mancini
23. maja so ugasnila na grebenu nad Kokrškim sedlom tri mlada življenja. Za binkoštne praznike je krenila družba sedmih članov iz Ljubljane in Kamnika preko Sv . Ambroža na Krvavec. Vrnilo se jih je samo šest. Druga družba je pustila v gorah dva člana. Med prvimi letošnjimi žrtvami naših planin je bila mlad a knjigovodkinja iz Rožne doline gdč. Mera Mancinijeva ena najmlajših članic SPD. Vpisala se je šele 21. maja, torej dva dni pred svojo tragično smrtjo. Tragedija njene smrti je bila tem večja, ker je obležala na snežišču pod Kokrskim sedlom v objemu svojega mrtvega ženina.
Rado Sopčič
Usoda, ki ni privoščila mladima zaročencema srečnega zakonskega življenja, ju je združila v smrti. Istočasno z Meri Mancinijevo je našel prerano smrt trgovski sotrudnik iz Rožne doline Rado Sopčič mlad, simpatičen mladenič, poln življenjske radosti in veselja do dela.
Ivo Sterle
Kot tretja žrtev iste usodne ledene strmine je padel bančni uradnik iz Ljubljane Ivo Sterle. Vpričo sestre je zdrsnil v prepad in obležal mrtev tam, kjer sta kmalu nato ležala Sopčič in njegova zaročenka.
Milko Lubec
Skoraj istočasno je prestrigla koščena žena nit življenja vladnemu svetniku dr. Milku Lubecu, ki je odšel iz Ljubljane 22. maja na Vršič. Bil je sam in zato nihče ne ve točno, kje in kdaj je našel smrt. Zasul ga je plaz. Njegovo truplo so našli šele 4. avgusta .
Pavel Šuman
Po teh štirih udarcih smo mislili, da se bodo zli planinski duhovi umirili. Toda že koncem julija so zahtevale Kamniške planine novo žrtev. Mladi medicinec, sin šefa patentnega urada v Beogradu g. dr. Janka Šumana Pavel Šuman je odšel 22. julija čez Pavličevo steno, Matkov kot in Mrzlo goro proti Železni Kaplji in se ni več vrnil. Nesrečnega očeta je zadel z njegovo smrtjo tem hujši udarec, ker je izgubil v kratkem tudi starejšega sina, ki je našel junaško smrt kot častnik naše vojne aviatike.
Josip Gorup
A tudi s petimi žrtvami se gorski elementi še niso zadovoljili. 21. oktobra popoldne se je odpeljal iz Ljubljane proti Mojstrani talentirani slovenski slikar, navdušen prijatelj narave in planin Josip pl. Gorup. Izginil je brez sledu. Od tistega časa je minilo že nad dva meseca, a še danes nihče ne ve, kaj je z njim, kako je ponesrečil in kje leži njegovo truplo. Veličastni očak Triglav je sprejel v svoje skalnato naročje simpatičnega mladeniča in ga noče vrniti, kakor da svari druge, naj mu nikar preveč ne zaupajo.
Alojzij de Reggi
Ironija usode je zaključila vrsto letošnjih planinskih žrtev s tragično smrtjo znanega plezalca in športnika Alojzija de Reggija, ki se je ubil 7. novembra v steni nad Turncem pod Grmado. Kot izboren plezalec, ki je preplezal opetovano severno triglavsko steno v vseh smereh, Jalovec, Špik in druge nevarne plezalne partije, pač ni mislil, da ga čaka smrt na tako nizki steni.
Sedemkrat je pel torej letos ob odprtem planinskem grobu mrtvaški zvon in sedem mladih tovarišev objemajo naši planinci. Ob vsakem teh svežih grobov so stale v duhu dolge vrste krepkih, utrjenih mož in žena, vsakemu tovarišu so položile žilave roke planince v vsaj v mislih na grob šopek planinskih rož in vsem sedmi m žrtvam nepremagljive ljubezni do naravnih krasot so zaklicali planinci sklonjenih glav: Mir prahu vašemu!
Planinske koče
Vse naše važnejše planinske postojanke so opremljene s planinskimi kočami, brez katerih si turistike ne moremo misliti. Zgrajene večinoma na golih skalah in pritrjene z debelimi žicami, da jim niti plazovi, niti viharji ne morejo do živega, nudijo varno zavetišče, kjer si planinci po naporni hoji odpočijejo. Z redkimi izjemami so planinske koče prav dobro oskrbovane, osobito kar se tiče prehrane in prenočišča. Oskrbnice in oskrbniki tekmujejo med seboj v požrtvovalnosti in delu za razvoj našega planinstva tako. da je vsak planinec dobro postrežen. Le škoda, da pretežna večina njih za svoje naporno delo ne dobi primernega plačila. SPD bi pač lahko cenike jestvin revidiralo in dovolilo oskrbnikom malo več zaslužka. Tako pa cene jestvin skoraj nikjer ne presegajo onih v mestu, čemur se človek ne more dovolj načuditi, ako po misli, da je treba nositi živila cesto po 8 do 10 ur daleč v gore in da se osobito meso mnogim oskrbnikom pokvari, ker ga ne morejo pravočasno prodati. Planinske koče oskrbuje deloma osrednji odbor SPD s sedežem v Ljubljani, deloma pa njegove podružnice.
V oskrbi osrednjega odbora SPD so sledeče koče (v oklepaju število postelj in doba oskrbovanja): Hotel Zlatorog (48, celo leto), Hotel Sv. Janez (75. celo leto), Triglavski Dom na Kredarici (31, v seziji), Aljažev dom v Vratih (30, v seziji), Staničeva koča (12, v seziji), Aleksandrov dom (19, v seziji), Vodnikova koča (6. v seziji), Malnarjeva koča pod Črno prstjo (skupno ležišče za 12 oseb, v seziji), Orožnova koča istotam (16, v seziji), Erjavčeva koča na Vršiču (25. v seziji), Kadilnikova koča vrh Golice (20, v seziji), Spodnja koča na Golici (20, v seziji), Češka koča na Ravneh (13, v seziji), Cojzova koča na Kokrškem sedlu (16, v seziji), Koča v Kamniški Bistrici (14, celo leto), Koča na Kamniškem sedlu (12, v seziji). Koča na Veliki planini (14, celo leto), Koča pri Triglavskih jezerih (24, v seziji), Dom na Krvavcu (13, celo leto) in Krekova koča na Ratitovcu (S, v seziji). V oskrbi osrednjega odbora SPD je torej 20 planinskih koč, ki imajo na razpolago 425 postelj, vštevši nekatera skupna ležišča. Od teh je oskrbovanih 5 celo leto, druge pa samo v seziji.
Podružnice SPD oskrbujejo 15 planinskih koč, in sicer: Prešernovo kočo na Stolu, Kranjska podružnica (6, v seziji), Valvazorjevo kočo pod Stolom, Kranjska podružnica (9, celo leto), Kočo na Gozdu, Kranjskogorska podružnica (15, v seziji), Mariborsko kočo, Mariborska podružnica (46, celo leto). Kočo na Klopnem vrhu. Mariborska podružnica (12 postelj in skupna ležišča za 16 oseb, celo leto), Turistovski dom na Urški gori. Mislinjska podružnica (31, v seziji, Rusko kočo (depandansa Planinka in Čandrova koča, Podravska podruž. (37, celo leto), Jurkovo kočo na Lisci, Posavska podr., Wilfanova koča na Begunjščici, Radovljiška podružn. (10, v seziji), Koča na Donački gori, Rogaška podružnica (ni oskrbovana, ker je samo zasilno zavetišče), Piskernikovo zavetišče (10, celo leto), Tillerjeva koča (22, celo leto), Frischaufov dom (17, v seziji), Koča na Korošici (9, v seziji),- Mozirska koča (13, v seziji) in Celjska koča (7, celo leto), vseh 6 v oskrbi Savinjske podružnice v Gornjem gradu.
Poset planinskih koč
Zelo zanimivo sliko nudi pregled poseta planinskih koč. Iz naslednjih podatkov je razvidno, da je zanimanje za naše planine tako v Jugoslaviji kakor tudi v inozemstvu od leta do leta večje. V letu 1924 so posetili koče, ki so v oskrbi osrednjega odbora SPD, 25.403 turisti. Od teh je bilo Slovencev 19.864, Hrvatov 2799, Srbov 1702, Čehov 678, Avstrijcev 344, Italijanov 332, Angležev 58, Nemcev 57, Francozov 22, ostalih inozemcev pa 42. Koče v oskrbi podružnic SPD je posetilo predlanskim 16,977 turistov, in sicer 13.762 Slovencev, 1557 Hrvatov, 840 Srbov, 408 Čehov, 326 Nemcev, 312 Avstrijcev, 88 Italijanov, 4 Francozi, 2 Angleži in 178 ostalih inozemcev. Celokupni poset je znašal 42.380. L. 1925 je posetilo koče v oskrbi osrednjega odbora SPD 27.046 turistov, od teh 22.078 Slovencev, 2417 Hrvatov, 709 Srbov, 622 Čehov, 601 Avstrijec, 419 Italijanov, 107 Nemcev, 38 Angležev, 7 Francozov in 48 ostalih inozemcev. Koče v oskrbi podružnic SPD je posetilo 19.062 turistov, in sicer 15.358 Slovencev, 1552 Hrvatov, 243 Srbov, 1141 Avstrijcev, 367 Nemcev, 238 Čehov, 52 Italijanov, 7 Angležev, 3 Francozi in 74 ostalih inozemcev. Skupni poset je znašal 42.404. Letos izkazujejo koče v oskrbi osrednjega odbora SPD 24.462 posetnikov, od katerih je bilo 19.687 Slovencev, 1909 Hrvatov, 002 Srbov, 380 Čehov, 463 Nemcev, 935 Avstrijcev, 370 Italijanov, 17 Angležev in 70 ostalih inozemcev. Koče podr. SPD je posetilo 20.849 turistov in sicer 18.212 Slovencev, 1099 Hrvatov, 201 Srb, 882 Avstrijcev, 175 Nemcev, 114 Čehov, 37 Italijanov, 5 Francozov, 2 Angleža in 206 ostalih inozemcev Celokupni letošnji poset planinskih koč je znašal torej 45.311. Podatke za letošnje leto smo posneli po provizorični statistiki osrednjega odbora SPD, ki še ni definitivna, vendar pa lahko trdimo, da poset planinskih koč kljub skrajno neugodnemu vremenu ni bil manjši, če ne še večji kot lani in predlanskim. Pri tem moramo omeniti, da je naša planinska stati-stika zelo pomanjkljiva, kar seveda ne gre na račun SPD, ki nima na razpolago strokovnih moči, da bi podrobno in sistematično obdelale ves materija!. Zdi se nam pa, da bi bilo to za propagando našega planinstva v inozemstvu nujno potrebno.
Zanimiv je tudi pregled letošnjega poseta po poedinih kočah. Hotel Zlatorog prikazuje 669 posetnikov, hotel Sv. Janez 572, Triglavski dom na Kredarici 1959, Aljažev dom v Vratih 2974, Staničeva koča 736, Aleksandrov dom 1473, Kadilnikova koča 476, Malnerjeva koča pod Črno prstjo 108, Orožnova koča pod Črno prstjo 337, Erjavčeva koča na Vršiču 1100, Kadilnikova koča vrh Golice 1986, Spodnja koča na Golici 2411. Češka koča na Ravneh 395, Cojzova koča na Kokrskem sedlu 929, koča v Kamniški Bistrici 276, koča na Kamniškem sedlu 1182, koča na Veliki planini 1261, koča pri Triglavskih jezerih 1101, Dom na Krvavcu 1700, Krekova koča 436. Največ posetnikov izmed koč v oskrbi osrednjega odbora SPD je imel letos Aljažev dom v Vratih, ki pa, strogo rečeno, ne spada med planinske koče, marveč med hotele. Takoj za njim koča v Kamniški Bistrici, namenjena tudi bolj nedeljskim izletnikom kot pravim planincem. Izredno lep obisk je imela Spodnja koča na Golici, ki visoko nadkriljuje ostale planinske koče na lepših razglednih točkah. Vzrok je deloma splošna priljubljenost te ture, ki ni naporna, niti dolga, deloma pa izborna postrežba. Zelo veliko število posetnikov izkazujejo tudi nekatere koče v oskrbi podružnic SPD. Prešernova koča na Stolu le imela 1279 posetnikov. Valvazorjeva koča pod Stolom 1255, Koča na gozdu 1016, Mariborska koča 3465, Koča na Klopnem vrhu 1396, Turistovski dom na Urški gori 1326, Ruska koča skupaj z depandanso Planinko in Čandrovo kočo 3851. Jurkova koča na Lisci 835, Wilfanova koča na Begunjščici 600. Koča na Donački gori 471, Piskernikovo zavetišče skupaj s Tillerjevo kočo 1313, Frischaufov dom 1128. Koča na Korošici 476. Mozirska koča 325 in Celjska koča 2864
Naši planinci po poklicu
Spominske knjige, ki jih hranijo med sezijo v kočah, po sezijj pa v osrednjem odboru SPD, bi ne smele spati tako, kakor spe zdaj. V njih je toliko zanimivega in poučnega gradiva, in je res škoda, da leže neizrabljene. S primerno disciplino med samimi turisti bi se dale spominske knjige obvarovati neokusnih znakov posurovelosti in izpopolniti tako, da bi ponudile vpogled v vse probleme, ki zanimajo planince same, pa tudi širšo javnost. Zanimiva je bila n. pr. statistika starosti, poklicev, števila tur itd. Razdeliti planince po poklicih in ugotoviti, v koliko se zanimajo poedini sloji za turistiko, je seveda zelo težko in nehvaležno delo. Tu bi bile potrebne moči, ki se res zanimajo za statistiko in razpolagajo tudi s potrebnim strokovnim znanjem. V splošnem težko rečemo, da prevladuje med planinci inteligenca. Pretežno večino posetnikov planinskih koč tvorijo dijaki, uradniki, sodniki, odvetniki, učitelji, inženirji itd. Le redki so obrtniki in delavci, kmetje pa v planine sploh ne hodijo, izvzemši domačine, ki opravljajo službo vodnikov in nosačev. To je razumljivo, kajti turistika je precej drag šport in zato nižjim slojem ni vedno dostopna. Sicer je pa nivo našega obrtnika in delavca v tem pogledu tako nizek, da v doglednem času večjega zanimanja za planine pri njih ni pričakovati. Morda bi se dalo privabiti v planine več ročnih delavcev, ako bi dovolila železniška uprava vsaj polovično vožnjo poedincem. Inozemski posetniki so seveda izključno intelektualci in bolje situirani sloji. So pa med planinci tudi svobodni poklici, kakor turisti, globetrotterji, brezposelni, soproge, »kaj te briga« itd. Pri teh poklicih človek ne ve, v katero kategorijo bi jih spravil.
SPD in njegove podružnice
Nekak glavni štab čile vojske naših planincev tvori SPD, ki skrbi s svojimi podružnicami za planinske koče, pota, markacije, razne olajšave turistov itd. SPD s sedežem v Ljubljani ima 19 podružnic, in sicer (v oklepaju število članov): na Jesenicah (111), v Kamniku (142), v Kranju (292), v Kranjski gori (163), v Litiji (95), v Mariboru (620), Prevaljah (98), Slovenjgradcu (71), Novem mestu (80), Mežici (117), Rušah (97), Zidanem mostu (102), Radovljici (210), Rog Slatini (53)., Gornjem gradu (539), Dražgošah-žel. (108), Slov. Bistrici (76), Šoštanju (58) in Tržiču (164). Najstarejši podružnici sta v Kamniku in Gornjem gradu (ustanovljeni leta 1893).
Osrednji odbor SPD šteje 3915 članov, s podružnicami vred pa 7174. L. 1923 je bilo članov SPD 6046, predlanskim 7690, lani pa 6620. Te številke so za naše razmere zelo značilne, ker kažejo, da se mnogi ljubitelji planin še vedno ne zavedajo, kako važno vlogo igra SPD. Člani imajo razne ugodnosti, ki jih drugi niso deležni. Članarina je pa tako malenkostna, da celo pri siromašnejših slojih ne more obremeniti domačega proračuna. Poleg tega bi se morali vsi planinci zavedati, da bo SPD tem bolj uspevalo in tem lažje vršilo svojo važno misijo, čim več članov bo imelo. Samo v organizaciji je moč in samo potom organizacije se da kaj doseči neznatni porast števila članov SPD napram lanskemu letu in nazadovanje v primeri z l. 1924 kaže, da to spoznanje še ni prodrlo med najširše plasti naših planincev. Ob zaključku želimo vse vrlim plezalcem, da bi jim bile nebo prihodnje leto bolj naklonjeno kot letos, ko jih ie tako neusmiljeno pralo.
SPD v prihodnji seziji
Govoriti o delih SPD v prihodnjem letu je težko, ker se je sezija komaj zaključila in ker osrednji odbor še ni izdelal programa za novo sezijo. Vendar pa lahko že zdaj rečemo, da čaka SPD mnogo prepotrebnega dela. Turistovska pota so ponekod zanemarjena, markacije pomanjkljive, nekatere planinske koče nujno potrebne popravila, njihov inventar obrabljen, mnogi člani z dosedanjim delom nezadovoljni itd. Dela je torej več kot preveč, samo delavcev, osobito pa denarja primanjkuje. SPD bo moglo uspešno delovati le, ako lahko računa na vsestransko moralno in gmotno podporo svojih članov, ki se pa z malimi izjemami vse premalo zanimajo za svojo organizacijo. V interesu planincev samih, še bolj pa razvoja in napredka naše turistike bi bilo storiti vse da dobimo res dobro organizirano planinsko društvo, ki bi imelo dovolj gmotnih sredstev, da bi lahko uspešno vršilo svojo težko nalogo.
