ISIS, december 2011 – Iztok Tomazin: Dva dohtarja, dve gori, dvesto konj in Medicina
Piz Bernina je najvzhodnejši štiritisočak v Alpah, med gorniki znan po lepoti in še posebej po legendarnem, za mnoge najlepšem grebenu v celotnih Alpah, imenovanem Bianco grat – Beli greben. Ta greben s severne, švicarske strani gore v elegantno valoviti in hkrati vrtoglavo strmi liniji privede točno na izpostavljeni vrh, priteguje poglede množice turistov, ki gomazijo po dolinah in prelazih okoli Sankt Moritza in Pontresine, seveda pa je tudi zaželeni cilj mnogih alpinistov.
Sredi minulega poletja smo se ga lotili tržiški gorski reševalci. Cilj: lepo doživetje, visokogorski trening, team building in vse, kar sodi zraven. Za optimistično popotnico nam je bila napoved lepega vremena. Ko se je zdanilo po mnogo prekratki, zaradi koncerta mednarodnega orkestra smrčačev na skupnih ležiščih koče Tschierva slabo prespani noči, smo že kolovratili po razbiti ledeniški moreni in iskali prehode do grebena. Kljub obetavni vremenski napovedi sem zaskrbljen opazoval oblak, ki se je zlovešče širil in spuščal nad vrh Bernine. Niti barvita, od škrlatne do rumene barve prelivajoča se jutranja zarja ni zmanjšala mojega nelagodja. Take oblake alpinisti včasih imenujemo »hobotnica«, saj svoje dolge lovke stegujejo okoli vrha gore in ga počasi ovijejo, hkrati nadenj spustijo še zaobljeno telo, ki raste in raste ter slednjič zakrije goro ali vsaj njen vršni del. Mogočen, včasih prav osupljivo lep prizor pa pomeni predvsem močan veter in sneženje, vihar, katerega pritajeno hrumenje je pogosto možno slišati do najglobljih dolin, kar sem neštetokrat izkusil v Himalaji in drugih visokih gorah. Kljub napredku meteorologije so torej vremenske napovedi vsaj v gorah še pogosto netočne. V urbanem dolinskem okolju to lahko pomeni razočaranje in manjše nevšečnosti, na primer odpoved kakšne prijetne aktivnosti in podobno. V gorah pa so taka neprijetna presenečenja lahko zelo resna ali celo usodna. Izkušnjam navkljub sem upal, da bomo prehiteli grozeče poslabšanje vremena, da ne bo tako hudo in podobno, vse v luči optimizma in želje, da bi opravili turo, zaradi katere smo prišli tako daleč.
Sredi grebena nas je oblak zagrnil, začelo je snežiti, vstal je vihar in postajal vse močnejši. Sanjski vzpon po Belem grebenu se je spremenil v napeto borbo z vetrom, z zasneženimi in poledenelimi prepadi in predvsem z mrazom. Pričakovano plezalno užitkarjenje po izpostavljenem, slikovitem grebenu se je sprevrglo v borbo za preživetje v himalajskih razmerah, a brez himalajske opreme, predvsem brez dovolj toplih oblačil. Izkušnja, ki jo je vznemirljivo in nadvse lepo preživeti, nikakor pa je ne zavestno iskati ali si je želeti. Nekakšno ne bodi ga treba vrhunsko doživetje, ki večinoma ni stvar želje ali izbire, pač pa spleta okoliščin, ki bi se mu vsak razumen človek z veseljem izognil, a v gorah se to vedno ne da. Ena od definicij alpinista je vendarle tudi, da je to človek, ki v gorah išče težave, a je vesel, če jih ne najde. Kljub izkušnjam in previdnosti se težave in zapleti včasih zgodijo in postanejo okvir doživetij, trajno zasidranih v spominu.
Seveda pa jih je prej treba preživeti.
Enkrat med to kalvarijo, med hitenjem skozi vihar po ostrem grebenu ob skoraj nikakršni vidljivosti, sva s soplezalko za trenutek stala na vrhu, a tega se nisva zavedala, preveč sva bila zaposlena z iskanjem ravnotežja in prave smeri, s plezanjem in upiranjem mrazu, pravzaprav s preživetjem. Šele mnogo kasneje, na suhem, toplem in varnem, smo ugotavljali, da je naša pot vodila tudi čez vrh, ki ni označen. Kakšna ironija – tako želeni vrh, temeljni cilj naše ture, pa niti vedeli nismo, kdaj smo stali na njem. Nobenega razgleda, olajšanja, nobenega veselja in drugih doseženemu cilju pripadajočih občutkov, le želja ostati v pravi smeri, ne se izgubiti v megli in viharju, ne podleči strupenemu mrazu, sestopiti v varno zavetje koče, ki je kdo ve kje globoko spodaj skrita v gosti megli in plapolajočih zavesah snežnega meteža. Če imaš navezano na vrvi tudi nadvse dragoceno sopotnico, jaz v tem primeru ženo, je dramatičnost vzpona še večja, v igri je silna motivacija in odgovornost za dve tesno povezani življenji.
Zgodaj popoldne smo srečno dosegli kočo na italijanski strani gore, zavest o morebitni usodnosti vzpona nas je le oplazila. Če bi kdo padel in se poškodoval ali zašel, bi postalo skrajno resno. Omrzline, podhladitev in vse, kar bi sledilo … Koristna izkušnja, ki v zavest o lastnih gorniških sposobnostih in številnih uspehih ponovno trdneje umesti tudi ponižnost. Spoštovanja do gora nam alpinistom, ki smo hkrati tudi gorski reševalci, pač ne manjka, prevečkrat smo že bili preizkušeni in premnogo nesrečnežev smo že prinesli v dolino.
Dva dohtarja na Belem grebenu
Tako opevano turo je bilo vsekakor treba ponoviti, enega najlepših alpskih grebenov sem moral doživeti tudi v jasnini, s prevzemajočim razgledom, z užitkom in sproščenostjo med plezanjem, z jasnim občutenjem vrha in vsem, kar sodi zraven. Za popravni ali bolje rečeno dopolnilni izpit na gori sva se našla z Jurijem Gorjancem, oba zdravnika, gorska reševalca, gornika in še kaj. Sledilo je že znano mi naporno, a lepo razgledno pešačenje do koče, presmrčana prekratka prva polovica noči na hrupnih skupnih ležiščih, v njeni drugi polovici pa sva prešla ledenik in preplezala skalni spodnji del grebena. Sončni vzhod sva pozdravila že visoko nad prepadi, kjer sta nadaljevanje čudovitega grebena in vreme vabila k nadaljevanju. Dodatno sem bil zadovoljen, ker Jurija ni bilo treba pogosto varovati, navezala sva se le na najzahtevnejših mestih, tako je šlo hitreje in bolj sproščeno.
Že pred poldnevom sva sončila telesi in občutke na 4.049 metrov visokem vrhu Piz Bernine. Na najvišji točki gore lahko stoji le en človek, za dva je že premalo prostora, na vse strani se grezijo prepadi, par metrov nižje pa je nekaj polic za počitek in užitek »zmagovalcev«. Kakšno nasprotje doživetju izpred meseca dni! Čudoviti razgled na razbrazdane kače ledenikov in skrivnostne doline globoko spodaj, pa na visoke pobeljene vrhove vse naokoli. Kar ostal bi … je večni refren takih trenutkov na vrhovih. Ni pretiranega mraza in nebo je brez oblačka ter zavest brez posebnih skrbi, seveda pa ne brez resnosti in spoštovanja do preostanka ture. Vrh gore je večinoma vrhunec, pogosto pa manj kot polovica poti, med sestopom se zgodi več nesreč kot med vzponom. Naju je čakalo še precej ne prezahtevnega, a mestoma nevarnega plezanja navzdol v gnilem snegu in krušljivi skali. V takem terenu za razliko od večine uživam, saj gre za igro ravnotežja, izkušenj, obvladovanja telesa in občutkov, seveda ob popolni zbranosti. Slabosti in napake so drage, včasih najdražje. Jurij je bil nad sestopom znatno manj navdušen, a uro kasneje sva se že sončila in krepčala v koči Marco e Rosa. Izpolnitev želje, cilja, načrta ali kakorkoli imenujemo tisto, k čemur se z veliko zavedno in nezavedno motivacijo poganjamo, nas praviloma zadovolji le za omejen čas. Če se ponudijo nove priložnosti, se ta čas lahko zelo skrajša in tako je bilo tudi tokrat. Daleč na vzhodu se je bleščala še ena zelo vabljiva gora – Piz Palu, skoraj štiritisočak. Jurij, ki je hitro zaznal, da si želim še na Piz Palu, je predlagal, da se ločiva – on bi sestopil v dolino po najkrajši poti preko ledenika Morteratsch, jaz pa bi lahko pohitel še na Palu, v dolini bi se pod večer srečala. Seveda nisem sprejel predloga, predvsem zaradi nevarnih ledeniških razpok, ki samohodcu grozijo na katerikoli poti sestopa v dolino. Kot mnogo bolj izkušeni član naveze sem seveda čutil dodatno odgovornost za oba, soliranje bi pomenilo nesmiselno tveganje. Sprva je kazalo na takojšen sestop, saj je Jurij imel dovolj, bil je utrujen in zadovoljen z Bernino, a upal sem, da si bo premislil in zbral dovolj motivacije in moči, da bova podaljšala turo.
Blaga, vsaj tako sem menil, sugestija z moje strani in prelesten dan pa sta povzročila, da sva namesto v dolino vendarle nadaljevala proti Paluju. Spet sva plezala po grebenu, ki pa je bil čisto drugačen od Biancograta, z novimi, drugačnimi razgledi, s prepadi drugačnih vtisov na obeh straneh, s toplo, kompaktno skalo in edino lepotno napako, zoprno zmehčanim snegom, ki nama je še proti koncu ture grenil sestop. Tik pod vrhom sva imela še nepričakovano doživetje, ko je priletela skupina jadralnih padalcev. Na valovih odlične termike so jadrali okoli vrha Paluja, nekateri pa so celo pristali na njem in kasneje spet poleteli. Če jim ponovni vzlet ne bi uspel, bi kot gorska reševalca imela delo, saj niso bili opremljeni za sestop peš. A na srečo jim je uspelo nadaljevati »sprehod po nebu«. Težko in lepo hkrati mi jih je bilo opazovati z mislijo na že precej oddaljene čase, ko sem se tudi sam loteval podobnih in še zahtevnejših pustolovščin v visokih gorah z zmajem in jadralnim padalom. Trdno so usidrane med najlepšimi spomini.
Odvisno od naravnanosti in izčrpanosti je sestop z visoke gore po dolgem, napornem vzponu lahko ne bodi je treba muka, redkeje nadaljevanje gorniških užitkov, večinoma pa nekje vmes. V gnilem snegu med številnimi ledeniškimi razpokami sestopava s Paluja, topla svetloba na zahod tonečega sonca daje ton prihajajočemu večeru, obrazi gora se s postopnim spuščanjem v dolino spreminjajo, drugačna so tudi občutenja nekoliko bolj domačih, a še vedno skrivnostnih velikanov. Pretežno od znotraj pa prihajajo tudi manj prijetne stvari – različni odtenki utrujenosti, žeja, žulji, bolečine v sklepih, potreba po počitku in želja po dolinskem udobju … Po koncu ture, čez različno dolgo časa, pa se ohrani večinoma samo lepo in prijetno skupaj z najvrednejšim.
In še o konjih
Ker je pot iz Slovenije do Bernine dolga, razgibana in zanimiva in ker sva oba navdušena motorista, je bilo jasno tudi prevozno sredstvo. Jezdila sva vsak svojo bavarsko zverino na dolgi poti skozi avstrijske doline in prelaze do Pontresine in po še daljši poti čez visoke švicarske prelaze in po globokih, zavitih dolinah nazaj domov. Skupaj dva tisoč kubikov, dvesto konj in predvsem veliko užitka, še posebej med vrnitvijo, ki je bila obogatena s svežimi doživetji Bernine in Paluja. Velika večina motoristov bi bila zelo zadovoljna ali celo izpolnjena že s samo vožnjo tja in nazaj, z ogledom mogočnih gora od spodaj, s križarjenjem po razglednih cestah, s polaganjem neštetih ostrih ovinkov in razgledi z najbolj znanih alpskih prelazov, kot so Brenner, Bernina in Stelvio. Dovolj za motoriste, a mnogo premalo za gornike. Vožnja, najsi bo še tako hitra, zanimiva in razgibana, je lahko zadovoljujoča, ni pa izpolnjujoča. Brez gibanja in raziskovanja z lastnimi močmi, s pristnim občutenjem in doživljanjem narave, ni velikega doživetja. Kombinacija intenzivnih, globokih izkušenj gora, vključno z njihovimi vrhovi, ki so simbolno in v še kakšnem pogledu lahko vrhunec doživetja, z neobvezno začimbo razigranega, dinamičnega užitkarjenja na dveh kolesih, pa je nekaj povsem drugega. Če bi moral izbirati samo eno, bi seveda izbral gore – tiste od blizu, prigarane, priželene, okušene na vse mogoče, včasih tudi vznemirljive, neprijetne ali celo nevarne načine. Gore z vrhovi, ki so simbolno in zares najvišje točke, točke izpolnitve in začetka vrnitve v dolino, v bolj običajno življenje. Vrnitve, ki je tudi počitek in zatočišče pred novim odhodom.
In kje je bila Medicina iz naslova? Nosila sva jo s seboj, tako vedno. V nahrbtnikih, v glavi in še kje. Le potrebovala je nisva ne midva, ne redki ljudje, ki sva jih na dolgi poti srečala. Še pogovarjala sva se o njej le malo, udejanjala pa sva jo v še skromnejšem obsegu, pri oskrbi kakega žulja in opazovanju ter raziskovanju obnašanja svojih teles na višini, v mrazu in naporu. Takoj po vrnitvi domov pa je prišla na svoje običajno, silno pomembno mesto tudi v času in dejanjih.
Iztok Tomazin
ISIS, december 2011
