Skupina Skalašev je odšla v gore reševat. Tako beremo včasih v časopisih, ko začne vleči planince skrivnostni glas v gore uživat božjo naravo, ki je v teh časih edina brez krinke, kakor je rekel predavatelj g. Smolej, ki ga je povabil Alpinistični klub Skala predavat in ki je snoči v nabito polni frančiškanski dvorani predaval.
Skromnega ga je predstavil predsednik kluba, ki je v nekaj besedah očrtal predavateljevo bogato delo glede planinske fotografije in njegove bogate izkušnje. Za to skromnostjo pa se skriva globoka duša, ki občuti v stvarstvu tisto ogromno življenjsko silo, mimo katere hodi današnji hedonski človek brezbrižno, za njo se skriva preprosta, ostra in globoka filozofija, ki te ravno zaradi svoje enostavnosti globoko dirne. Posebnost je njegovo gledanje na prirodo in vse njene pojave. Cvetlica njemu ni problem, kakor ga gleda znanstvenik-prirodoslovec, ampak jo gleda in ga zanima predvsem njeno socialno življenje. Kakor dober pošten in nepokvarjen človek mu je, ki si vesel, kadar ga srečaš, mu stisneš roko in pokramljaš z njim. Njemu cvetlica na ravno tem kraju ni nekaj samo po sebi razumljivega, ampak vidi v tem smoter, vidi red in nujnost sile Stvaritelja. Globoka vera — ne dogmatična — odsesa iz njegovih filozofsko-pesniških besed. Razorana in razčlenjena stena njemu ni mrtva snov, ampak vidi v njej neprestani boj z naravnimi silami. Vse je minljivo, samo spreminjanje je večno, pravi.
Na platnu pred nami so drsele barvne slike, ki so kazale sedaj cvetje, sedaj pokrajinske slike ali pa ponosne in mrke gore, ki se kopljejo v jutranjih ali večernih žarkih. Pokazal nam je krasne slike najrazličnejših planinskih cvetic in nas popeljal iz bahate doline, kjer je lagodnega življenja na pretek v gorske višine, kjer je trd boj za obstanek, boj, ki tudi zunanjosti vtisne svoj pečat trdote. V dolini si videl veliko cvetlično družino, v gorah pa samoten regrat ali kaj drugega, ki se je prilepil na borni košček rodovitne prsti. Kakor so bile slike tehnično dovršene, tako so bile dovršene tudi v tem, kako jih je prikazal. Čeprav so bile na zunaj statične, si videl, kako pred teboj živijo in rastejo. Občutil si njih dinamiko, ki jo morda prezreš, tu pa je bila živo prikazana, ker jo je fotografska plošča živeje poudarila kakor oko.
Smolej zna motiv povezati v organsko živo celoto z okolico. Tako je npr. slika, ki kaže vršac zjutraj, ko se prebudi in ga oblije sonce, živa, kakor da sam stojiš v tem čudovitem jutru. Motivi pri njem niso konvencionalni in zdrsani, kakor n. pr. pri nas križ, kozolec, cvetoča ajda in podobno, kjer je uspeh odvisen od boljše ali slabše tehnične rešitve. V izlivanju motivov je sam svoj mojster. Naj nam to, kar bomo videli, še bolj podžge ljubezen do naše zemlje, je rekel v začetku in naj nam luč gora razplameneva ljubezen do svobode, očak Triglav pa naj bo branik tega, kar imamo, je rekel na koncu.
Poslušalci so predavatelja za vso lepoto, ki jim jo je dal, nagradili s ploskanjem in mu bili za lep večer hvaležni. Ljudje kakor Smolej, nam s svojim globokim, iz dna človeškim doživljanjem gora, posredujejo njihove lepote in njihovo globoko resničnost ter vzbujajo zanje najčistejši smisel. Kako do dna različno in neskončno vrednejše je tako predavanje od stereotipnega in praznega polmeščanskega mlakarjenja, ki je v našem planinopisju tako bahato zavladalo ter profanira planine in ljudi …
Slovenski dom, 6. marec 1941
