Anton Sazonov

Planinski vestnik 2017/07-08

Tonačevih osemdeset

Tonač je bil sredi osemdesetih moj učitelj in mentor na tečaju za planinske vodnike in v alpinistični šoli. Med zanimivim podajanjem učne snovi ni zapravljal sape, zato mu je je ostalo dovolj še za zgodbice, s katerimi je podkrepil razlago. Ko se je v kranjski Iskri šolal za finomehanika, se je zagledal v Storžič. Vpisal se je v AO Kranj in tako se je začelo.

Po Vipavskem je imel vrsto predavanj. Na enem ga je podraški župnik Otmar Črnilogar nagovoril, da sta skupaj zasnovala plezalno pot na Gradiško Turo; nato sta sodelovala še pri ustanovitvi alpinističnega odseka PD Vipava in plezališča Gradiška Tura.

Kako si postal gorski reševalec?
Ko sem prišel k Matici, sem začel plezati z Ljubom Juvanom. Moj vrstnik je bil tudi Jože Hudeček, ki je bil zelo ambiciozen. Predlagal mi je, da bi šla v Aschenbrenner. Imel sem pomisleke, vendar je rekel, da sva oba dobra in da le pojdiva. Pa sva šla in šlo nama je dobro. Po tem vzponu me je Igor Levstek, šef ljubljanske postaje GRS, povabil, naj se jim pridružim. In sem se, leta 1960. Seveda takrat izpiti niso bili tako zahtevni, kot so danes.
Sprva so bili v podjetjih ponosni, da imajo med seboj gorskega reševalca, v osemdesetih letih se je miselnost spremenila. Nekaterim ni bilo prav, da morajo delati, medtem ko si ti šel v hribe, čeprav reševat, in ne na sprehod.
To spremembo sem zelo občutil. Sprva so me vsi gledali kot neko čudo, ta je tisti, ki pleza, himalajec in reševalec. Po prvih znanilcih kapitalizma so me izven orodjarne že postrani gledali: Glej, to je tisti, zaradi katerega moramo mi več delati, da gre on lahko v hribe. A takrat je bil še delavski svèt. V njem je bil vedno kakšen kolega, ki sem mu rekel, naj na seji glasuje, da bom dobil dopust. Takrat to še ni bil problem. Po osamosvojitvi so morali fantje prinesti potrdilo, da so reševali, in na podlagi tega je država podjetju povrnila stroške. Kjer je bilo veliko zaposlenih, niti ni bilo tako problematično. V majhnih firmah z nekaj zaposlenimi je bilo veliko težje, odsotnost se je močno poznala.
Če bi bilo treba našteti nekaj vzponov, ki so se ti najbolj vtisnili v spomin, katere bi izbral?
Leta 1961 sva z Branetom Pretnarjem v petih dneh prečila Chamoniške igle. Začela sva na najmanjši in končala na Aiguille du Plan. Bivakirala sva na policah, privezana sredi stene. Vrnila sva se na Montenvers, kjer sva imela šotor. Ponoči sem se zbudil in dregnil Braneta: “Nisva privezana, kje pa sva?” Tipal sem okoli sebe in videl, da sva v šotoru. “Aha, če sva v šotoru, ni treba, da sva privezana.”
S tem vzponom je povezana še ena zgodba. Šele ponoči sva prišla na Aiguille du Plan. Po gazi sva okoli treh zjutraj sestopila do Koče Requin. Z baterijo iščeva kotiček, v katerem bi počakala jutra, ko se odpro vrata. Ven stopi gospa in naju povabi noter. Brane je znal francosko, jaz nisem nič razumel. Dala nama je zajtrk in pokazala sobo, v kateri sva prespala. Naslednji dan sva ostala še na kosilu. Skrbelo me je, kako bova plačala, toda Brane je rekel, češ saj naju je povabila. Kasneje mi je razložil, da je bil njen oče med prvo svetovno vojno ujetnik v Planici in je dobil zelo dobro mnenje o naših ljudeh. Ker sva bila doma prav iz teh krajev, sva imela vse zastonj.
Fino se mi zdi tudi, da smo leta 1967 Franc Štupnik – Cicko, Klavdij Mlekuž in jaz preplezali Zahodno steno Malega Druja, smer Magnone, in Bonattijev steber. Bili smo v formi, vreme je bilo lepo; na ti dve turi imam lepe spomine.
V Himalaji pa Kangbačen leta 65 – to je bila avantura. Na vrh smo nameravali po grebenu, čez koto 7535 metrov. Tisti, ki so jo dosegli, so rekli, da ne bo šlo, ker se greben spušča in dviga. Na vrh bi sicer prišli, vrnitev pa bi bila vprašljiva. Zmanjkovalo nam je časa in hrane. Škarja in Šimenc sta pod grebenom odložila šotore za tabor V, poskusila po flanki in odnehala. Po krožnem sistemu sva bila na vrsti s Pavlom Dimitrovom. Vodja Jozva Govekar je rekel, naj greva še zadnjič poskusit. Po pičlem zajtrku sva krenila iz T1, prespala na sedlu v T3, kjer je bilo še nekaj čajčkov in malinovca, in v T5 še enkrat prenočila. Z nama sta bila dva šerpa. Pozno popoldne smo dosegli greben. Po radiu sva se javila Jozvi, ki je rekel, naj sestopiva. “Prav, bova.” Ampak vrh je bil svinjsko blizu, mogoče tristo metrov stran. Spogledala sva se in se odločila za bivakiranje. Šerpoma sva rekla, naj sestopita, midva pa da bova bivakirala. “No, tomorrow you dead.” “No problem, pejta dol.” In sta šla. V breg sva skopala luknjo za bivak in zlezla vanjo. Pavle je imel pilule, za katere mu je zdravnik naročil, naj vzame eno, ko mu bo gusto za umret. Vzela sva vsak eno, se objela, da sva grela drug drugega, in čakala jutra. Ko se je zdanilo, sem vstal in se razgledal naokoli. Obzorje se mi je majalo gordol. Ko je Pavle stopil k meni, sem videl njegov odsotni pogled. Ne vem, kdo je prvi predlagal, da greva dol, oba sva bila takoj za to. Na srečo, kajti na vrh bi prišla, dol pa ne. Dva dni sva hodila do T3, prespala sva na T4, brez hrane. V trojki naju je čakal dohtar. S seboj je imel konzervo kompota. Pokusil sem in ga takoj izbruhal. Dr. Andlovic mi je na višini 6400 metrov priskrbel hrano – vstavil mi je infuzijo krvne plazme. Pod njo sem držal gorilnik, da je bila temperatura plazme blizu telesni. Rekel je, da bom dobil toliko energije, kot če bi šel k Šestici na velik zrezek. Naslednji dan smo sestopili v bazo.
Sladkih stvari nisem več prenesel. V tovarni, kjer so polnili vrečke s šamponom za lase, so jih za nas napolnili z malinovcem, ki smo ga pili, odkar smo prišli v bazo. Ostalo je še nekaj jakovega loja, iz katerega so skuhali juho. Pojedel sem jo z velikim tekom, ker je bila slana. V petih dneh sva popila manj kot literte kočine.
Kaj loči vrhunskega alpinista od dobrega?
Hm, moram premisliti … Vrhunski alpinist mora biti včasih malo egoista, ker je zanj bistveno, da doseže svoj cilj, ne glede na razmere. Dober alpinist je tisti, ki se včasih odpove cilju, ne zaradi sebe, temveč zaradi drugih okoliščin – počutja kolega, poslabšanja vremena … – in preživi. Vrhunski se vzpenja tudi v slabem vremenu in mora imeti veliko sreče, da pride živ nazaj. No, vrhunski mora imeti res dovolj sreče, da sploh pride do vrhunskosti. Dober alpinist je bolj premišljen, preudaren in se odpove cilju. Vrhunski je bil Tomaž Humar, a ni imel sreče. Medtem ko je v slabem vremenu obtičal sredi stene Nanga Parbata, sta jo pozneje dva Američana v lepem vremenu preplezala brez težav. Tudi Karo in Jeglič sta bila vrhunska, a sta na Cerro Torreju v viharnih razmerah imela veliko srečo, da sta preživela.
Če spremljaš današnji alpinizem in plezanje, kako gledaš nanju?
Napredek je res ogromen. Od mojega časa so se razmere zelo spremenile. Spomnim se Pavleta Kozjeka, ki je Aschenbrenner preplezal v sestopu, s seboj je imel okoli 10 metrov vrvi. Marko Dular (Marko Dular – Durus (1935–1957; v Herletovi smeri v Ojstrici).), ki je bil še študent, je imel 50–60 plezalnih vzponov na leto. Mi, ki smo delali v tovarnah, smo imeli delovne sobote. Po 14. uri si odhitel domov, sedel na kolo in dirkal v Kamniško Bistrico ali pa takoj po službi na vlak ob pol treh za Gorenjsko. Če je bila nedelja lepa, si plezal, toda turo si prekinil okoli pol pete ure – kjer koli si bil – in abzajlal (Spust po vrvi iz stene.), da si ujel vlak ob osmih za Ljubljano. V ponedeljek ob šestih si moral biti na šihtu. Če si naredil eno plezalno turo na mesec, si imel srečo, kajti veliko nedelj je bilo slabo vreme. Več smo plezali med dopustom. Jaz ga nisem nikoli porabil za morje, ampak za Julijce, Chamonix, Zermatt. Alpinizem se je razcepil v več smeri – hribi, športno, ledno in balvansko plezanje. V Vipavi sem gledal tekmo v drytoolingu. Bilo je prav zabavno, kdor je po lesenem oboku priplezal do vrha, je moral s cepinom udariti po zvoncu. (Smeh.)
Si kdaj pomislil, da bi svoje prigode opisal v knjigi?
Včasih me intervjuvajo, vživim se v stare čase in dogodki oživijo. Čez dan se veliko dogaja, zato se je težko spraviti k pisanju. Spomnim se Anteja, ko je pisal Sfingo. Na Cresu je imel vikend, tja se je preselil, menda za tri tedne, in v miru pisal. Me pa zadnje čase mika, da bi sedel in pisal, sploh zdaj, ko imam računalnik. Orodjarska roka je težka in težko piše, čez pol ure ne znam več prebrati za seboj. Lažje je tipkati.
Si kdaj med prvo zimsko ponovitvijo Čopa januarja 1968 vsaj za trenutek podvomil, da se bo dobro končalo?
Podvomil nisem, toda ko smo prišli v Rdečo luknjo, je snežilo in padalo vso noč, ves dan in še naslednji … Nič ne moreš početi; sediš, se premakneš pol metra sem, pol tja in razmišljaš, koliko je še do vrha, o treh zadnjih problemih Alp, padcih v Grandes Jorasses … Temperamenti nas treh so se dopolnjevali. Šrauf je bil kolerik, njegovo vodilo je bilo “moram”, bil je vrhunski za vsako ceno. Aleš je bil resen, preudaren in je Šraufa malo nazaj držal, kar mu ni bilo všeč in se je takoj razburil. Takrat sem spustil kakšen vic, da sta me gledala, ali sem pri pravi. Na ta način sem miril napetost. Šrauf je pozabil biti jezen, Aleš pa je pozabil Šraufa brzdati. Ko smo plezali Čopovo prečko, sem vprašal Šraufa: “A si videl gospoda Švarca?” Šrauf me pogleda: “Kaj ti pa je? Se ti blede?” Valter Švarc je bil tajnik našega PD, vse je vedel, o vsem je bil na tekočem. “Poglej, tu se dogaja pravo čudo, Švarca pa še ni.” Začel se je smejati. Če bi Šrauf tam plezal na silo, neučakano, bi bila katastrofa. Treba ga je bilo umiriti.
Ko ste po Čopovem stebru prikorakali v Staro Fužino, te je neka ženica vprašala: “No, a ste dobili tiste tri?” “Ja, smo,” si odgovoril. “Kar fejst jih dajte po riti, in to s palico,” ti je naročila. Je to res?
Skoraj dobesedno tako je bilo. Sem ji pa raje zamolčal, da sem eden izmed tistih treh.
Sodeloval si tudi pri obleganju Sfinge, mar ne?
Ko sta bila Ante Mahkota in Nadja Fajdiga namenjena v Sfingo, me je Ante povabil, naj grem zraven. V Aljaževem domu smo vstali ob enih, da bi do jutra prišli na vrh Sfinge in sestopili do vstopa. S težkimi nahrbtniki smo v dveh urah prišli na vrh, bili smo celo uro prezgodnji. Med čakanjem na jutro je Ante na špiritnem gorilniku kuhal kavo. Ko se je začelo svitati, smo sestopili po desni grapi (če gledaš v steno) na polico in priplezali do Luske. Naslednji dan je Ante splezal do Strehe in s klini nabil smer še malo nad Streho. Plezalnih pasov ni bilo, vrv je navezal okoli pasu in sedel na deščici. Proti večeru se je spustil do Luske in se spomnil, da mora naslednji dan nujno oddati neki članek. Naslednji dan smo abzajlali. Z vrha Plemenic smo v dveh urah prišli v Ljubljano. V prvi uri do Vrat, v drugi pa z njegovim hroščem po stari cesti v Ljubljano.
No, vse le ni šlo gladko. Ko smo bili še na Luski, smo se menili, kdo se bo prvi spustil po vrvi. Nadja je rekla: “Grem pa jaz, če si vidva ne upata.” “Ne, ne, Nadja, ne seri ga. Grem jaz,” sem se ponudil, “ampak vidva me varujta.” Abzajlal sem v dilferju (Način spuščanja po vrvi, ki ga je vpeljal nemški alpinist Hans Dülfer (1892–1915).), brez prusikove ga vozla. Samoreševalnega vozla takrat še nismo uporabljali, Ante me je varoval. Do konca vrvi sem prišel sredi stene. Ker je bila previsna, sem bil od nje oddaljen okoli štiri metre; obvisel sem v zraku. Prosto nogo sem za nekaj centimetrov pomaknil vstran in sprožil majhen nihaj. Potegnil sem nogo k sebi in jo spet pomaknil vstran. Nihaji so se daljšali po centimetrih. Trajalo je celo uro, da sem na 40metrski vrvi toliko zanihal, da sem se dotaknil stene. In potem še nekaj poskusov, da sem se steni približal tako obrnjen, da sem lahko zgrabil oprimek in nato sidrišče. Privezal sem sebe in vrv. Nato sta se še onadva spustila do mene. Še en spust in bili smo na polici.
Si tudi gorski vodnik. Si veliko vodil?
Mislim, da sem na Matterhorn peljal turiste petkrat, na Mont Blanc okoli dvajsetkrat, na Grossglockner več kot dvajsetkrat, veliko sem vodil tudi na švicarske štiritisočake: Dom, Täsch, Aletschgletscher, Weissmies, Nadelhorn in druge.
Tonač, hvala za intervju in vse najboljše.

Mire Steinbuch