Beli cvet

JV stena Lučke kope, smer »Beli cvet«, IV+, 350 m, prva plezala 25. 9. 1980 Stane Poljak in Frenk Koplan, AO Rašica.

Planinski vestnik (maj 1981) – Stane Poljak: Žalostno pogledam na tla z mnogimi kamni in vzboklinami, ki so mi ponoči preštele vse kosti, pomolim nos skozi vrata in … skoraj bi lahko vzel nož in si odrezal kos megle, tako je gosta. Skozi vrata se zaspano primaje še Frenk, ki na moje veliko začudenje vidi nekje v megli modro nebo, čeprav ga prepričujem, da je to le vizualni učinek moje modre vetrovke. »Danes bo še sonce,« modro zaključi Frenk in odide »pakirat« »trodelno omaro«.

Nekaj minut kasneje jo že reževa po spolzki poti proti vrhu Konja. Dobesedno orjeva gosto meglo. Na grebenu se za trenutek odpre pogled na Grintovce, vendar jih megla hitro zagrne. »Ne vem, če bo danes kaj s plezanjem,« se v mislih sprašujem, ko divjava po grebenu Konja na Presedljaj. Zazrem se v mogočno severno steno Rzenika in naslednji trenutek se že zvrnem v rušje, »omara«pa po meni. Naglas se jezim nad mokro potjo in spolzkimi koreninami (svojo nepazljivost skrbno zamolčim) in sopihajoč dohitim Frenka.

Na Presedljaju odvečno roba pustiva v nahrbtniku, ovesiva pa se s kovačijo kot novoletni jelki. Komaj se znajdem v zmešnjavi lestvic, bongov, klinov, zagozd, zatičev … Še »kahli« na glavo in že se zapodiva po melišču pod SV steno Lučke kape. Pod vstopom v Renatino smer se za hip ustavim in obujam spomine na nepozabna doživetja v tej smeri. Takrat me je tudi zbodla v oči markantna stena levo od smeri. Danes bova s Frenkom poskusila v njeni vertikali. Rahle tančice megle zakrivajo steno. Zazdi se mi kakor sramežljiva deklica, ki skriva svoje skrivnosti. Ta skrivnostna lepota me tako prevzame, da sam pri sebi začnem brundati veselo melodijo.

»Frenk, hitro napni vrv!«zatulim, kajti znajdem se v nikomer podobnem položaju sredi gladke plošče. S pomočjo klina in vrvi se nekako pregoljufam čez in že naslednji hip zazijam od presenečenja. »Frenk, ne boš verjel, celo morje planik!« Raztežaj nato mine v neprestanem štetju belih zvezdic. Z gruščnate rame se raz še enkrat strmo vzpne. Po krušljivi rampi se splazim pod strmo in gladko zajedo, sredi katere kraljuje šopek planik. Zajeda pa je preveč težka, da bi užival ob pogledu nanje. Krušljiva skala me prisili, da se popolnoma posvetim plezanju. Poje kladivo, zvene klini, za katere si dopovedujem, da niso vredni počenega groša, plazim se po varljivih stopih in končno zlezem na ramo. Frenk se seveda tudi ustavi pri zajedi s planikami. Slika jih v nemogoči pozi, nato pa se čudi, kje je tista krušljivost, o kateri sem mu govoril. Še dobro ne konča stavka, že utrga nad seboj balvanček in ta čez njegove noge sledi gravitaciji. »I-ja, i-ja-o … !« zatuli, jaz pa zategnem vrv kot nor. Na srečo se vse srečno konča, balvanček odgrmi v globino. Frenk pa drhtečih nog prileze navzgor. Med stolpiči v grebenu prideva v lažji svet in »odpikava« v smeri velike votline. Kamin nad njo je spolzek in previsen, tako da me mine veselje raztegovati svoje okončine v njegovem objemu. Po ozki laštici prečim levo okrog roba in po plateh, polnih planik, prilezem do zelene livadice z macesni. Začnem povzemati vrv, pogled pa mi drsi med rušjem in macesni nekam v daljavo. Da, srečen sem. Kljub naporom, ki jih tu doživljam, sem srečen. Vrv me kakor življenjska nit veže s prijateljem, s katerim si zaupava brez pridržkov. Iz razmišljanja me zdrami Frenkov nasmejani obraz. Trebaje najprej iz tega zelenega raja.
Stojiva pod vršno steno. »Hu, vrat si bom izpahnil,« zagodem sam pri sebi, ogledujem možnost prehoda. Od nekje se pripade kosmi megle in zakrijejo steno. Pogled mi zdrsi po steni v dolino. Bela cesta se kakor »goljfiva kača« vije v civilizacijo. Zares se počutim srečen v teh sivih vertikalah, kjer ni »smradu in prevar« doline.

Sončni žarki prebodejo meglo in zlati prameni kakor trakovi pozlate steno. Vse je obupno strmo, v osrednjem delu pa vertikala kvarijo še velikanski rumeni trebuhi, ki ne obetajo nič dobrega. Na levi strani zaslutim možnost prehoda in po posvetu s Frenkom zlezem navzgor. Po krušljivem razu prisopem pod previs. Dobro zabit klin mi da moralo, da po minimalnih stopih prečim v levo in po zajedi zlezem na paličko. Po gladkih plateh prispem v kot. »Konec vrvi!« me iz zamaknjenosti zdrami Frenk. Kmalu je pri meni.
»Zdaj pa bo, kar bo,« mu rečem in pokažem na črni previs nad nama. Hitro sem pod njim. Njegov obli trebuh para črna poklina, kakor režeča usta divje zveri. »U-la-la, tule bo pa zanimivo,« sporočim v globino. Zabijem dober klin, v tegu vrvi se vzpnem čim više in hitro zabijem še enega. Vpnem lestvico, stopim vanjo in – opla, zdrsim niže, kajti klin se je začel podajati. Med nogami zazrem Frenkovo čelado in v delčku sekunde že vidim, kako bom ne preveč nežno sedel nanjo.
»Sranje,« si mislim, ko nerodno primem za klin in mi veselo cingljajoč odfrči v globino. Bliskovito sežem še po enega in ga bolj zataknem kakor zabijem v vrh previsa. Vpnem še streme in se kar najhitreje poženem čez. »To bo pa ključno mesto smeri,« ves zadihan zavpijem Frenku. Po sistemu poličk in zajed oddivjam navzgor.
Dvema težjima mestoma je nato sledilo poziranje na grebenu in kmalu sva postavljala možica na robu stene. »Frenk, kaj misliš za ime smeri … « »Naj bo Beli cvet, ko je v njej toliko planik.« Seževa si v roke in spet je za nama veliko doživetje in sreča, da sva premagala sama sebe. Kajti stene nikoli ne premagaš, stena je večna v svoji lepoti.

Stane Poljak

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja