Če bi trajnost med našimi gorami imela obraz, bi bila verjetno utrujena. Precej preveč enotna politika (zanimivo, da jih predobrih 70 odstotkov volivcev jih podpira), ki že desetletja (pod krinko razdvojenosti) služi (zgolj) kapitalu, se namreč ne ozira na to, da smo zdrsnili v mehanizirano izkoriščanje in brezglavo onesnaževanje narave. Ob prenovah žičniških naprav, (novogradnjah koč, ki so jih prej podkurili, »kao« prenovah »prakirišč«, ob »kao urejanju strug«, kjer najprej skale odpeljejo nekam povsem drugam, jih mastno zaračunajo in iz kamnolomov vozijo nove, itd.) se dogaja groteska: stari beton razbijejo, ga vozijo v dolino (zaradi varovanja okolja), nato pa »nov« beton pripeljejo nazaj (za povrh jim potem še plačamo, da »popravljajo« ceste, ki so jih prav oni uničili) . Dva konvoja tovornjakov, en cilj — uničiti še malo več, ustvariti temvečji okoljski odtis. Teh in podobnih »obrtniških« primerov, ki davkoplačevalcem pijejo sredstva, sušijo zrak, da lahko posamezniki nekontrolirano ter nesluteno bogatijo, je ogromno …
Medtem Švicarji razmišljajo drugače. Pri prenovi SAC‑koče Schönbielhütte nad Zermattom so si zastavili preprosto vprašanje: Kako graditi učinkovito, če je vsak gram materiala treba pripeljati s helikopterjem? Odgovor je bil skoraj tako kot takrat, ko je bila med ljudmi še razširjena kmečka zdrava pamet (ta je, kot smo že večkrat dopisali, povsem izginila s prvimi kmetijskimi subvencijami): odpadni kamen in beton so reciklirali kar na mestu. Na gradbišče so pripeljali (še) drobilnik in mešalec, s katerima so polovico potrebnega betona izdelali tam, kjer stoji koča. Rezultat? Sto helikopt(e)rskih poletov, manj manj hrupa, manj izpustov, več zdrave pameti.
Na višini 2694 metrov med mogočnimi štiritisočaki je nastala gradbišče, ki ni le tehnični dosežek, temveč etični zgled. Pri nas pa še vedno verjamemo, da je »trajnost« nekaj, kar se da kupiti z razpisom ali PR‑kampanjo.
Morda bi morali kdaj pogledati proti Zermattu — ne zaradi razgledov, ampak zaradi zavedanja, da se gora ne meri v kubikih betona, temveč v spoštovanju do prostora, ki nas prenaša, in do med gorami trajno živečih ljudi.
